"Samovoljno vedenje ene osebe je dovoljevalo, celo spodbujalo samovoljno vedenje ostalih." - Nikita Hruščov, generalni sekretar Komunistične partije Sovjetske zveze, kritizira predhodnika Stalina v tajnem govoru leta 1956
Po smrti zloglasnega Stalina leta 1953 je bila Sovjetska zveza na razpotju. Vprašanje je bilo, ali naj nadaljujejo z zapuščino Stalina, z avtokratsko vladavino enega vodje, ene države in enega ljudstva, ali naj vsaj poskušajo vzpostaviti vsaj malo bolj pluralistični sistem. V boju za slonokoščeni prestol je zmagal Nikita Hruščov, po rodu Ukrajinec, ki je kmalu iz vsakdana začel umikati vse, kar je spominjalo na Stalina. Sovjetska zveza ni postala demokracija, toda vsaj ni več bila psevdoreligiozna država, ki bi sledila odrešeniku v obliki okrutnega tirana.
Slabih sedem desetletij kasneje je v zdaj samostojni Sloveniji oblast izgubil podoben samodržec, ki je okrog sebe prav tako skušal ustvariti lastni kult. Tako Nikita Hruščov pred toliko desetletji kot Robert Golob imata jasen mandat vezan predvsem na očiščenje države kultistov, ki so želeli državo v imenu velikega vodje voditi po svoje. Ne zatiskajmo si oči, Gibanje Svoboda ni dobilo 41 mandatov v državnem zboru, ker je odločilen delež volivcev verjel, da ima ta novoustanovljena stranka odgovore na vsa vprašanja. Gibanje Svoboda je nesporni zmagovalec volitev zato, ker je predsednik stranke prepričal volivce, da bo prav on iz državnih ustanov najbolj učinkovito odstranil sledi svojega predhodnika.
Prvič po dolgih letih ima tako Slovenija ministrskega predsednika, ki dejansko ve, kakšen mandat so mu dali volivci. Tega ni vedel Janez Janša, ki je bil mnenja, da ga država obožuje. Tega nista vedela ne Miro Cerar, še manj Borut Pahor. Mandat Roberta Goloba je odstraniti fanatične sledilce Janeza Janše iz vseh por oblasti in vse kaže, da se svoje politične vloge v celoti zaveda.
Preberite še:
Igra Tatjane Bobnar in napad na Roberta Goloba #komentar
Ne gospod Tonin, ne gre za dvojne standarde
To žal ne velja za vse njegove sodelavce. V javnosti še vedno odzvanjajo komentarji ministrice za notranje zadeve o pritiskih politike na policijo. Nekdanji minister Matej Tonin je komentiral, kako bi podobna dejanja Janševe vlade povzročilo proteste v Ljubljani in namigoval, da gre za neke dvojne standarde.
Ne gospod Tonin, ne gre za dvojne standarde. Janez Janša je poskušal nasilno prevzeti državo, za kar nikoli ni imel mandata, še večino v parlamentu si je "kupoval" s proračunskim denarjem. Robert Golob poskuša odstraniti rakave zametke diktature iz države, za kar je bil tudi izvoljen. Če je prejšnja vlada na ključne institucije v državi imenovala nesposobne politične nastavljence, to ni enakovredno dejanjem nove vlade, ko poskuša te politične nastavljence zamenjati s vsaj kompetentnimi kadri, ki bodo služili zakonu in Ustavi, ne politični stranki ali osebnosti.
Vlada ima pri tem jasen mandat, toda vsega ne more storiti sama, številni nastavljenci se skrivajo pod gladino in prožijo torpeda anarhije. Taka je denimo situacija v eni večjih in vidnejših državnih inštitucij. Pred časom je dobila novo vodstvo, svetlečega viteza sposobnosti, spoštovanega doktorja in univerzitetnega profesorja, pred katerim se klanjajo vsi. Pod obleko in kravato se skriva politični nastavljenec z znanjem srednješolca, ki je do malone vseh nazivov prišel na skvarjen način. Aroganca in vzvišenost učinkovito nadomestita kompetence in znanja, saj si nihče ne želi biti v sobi z njim dlje, kot je treba.
Neznanje prikriva s prikritim nasiljem nad zaposlenimi. Kot v znanem primeru Marinblu so odmori prepovedani, zaposleni pogosto ne morejo niti na stranišče. Napake pri delu se dogajajo, edina rešitev, ki jo vodja pozna, je hruljenje na tistega, ki je tisti trenutek najbližje. Odpovedi se kar vrstijo, razpisi na zavodu za zaposlovanje za nadomestne kadre so, a prijav ni, saj nihče noče delati v norišnici. Sistem je na robu prepada, če ne že globoko v njem.
Preberite še:
Je policija "Janševa" ali ne? #analiza
Če ne ukrenemo ničesar, smo del problema
Ne gre za osamljen primer, dejansko je takih ustanov v naši Sloveniji kar nekaj. Ključno infrastrukturo nam prepogosto vodijo ljudje, katerih odločilna kompetenca je bila prava strankarska izkaznica, poznanstvo z ministrom in servilnost pravim barvam. Ključni razlog, da je takšna grozljivka del našega vsakdana, žal tiči v nas samih. Vsak izmed nas je že kdaj bil v podobni situaciji, se prijel za glavo, se vprašal, zakaj nihče glede tega ni še nič naredil, se obrnil stran, poiskal drugačno rešitev zase in sistem prepustil propadu.
Za svojo srečo v veliki meri odgovarjamo sami. Kjer vidimo krivico in razpad sistema, a glede tega ne ukrenemo ničesar, smo del problema, ne rešitve. Ko smo pred meseci šli na volišča in množično podprli nekoga, ki bi lahko učinkovito odstranil lokalnega tirana, smo glede tega nekaj naredili. Toda včasih je potrebno storiti tudi kaj več. Zgražanje in zmajevanje z glavo gre v prid nesposobnim tiranom, saj njihov položaj ni odvisen od tega, kaj si navadni delavci mislijo o njih. Dokler s sklonjeno glavo in upognjenim kolenom sprejemamo križe svoje gospode, so gospoda varni. Toda če se odločimo drugače, imajo vso moč stvari spremeniti. Za spremembo ni potreben oborožen upor, treba je le izkoristiti orodja, ki so nam na voljo.
Izkoristimo jih.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
