Mitja Nerat je nekdanji košarkarski reprezentant, v zadnjih letih pa bolj znan kot kriminalist, ki je vodil zadevo TEŠ6. V dobrih dveh letih po hišnih preiskavah jo je uspel pripeljati do tožilstva in sodišča, kjer je za več let obstala. Prav zaradi ugotovitev kriminalistične preiskave je danes državna energetika bogatejša za 261 milijonov evrov. Toliko je namreč vredna poravnava, ki jo je plačal pravni naslednik dobavitelja opreme za TEŠ6.
V zadnjih letih je Nerat preiskoval še eno korupcijsko vejo te afere. Toda sredi poletja mu je novo vodstvo policije odvzelo primer in ga premestilo v Tacen. Bolje obveščeni so to odločitev takoj povezali s starimi zamerami. V istem času je namreč na visok položaj v policiji prišel Neratov nekdanji šef iz Celja.
A to ni bil edini primer, ki je v zadnjih mesecih na policiji zbudil začudenje. Nenavadno je tudi dogajanje okrog Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU), ki je bil v nekih drugih časih predviden za elitno enoto slovenske policije. Po zamenjavi Petre Grah Lazar, prijateljice Roka Snežiča, je sprva trajalo več mesecev, da se je tja lahko vrnil Darko Muženič. Gre za tistega direktorja, ki ga je Hojsov aparat dobesedno skušal narediti za kriminalca. Tudi novo vodstvo policije v zadnjih mesecih ni kazalo pretirane volje uradu vrniti samostojnega statusa, ki ga je izgubil pod SDS. Celo navodila, ki NPU vežejo roke, spisal pa jih je Olaj, naj bi bila še vedno v veljavi.
Preberite še:
Šefica NPU se umika v državno podjetje
Žrtve in rablji – skupaj z roko v roki
Med vsemi institucijami, ki jih je buldožer Janeza Janše teptal v dveh letih in pol oblasti, se verjetno nobene ni lotil tako temeljito kot policije. Dediščina tega časa je kadrovsko sesut in politično kontaminiran sistem, ki je s pretiranim zganjanjem represije med epidemijo izgubil zaupanje med ljudmi. Aleš Hojs je policiste zmerjal z "lenuhi", jih ščuval nad ljudi, hodil v operativne štabe in odrejal, katere preiskave naj vodijo.
Toda pol leta po tem, ko je Hojs odšel na smetišče politične zgodovine, so na več ključnih položajih v policiji še vedno kadri iz tega travmatičnega obdobja. Med njimi so tudi takrat pomembni operativci. Ni jih malo, predvsem znotraj policije, ki se sprašujejo: je tem ljudem res mogoče zaupati, da bodo zdaj delali strokovno, medtem ko so pomagali poganjati kolesje, ki je politično zlorabljalo to institucijo? So se res spremenili po tem, ko so bili aktivni del mehanizma, ki je policijo obsodil na uničenje?
Ti ljudje imajo funkcije, sedijo na sestankih in imajo še vedno dostop do domala vseh pomembnejših informacij. Nekateri med njimi so na položaje prišli nekaj tednov pred volitvami. Takrat so se že morali dobro zavedati, za kaj in predvsem za koga delajo.
Vse to Tatjana Bobnar, ministrica za notranje zadeve, seveda dobro ve, saj navsezadnje do potankosti pozna policijo. Za namero vlade, da generalnega direktorja policije Boštjanu Lindavu ne imenuje za polni, ampak ponovno le začasni mandat, naj bi vedela že mesec dni. Toda ko je vlada o tem v četrtek sprejela uradno odločitev, so z njenega ministrstva začeli z napadom na predsednika vlade Roberta Goloba. V medijski eter so lansirali informacije o tem, da je policija tarča političnih pritiskov. To je seveda v vsaki demokratični družbi znak za alarm.
Toda v tej zgodbi je nekaj manjkalo - imena. O pritiskih nismo izvedeli ničesar: ne, kdo jih je izvajal, ne, kdo naj bi jih bil deležen. Tudi Tatjana Bobnar sama ne govori o tem, kdo naj bi pritiskal nanjo ali na vrh policije. Zakaj nas torej pušča v temi?
Preberite še:
NPU preiskuje tajno bazo podatkov za SDS
Je Tatjana Bobnar ministrica ali prva policistka?
Osnovna zagata, da ne vemo, v kateri vlogi v teh dneh sploh nastopa Tatjana Bobnar. Na eni strani je političarka, ministrica in članica vlade. Na drugi strani je dolgoletna karierna policistka in nekdanja generalna direktorica policije. Tatjana Bobnar je rada politik. Ko je poleti javno oznanila, da bo "Hrvaška vstopila v območje schengna in pika", je brez slabe vesti pohodila stališče vlade in ministrstva Tanje Fajon ospoštovanju arbitražne razsodbe o meji. Ko vladi predlaga imenovanje šefa policije, zveni kot njegova sodelavka, ki brani lastni ceh.
Pred štirimi leti, ko jo je vlada Marjana Šarca imenovala na ta položaj, ni bilo nobenega govora o političnih pritiskih na policijo. Ne glede na to, da je bil njen predhodnik Simon Velički zamenjan na hitro, čez noč in brez jasnih razlogov. Ali da jo je tja kot minister postavil Boštjan Poklukar, politični sodelavec Damirja Črnčeca. Vse je bilo tiho, ker se je prihod Tatjane Bobnar na vrh policije zdel kot osvežitev. Na čelo represivne institucije je namreč prišla široko razgledana oseba, ki je govorila o človekovih pravicah, etiki in pomenu socialnih veščin. Čeprav je policija na Hrvaško še naprej nezakonito izganjala na tisoče prosilcev za azil, je pri tem vsaj imela človeški obraz.
Toda v resnici je bilo njeno imenovanje za ministrico precedens, ki bi v nekih drugih, manj evforičnih časih dvignil marsikatero obrv. Prvič v zgodovini Slovenije se je zgodilo, da je vodenje notranjega ministrstva prevzel nekdanji šef policije. Robertu Golobu kot velikemu zmagovalcu volitev so bila prihranjena vprašanja o zlitju civilne in represivne sfere. Tatjana Bobnar je imela kot njegova osebna izbira domala soglasno podporo vseh: sindikatov, nevladnikov in medijev.
V teh dneh Tatjana Bobnar ne igra več dvojne vloge. Čeprav javno nastopa kot varuh policije, v resnici deluje kot politik. Kar gledamo te dni, je namreč javno politično izsiljevanje, zavito v meglo, ki jo mešajo na notranjem ministrstvu. Podoben primer smo v tej vladi že imeli, a se je iztekel povsem drugače. Letos poleti je ministrica za pravosodje Dominika Švarc Pipan želela podaljšati mandat šefu državnega odvetništva, ki je vlagalo tožbe proti Jaši Jenullu. Ko je videla, da za predlog nima soglasja, ga je sama umaknila. Nihče takrat ni govoril o političnem pritisku na pravosodje, o "prišepetovalcih" in nezaupnici ministrici. Nihče iz enega kadrovanja ni delal vladne krize.
Samouničevanje leve sredine
Zgodba je, če jo pogledamo pod površje, v resnici bizarna. Po tem, ko so domnevno največje žrtve "janšizma" v policiji pred volitvami na zaslišanjih pred parlamentarno preiskovalno komisijo razgaljale vse rabote tega sistema, zdaj del teh istih žrtev brez težav dela s svojimi rablji. Skupaj z roko v roki, v tej isti policiji, ki očitno naenkrat deluje tako, kot mora, le da tega nihče ne vidi. Priča smo stockholmskemu sindromu, koaliciji iz pragmatizma.
Naenkrat je "čiščenje" zapuščine dueta Hojs-Olaj v policiji revanšizem. Ekipa ministrice za boj proti vladi odkrito mobilizira civilno družbo. To isto civilno družbo, ki so ji ljudje, skriti pod perutjo tega samooklicanega "boja za neodvisnost policije", ne tako daleč nazaj odrejali globe in postavljali ograje. Pozor: isti ljudje, ki so še pred dnevi govorili o nujnem "čiščenju" Janševih kadrov RTV Slovenija, pri policiji govorijo o "nevarnih vzorcih prejšnje avtoritarne oblasti". Isti ljudje, ki bi iz zgradbe nacionalke najraje odnesli Uroša Urbanijo, bi šli kolesarit za ožje sodelavce Antona Olaja.
Res je, da so levosredinske vlade skozi zgodovino pokazale neverjetni talent za samosesutje. A z manevri, ki prihajajo z notranjega ministrstva, smo celo na tem področju dobili nove standarde. V dneh po zmagi na trojnem referendumu, zaradi katere se je Janezu Janši prvič resneje začela "dogajati" desnica, se cela država ukvarja s tem, ali bo generalni direktor policije dobil poln mandat ali nadaljeval začasnega.
Kar naenkrat smo vsi na okopih v boju za "strokovno in zakonito delo policije". Združeni so petkovi protestniki in Nova24TV, intelektualci in Vinko Gorenak. Tatjana Bobnar v istih stavkih govori o Golobu in Žanu Mahniču. To je tisti Janšev avatar, ki je februarja 2020 od nje zahteval podatke iz policijskih preiskav in ji grozil, naj razmisli o svoji prihodnosti. Ali želi Bobnar povedati, da ji je grozil Golob?
Kje so torej ti pritiski na delo policije? Kje so sestanki, klici, SMS sporočila, elektronska pošta ali druge vrste navodila šefu policije? Jih lahko vsaj vidimo, preden znova sedemo na kolo? Ali pa smo vsi skupaj talci neke igre, ki jo bomo v celoti dojeli šele čez več let? Morda pa gre samo za boj za zasluge in poizkus popravljanja razmerij sil na levi sredini. Ker je Robertu Golobu pač vedno znova treba dati vedeti, da je sam le posledica, ne pa vzrok volilnega poraza Janeza Janše.
