Ko ti država v teh krajih podari bon, veš, da je nekaj narobe. Premlad sem bil za bone za bencin, ki jih je Jugoslavija uvedla zaradi pomanjkanja goriva. Ko sem dinarje menjaval za tolarske bone, so starši vrstnikov v prvih večjih stečajih ostajali brez služb. Ko mi je država podarila lastniški certifikat, sem bil premlad, da bi jih odkupoval in divje privatiziral podjetja.
Zdaj bomo očitno dobili turistične bone oziroma vavčerje za hotele in namestitvene objekte. Sliši se kot dobra novica za vse, le da to ni. Ne bo jih mogoče unovčiti v restavracijah, gostinskih lokalih, turističnih agencijah ali za najem turističnega vodiča. Prav tako ne za obisk kulturne prireditve, koncerta, kina ali muzeja, pri šivilji ali frizerju, v kozmetičnih salonih, knjigarnah ali kemičnih čistilnicah, četudi so morali vsi med epidemijo zapreti vrata.
Zakaj je temu tako, lahko le ugibamo. Pa vseeno poizkusimo. Gospodarski minister je nekdanji direktor enega od večjih termalnih kopališč. Največji hoteli so v lasti države in kot taki vrtiček za izbrane dobavitelje in razne "strice". Spet nekateri drugi imajo sumljive ali celo skrite lastnike.
Vse to dokazuje, da se z vladnimi paketi pomoči rešujejo lobistično najmočnejše panoge. Številne druge so prepuščene same sebi.
Službo izgubilo 360 ljudi na dan
V resnici so boni simbol vsega, kar je narobe s post-epidemijsko ekonomsko politiko vlade. Dva meseca od izbruha epidemije se gospodarsko-socialna slika Slovenije rapidno slabša. Aprila je službo izgubilo 11.000 ljudi, kar je 360 na dan. Glavni val odpuščanj šele prihaja. Najprej bo udaril med več deset tisoč agencijskimi delavci in zaposlenimi za določen čas.
V ljudi se je naselila negotovost. 16.000 gospodinjstev je do začetka maja banke zaprosilo za odlog plačila kreditov. Manjša potrošnja bo upočasnila okrevanje trgovskih in storitvenih podjetij. Grozi nam spirala recesije po verigi navzdol. Enako v letih 2009 in 2010, le da so tokrat zaradi zunanjega šoka v krču tudi izvozniki, ki še niso dočakali dobrih novic iz tujine.
V tem trenutku bi zato potrebovali jasno in predvidljivo ekonomsko politiko, ki bi podjetjem in ljudem sporočala, da jih država ne bo pustila na cedilu. A dogaja se ravno obratno. Vladni paketi pomoči in vse, kar je povezano z njimi, to negotovost le še povečujejo. Po dveh mesecih od izbruha epidemije je jasno, da so prezapleteni, površni, slabo pregledni, stihijski in prepozni. Predpisi so si pogosto v nasprotju sami sebi.
Že zdaj ni mogoče izključiti, da bo kriza v Sloveniji zaradi tega spet trajala dlje kot v nekaterih drugih evropskih državah. Kaj vse torej ne deluje?
Prepozna pomoč, ki ne deluje
Poglejmo nekaj dejstev in številk.
Prvi "proti korona" paket, s katerim je vlada zagotovila nekajmesečno finančno pomoč podjetjem in samozaposlenim, je bil po njenih prvotnih napovedih vreden tri milijarde evrov. V resnici je bil že na papirju precej manjši. Fiskalni svet, ki spremlja učinkovitost vladnih ukrepov, ga je ocenil na 1,7 milijarde evrov. Kakšno je dejansko stanje? Do 15. maja je bila iz tega paketa po podatkih fiskalnega sveta uveljavljena le petina predvidene pomoči. Ali s številko: 350 milijonov evrov, kar je malo več od lanskega presežka v proračunu.
Ker so bile v prvi varnostni mreži luknje, je vlada spletla še drugo. Z mesecem dni zaostanka za drugimi državami je sprejela drugi paket, ki je odpravljal nekatere napake prvega. Podjetjem naj bi do likvidnosti pomagala z državnimi jamstvi za kredite.
Kaj se je zgodilo v praksi? Poroštvena shema v prvih dveh tednih ni delovala, ker ni bilo uredbe. Podjetja so hitro ugotovila, da imajo ponujeni krediti visoke obrestne mere. Številna podjetja do denarja ne bodo mogla priti, ker so merila celo strožja, kot jih je dala EU.
Nato je gospodarstvo v popolno negotovost spravil še predsednik vlade. Sredi maja se je brez predhodnega posvetovanja s stroko odločil, da bo epidemija trajala le še do konca meseca. V podjetjih je prišlo do panike. Konec epidemije namreč pomeni tudi konec veljavnosti ukrepov. Če podjetja nimajo prihodkov in naročil, jim zmanjka denarja tudi za plače. Tako pač je.
Ne za ekonomijo, za ideologijo gre
To zagato zdaj vlada minuto pred dvanajsto popravlja s tretjim paketom. Država bo subvencionirala skrajšani delovni čas, le posameznim panogam pa tudi čakanje na delo. Množica podjetij utegne spet izviseti - recimo tista iz neizbranih dejavnosti, ki poslujejo s še vedno "zaprtimi" državami. Že zdaj je jasno, da bo tudi tretja mreža ujela predvsem tiste, ki bodo dovolj glasni, vplivni in servilni do oblasti, ne pa vseh, ki ne bodo imeli dela.
Drži. Vladati v razmerah hkratne epidemije in gospodarske krize ni lahko. A enake težave imajo tudi vlade drugih držav, rešujejo pa jih precej bolj učinkovito. Sploh, ker se ne gre znebiti vtisa, da v Sloveniji ne gre le za nespretnost in pomanjkanje izkušenj vladajočih, ampak za nekaj več.
Janševe ekonomske politike so namreč vedno tudi ideološko pogojene. Njegova prva vlada (2004-2008) je z investicijami, bančnimi krediti in odpravo regulacije pregrevala gospodarstvo, ki je nato z rekordno hitrostjo trčilo ob zid krize. Motiv je bil delitev tranzicijskega plena. V prvem delu mandata je zato plesala s tajkuni, v drugem jih je preganjala. Isti motiv je drugo Janševo vlado (2012-2013) vodil pri klicanju "trojke" in reševanju krize z varčevanjem.
Tudi v njegovi tretji vladi je ideološka komponenta zelo močna. Med ekonomskimi svetovalci prevladujejo "fiskalni jastrebi". Nekateri med njimi ne skrivajo drugih agend. Krizo bi izkoristili za poglobitev bazena poceni delovne sile, ki bi bila na voljo na vpoklic. Namesto socialnih pravic bi jim dali zajamčeni dohodek.
Številni predlogi zato ne pridejo skozi, recimo oprostitev plačila najemnin in drugih fiksnih stroškov za podjetja in obrtnike iz posameznih panog. Boni za hotele so dobili zeleno luč, čeprav ne bodo rešili socialnih stisk. Zakaj država teh dvesto evrov raje ni neposredno nakazala ljudem, ki bi jih porabili po lastni presoji?
Zlatko ne razume, da je dobil vladni denar
Iz helikopterja Janševe ekonomske politike tako ne leti denar, ampak lizike. Gospodarstvo je tiho, ker se boji. Delodajalske organizacije pišejo pisma podpore vladi – kot nekoč organizacije združenega dela tovarišem iz vrhov komunistične partije. Od države neodvisni kapital, neizprosen do prejšnje vlade v boju proti dvigu minimalne plače, je danes krotek in priden.
Šef avtomobilskega koncerna iz Idrije se v nastopu na televiziji ne pozabi večkrat zahvaliti vladi, ko prosi, da bi denar za čakanje na delo dobival še en mesec, čeprav bi ga potreboval še čez poletje. V pričakovanju milosti z vladarjeve mize nikogar ne moti, da predsedniku vlade svetuje eden največjih davčnih dolžnikov. Verjetno zato, ker nam je Rok Snežič v bosanskih medijih razkril, da se v vladi na vrhuncu krize resno razmišlja o znižanju obdavčitve dividend. Celo sindikati so tiho v času, ko bi morali najglasneje zahtevati razpravo o ekonomski prihodnosti države in nov družbeni dogovor.
Na delu je sprevržena logika "država smo mi". Denar iz državne pomoči je po novem kar denar vlade. Kdor ga dobi, mora biti hvaležen in ob petkih popoldne puščati kolo doma. Kdor tega ne razume, kot recimo raper Zlatko, ga na to spomni Nova24TV.
Kriza je priložnost. Za obračun s sovražniki
Ideologi desnice se cinično čudijo, kako je ob tako socialno radodarni vladi mogoče govoriti o kratenju svobode in pravic. Medtem v vladajoči stranki sploh ne skrivajo, da je kriza zanje tudi priložnost. Za obračun z neposlušnimi, v prvi vrsti mediji, nevladnimi organizacijami, kulturniki ... Iz udobnih vladnih ali akademskih soban jih pošiljajo na trg, ki ga sami nikoli niso izkusili.
Posledice te naklepne omejenosti so lahko katastrofalne. Drugače kot leta 2009 je Slovenija v krizo vstopila s finančno zdravimi podjetji, ki bodo zaradi lukenj v paketih pomoči že čez nekaj mesecev v precej slabšem položaju kot njihovi konkurenti v tujini. Kdor resnično verjame, da mora država spomladi previdno odmerjati ukrepe, se ne zaveda, da bo v tem primeru jeseni dobila še večjo armado brezposelnih. Neto učinek za državo v tej spirali pogube bo na koncu precej slabši. Ne bomo se več pogovarjali o razvoju, ampak o preživetju.
Torej ne o bonih za hotele, ampak o bonih za hrano.
