Hrvaška, obljubljena dežela naše desnice, si želi biti podobna Sloveniji

"Nekatere ljudi se da vedno naplahtati. Nanje se je vredno osredotočiti." - George W. Bush, 43. predsednik ZDA (2001-2009)

Nevzdržna inflacija v hipercentralizirani državi, kjer nekaj šteje le prestolnica. Šibka potrošnja, visoka javna poraba in prevelik javni sektor, ki bo požrl, kar je še ostalo od zdravega gospodarstva. Dokaj visoki davki, od katerih ni nič videti. 

Po mnenju slovenskih desničarjev je to Slovenija, zato bi se zgledovali po sosednji Hrvaški, kjer je vse drugače. Po mnenju Hvatov je to Hrvaška in tam se želijo zgledovati po Sloveniji, kjer je vse drugače.

Ena od skupin se gotovo moti, toda katera?

Na Hrvaškem navadnim ljudem vzamejo več kot pri nas

Imajo prav troli, influencerji in propagandisti slovenske desnice ali navadni Hrvati, ki hodijo v trgovine in opažajo, kako za plačo iz meseca v mesec dobijo manj? Navadna analiza ne bo zadoščala, potrebna bo naveza jasnovidcev.

Medtem ko je navadni Hrvat bentil nad dragimi ribami v nizkocenovni nemški trgovski verigi, je njegov politično povezani sosed kupil še sedmega beemveja, da ima po enega za vsak dan v tednu. V Sloveniji marsikdo benti nad previsokimi davki, toda le res redko se omenja največjega zlikovca - davek na dodano vrednost (DDV), znan tudi kot Država dosti vzame. Tega poznajo tudi na Hrvaškem, tam se mu reče PDV in menda ena od črk pomeni Partijo.

DDV v Sloveniji predstavlja malo manj kot 40 odstotkov vseh davčnih prihodkov. Za ta tip davka je značilno, da predstavlja bistveno večji delež potrošnje navadnih ljudi. Ta davek namreč plačujemo pri vsakdanjih nakupih, ne pri investicijah v delnice ali potovanjih izven meja domovine, zato visok DDV manj prizadane višje sloje. PDV predstavlja več kot 60 odstotkov davčnih prihodkov Lepe njihove.

Preberite še:
Lažne obljube, prodana načela: zakaj desni volivci svojim dovolijo vse

Prepričujejo nas, da temu ni tako

Legenda o Sloveniji kot nekakšnem evropskem gulagu, kjer država pobere vse, kar ni pribito, in zaračunava kolek za žeblje, je prerasla v mit. Mit je prerasel v basen in ta basen počasi postaja vesoljska opereta v prozi. Slovenija ne po višini in ne po strukturi davkov nikoli ni bistveno izstopala od evropskega povprečja, delali smo približno tako kot vsi drugi. Toda samo v Sloveniji so naši mitopisci desnega bloka evropsko povprečje uspeli predstaviti kot praktično komunizem, kjer je uspeh strogo prepovedan.

Podoben mit kot davki so tudi plače. Na sosednjem Hrvaškem močno jamrajo, kako so edini srečneži uslužbenci javnega sektorja, saj tu in tam dobijo kakšno povišico. Zaposlenim v zasebnem sektorju ena najvišjih inflacij v EU, ki pesti hrvaško, močno načenja kupno moč. Cena za taka povišanja je seveda zvestoba Hrvaški demokratski stranki (HDZ). Ali tu obstaja morebitna podobnost s kakimi drugimi demokratskimi strankami v drugih državah, naj si razlaga vsak sam.

Kljub temu je Gospodarska zbornica Slovenije (GZS) neumorna. V službi desnega pola politike nam neprestano predstavlja Hrvaško kot zgled, ki nas bo kmalu prehitel v vsem, če ne bomo glasovali tako, kot narekujejo gospodarstveniki. 

Preberite še:
Konec Orbanistana, mafijske države, kjer je zmanjkalo mladih

Glasovanje z denarnico pokaže realno sliko

Toda v moderni evropski demokraciji nimamo samo enega tipa glasovanja, temveč tri. Prvi je tisti z glasovnico, ki se jo potem vrže v skrinjico. To imamo vsakih nekaj let, nazadnje marca.

Glasovanje z listkom v skrinjici pokaže, kako prepričljiv je nek politik oziroma koliko denarja je imel za predvolilno kampanjo, ne resničnega stanja v državi.

Veliko bolj realno sliko pokažeta glasovanje z denarnico in s petami. Glasovanje z denarnico pomeni, kam hodimo kupovat, in v Sloveniji se pogosto pridušamo, kako je v Italiji vse ceneje. Včasih nekaj podobnega rečejo tudi sosedje Italijani, ker da so nekatere stvari cenejše ali boljše tudi pri nas. To nas ne sme presenetiti, lani smo jih namreč prehiteli v povprečni plači.

Gibanje povprečne neto plače

Gibanje povprečne bruto plače

Razumljivo je, da bodo nekatere stvari v revnejši Italiji pač cenejše kot v bogatejši Sloveniji, druge pa spet ne, saj razlika zaenkrat res še ni velika.

Primerjava s Hrvaško je precej bolj enoznačna. Le redkokateri Slovenec se odpravi v nakupe na Hrvaško, medtem ko so obmejne trgovine v Sloveniji pogosto polne hrvaških nakupovalcev. Iz takega ali drugačnega razloga mnogo Hrvatov glasuje z denarnico in porabi svoj denar v Sloveniji namesto na Hrvaškem. 

Ta glas nam pove, kje za svoj denar dobijo več, in po nekem čudnem naključju je to v državi z nižjo stopnjo DDV in z višjimi plačami. V tisti, kjer je vse grdo in jo vsi prehitevajo, če bi verjeli GZS.

Preberite še:
Milijone porabljajo, da nas svarijo, da je več denarja za revne slabo

Glasovanja s petami se ne da ponarediti

Glasovanje s petami je najglasnejše od vseh. Državljani EU si lahko prosto izbiramo, v kateri državi članici bomo živeli, in tega se marsikdo tudi poslužuje. Hrvaška je v obdobju 2011-2021 izgubila skoraj desetino prebivalcev, predvsem zaradi izseljevanja v EU, pri čemer je prva ciljna država Nemčija. Slovenija je v tem času pridobila dobre tri odstotke prebivalcev, približno toliko, kot imata skupno prebivalcev Koper in Kranj.

Brutalne realnosti glasovanja s petami se ne da ponarediti. Ne zakrije ga noben slogan, ne preglasi ga nasmešek in še tako prepričljiv obcestni pano je samo malo poslikanega papirja. Pete, ki bežijo iz države v državo, so nezmotljiv pokazatelj, kje se živi človeka vredno življenje in kje ne. Pokažejo, kdo koga v resnici prehiteva, in napak tukaj ne more biti.

Ni mogoče naplahtati vseh, toda vselej bo obstajala skupina ljudi, ki bo verjela lažem. Ti nesrečniki podpirajo tako imenovane interventne zakone, polne bonbočkov za najbogatejše, ki jih bomo seveda plačevali vsi ostali. Ploskajo gospodarstvenikom, ki bi Slovenijo približali Hrvaški, vzklikajo politikom, ki ne ponudijo boljšega od pljuvanja po domovini. Hrvaški milijonarji so bogatejši od naših, to drži. Kaj imajo od tega vsi ostali, še ugotavljajo, ampak nekateri so prepričani, da je tako dobro. 

Na koncu je glasovanje z listki v skrinjicah vedno tisto, ki na dolgi rok odloči, kako bomo glasovali z denarnicami in petami. Obratno to žal ne gre.

O avtorju:

Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.

Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.