Gverilska vojska ni poražena, dokler je ni moč ignorirati. Dokler je potrebno proti njej pošiljati nove in nove enote, ni poražena. - neznan
Primer Maribor
Sedmega januarja 1944 je iz oporišča v osvobojeni južni Italiji vzletel roj ameriških bombnikov. Štirimotorni bombniki B-17 leteča trdnjava in B-24 osvoboditelj so poleteli na severovzhod čez Jadransko morje in dlje preko Alp. Njihov cilj so bili industrijski objekti, ki so nacistično Nemčijo oskrbovali z vojnim materialom.
Del bombnikov je imel za cilj tovarno v Teznem poleg Maribora, kjer so od leta 1941 izdelovali letalske motorje in rezervne dele za potrebe Luftwaffe, zračnih sil nacistične Nemčije. Trdovratna obramba protiletalskih baterij jih sili v bombardiranje iz velike višine, Nordnov merilnik tudi ne omogoča natančnosti, ki mu jo pripisujejo. Na mesto pade na desetine bomb, toda te nimajo oči. Rušilne bombe s po nekaj sto kilogrami eksploziva padejo po mestu, porušenih je več hiš, približno petdeset Mariborčanov za to dejanje osvoboditve plača z življenjem, še mnogo več je ranjenih ali so ostali brez domov.
To je bil uvod v leto in pol trajajočo kampanjo večinoma neuspešnih napadov zavezniških bombnikov na industrijske objekte v Mariboru in okolici. V skupno 29 napadih so zavezniški bombniki odvrgli 4750 ton eksplozivnih in zažigalnih sredstev, porušili in požgali so skoraj polovico mesta. V napadih je umrlo 484 Mariborčanov, skoraj izključno civilistov, med njimi je bilo 60 otrok - najmlajši je imel vsega devet dni. Napadi niso ustavili industrijske proizvodnje, ki je domala nemoteno oskrbovala Luftwaffe do aprila 1945.
Leta 2022, točno na dan, ko nam je vladni propagandni aparat prek podrejene RTV vsiljeval svojo "resnico" o Dražgoški bitki, je v Mariboru potekala evakuacija zaradi neeksplodirane bombe iz tega časa. Bombardiranje Maribora v propagandnem materialu ni omenjeno, čeprav je Maribor hudo trpel, ne da bi imeli zavezniki od tega kakršno koli vojaško korist.
Preberite še:
Domobrancem venec vojske, partizanom svečka #kolumna
Primer Oradour-sur-Glane
V osrednji Franciji, v pokrajini Haute-Vienne, je nekoč stala idilična vas Oradour-sur-Glane. Desetega junija leta 1944, štiri dni po zavezniškem izkrcanju v Normandiji, so vas obkolile čete SS. Lokalni "maquisi", francoski uporniki, so dan prej v bližnjem Tullu ugrabili in zverinsko umorili majorja SS Helmunta Kämpfeja – njega in še dva nemška vojaka so zaprli v rešilno vozilo in jih žive zažgali. Francozi so se uprli nacistični okupaciji in čete SS so se jim za dejanje krvavo maščevale.
Vse prebivalce vasi in šest naključnih kolesarjev, ki so bili na nepravem mestu ob nepravem času, so postrojili na vaškem trgu in jih ločili v dve skupini. Moške so strpali v šest skednjev, kjer so jih že čakali mitraljezi. Trenutek kasneje so odjeknili rafali, okupatorske sile so merile v noge. Ko so bili možje onesposobljeni, ležali so vsepovprek hudo ranjeni in v mlakah krvi, so jih polili z bencinom in žive zažgali. Šestim možem je nekako uspelo pobegniti, a so enega le nekaj minut kasneje odkrili in ustrelili, le petim od 195 je uspelo preživeti. Ženske in otroke so okupatorji strpali v cerkev in jo zažgali. V obupu so ženske razbijale okna, da bi pobegnile. Pokosili so jih rafali esesovskih strojnic. Dve ženski in otrok uspejo zbežati skozi majhno okno zakrtistije, toda preživela je samo 47-letna Marguerite Rouffanche. Preostali žrtvi sta klonili pod streli. Skupno je umrlo 246 žensk in 205 otrok v cerkvi, le ena je pokol preživela.
Po zločinu so esesovske čete vas uničile, požgali ali razstrelili so vse hiše. Ostali so le prepolno pokopališče, posamezni zidovi in dimniki, v spomin na vas, ki je ni bilo več. Po vojni so se francoske oblasti odločile, da bodo ruševine pustili kot spomenik in opomnik zločinov, ki jih je storil nemški okupator.
Za razliko od Dražgoš nikomur ne pade na kraj pameti, da bi za zločin SS okrivil upornike, ki so v okviru boja proti okupatorju zverinsko umorili okupatorskega častnika in dva vojaka, s tem pa izzvali brutalen odgovor okupatorja.
Preberite še:
Noč, ko so iz nacističnega zapora rešili 129 ljudi #intervju
Primer Dražgoše
Osrednji cilj vsake gverilske vojske je, da opozarja nase in sili sovražnika, da proti njim pošilja nesorazmerno velike formacije in porablja velike količine vojaškega materiala, ki ga krvavo potrebuje drugje. Velikim spopadom se mora gverilska vojska ogniti, saj zanjo nima ne številk in ne orožja. S tem v mislih je približno 200 partizanov Cankarjevega bataljona decembra 1941 napadlo enoto nemških vojaških policistov v Rotvah v Selški dolini in jim prizadejalo znatne izgube. Padlo je 45 nemških vojakov. Zmaga je bila eden največjih uspehov odporniških skupin v okupirani Evropi dotedaj in je odmevala po vsej Sloveniji. Boju proti okupatorji so se pridružili številni novi borci. Šlo je za velik uspeh, ki ga nacistična Nemčija ni mogla prezreti.
Novica je prišla do Heinricha Himmlerja osebno, ta je ukazal povračilne ukrepe. V Begunjah na Gorenjskem so ustrelili 37 talcev in nad Cankarjev bataljon poslali nove enote. V spopadih na Pasji ravni je padlo še več okupatorskih vojakov, toda partizanska enota je ostala praktično nedotaknjena. Vedoč, da prihajo okrepitve, so se zatekli v vas Dražgoše in vaščanom naročili, naj Nemce obvestijo o njihovi prisotnosti. S tem so poskusili tako zaščititi vas pred povračilnimi ukrepi, kot tudi izzvati še večji odziv, ki bo odmeval po vsej Evropi.
Načrt je deloval. Dvesto partizanov v vasi Dražgoše je doseglo, da je okupator v boj poslal štiri bataljone vojakov, skupaj s težkim orožjem in izvidniškim letalom. V zimi in po slabih cestah je štiri tisoč nemških vojakov napredovalo proti vasi s približno 200 partizani in 100 civilisti. Izza skale nad vasjo sta brata Biček z zajetim mitraljezom močno otežila naskok na vas, padlo je ducate okupatorskih vojakov. Brata sta v boju padla, skala zdaj nosi njuno ime.
Po nekaj neuspešnih napadih okupatorja so se partizani umaknili v gozdove, saj je bil njihov cilj več kot dosežen: sovražnik je proti majhni enoti velikosti čete mobiliziral dvajsetkrat več vojakov. V bojih je padlo devet partizanov, še 11 je bilo ranjenih. Okupatorske sile so imele 27 mrtvih in 42 ranjenih, toda arhivi ostanejo zaprti še 40 let po bitki, ki je vmes prerasla v mit.
Preberite še:
Zakaj imajo dan zmage raje v Berlinu kot pri nas #kolumna
Kdo je pobil vaščane? Nacisti, ne partizani.
Spopad je bil po vseh merilih le majhna praska, toda učinek na moralo je bil ogromen. O bitki je poročal celo BBC, ki je s svojimi oddajniki o dosežku obvestil tudi druge uporniške skupine, v Franciji, na Norveškem in drugod. Res, 27 mrtvih in 42 ranjenih se zdi malo v primerjavi z žrtvami okoli Moskve v tem času, toda operacija Cankarjevega bataljona je dosegla vse, kar gverilska vojska lahko doseže: sovražnik je mobiliziral enormne sile, da bi si pokoril enoto, nič večjo od čete. Gverilci so zadali tri žrtve za vsako svojo izgubo. Partizani so opozorili nase ne le lokalno prebivalstvo, temveč ves svet in s tem v boju proti nacizmu odigrali bistveno večjo vlogo, kot bi jo lahko 200 vojakov odigralo kjerkoli drugje. Vojaški dosežek pri Dražgošah je bil tako neprimerno večji od dosežkov bombardiranja Maribora ali okrutnega umora esesovskega majorja in dveh vojakov.
Seveda vsi poznamo tudi temačni del zgodbe, okupator se je za kazen znesel nad vasjo. Moške so pobili, ženske in otroke internirali v koncentracijskih taboriščih, vas razstrelili in požgali. Nasledniki zaveznikov okupatorja dandanes trdijo, da je bil prav to glavni namen jasnovidnih partizanov. Ne poročanje o njihovem uspehu po vsem svetu, ne velik vojaški dosežek, ne. Cilj naj bi bil okupatorja prisiliti, da uniči neko vas na pobočjih Jelovice, s čimer se je okupator kasneje še hvalil.
Dražgoše so danes postale verjetno edini primer v vsej zgodovini vojskovanja, kjer se za zločine okupatorskih enot krivi njihove nasprotnike. Politika je prevladala nad razumom, saj je pravni princip, da vsak lahko odgovarja le za svoja dejanja in ne za dejanja drugih, tako samoumeven, da nima niti latinskega rekla. Ali je to posledica cenenega populizma, kjer so proti "komunizmu" (v začetku leta 1942 partizani niso bili pod nadzorom Komunistične partije Jugoslavije) dovoljena vsa sredstva, ali iz iskrene ljubezni do kljukastega križa, zagovorniki te pravljice vedo sami. V vsakem primeru so zagovorniki partizanske krivde pri Dražgošah naša nacionalna sramota.
Preberite še:
Bela vrtnica domoljubja #kolumna
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
