Domoljubje je beseda, ki jo zadnje čase slišimo vedno pogosteje. Dobili smo častnik Domovina, ki naj bi bil poln domoljubnih vsebin, že dalj časa je na mizi predlog obveznega predmeta Domoljubje v osnovni šoli, domoljubne organizacije vznikajo kot gobe po dežju in se priklapljajo na državni sesek. Ikonografija organizacij se giblje od Triglava do vključno Svastike, na videz imajo skupnega samo to, da se v splošnem strinjajo s trenutno vladajočo stranko in da nadvse ljubijo dom, zato sami sebe imenujejo domoljubi.
Dobro bi bilo stopiti korak nazaj in se vprašati, kaj domoljubje sploh pomeni. Kaj je domoljubje, komu lahko rečemo domoljub in kakšno vedenje lahko označimo za domoljubno?
Pojem domoljubje lahko razumemo na dva načina. Prvi je zaljubljenost v lastno grudo, poveličevanje dosežkov rojakov in zavračanje vsega tujega. Tak domoljub bo vsakega Slovenca avtomatično imel kot boljšega in primernejšega kot nekoga drugega, tujca, sploh kakšnega iz nekdanje bratske republike. Ni važno, ali je Slovenec Primož Trubar, Jurij Vega ali Metod Trobec, vsak od njih bo v očeh takega 'domoljuba' avtomatično boljši, kot na primer Ivo Andrić (Srb, dobitnik Nobelove nagrade za literaturo 1961). Domoljubje zdaj pišem v navednicah, ker ne gre za pravo obliko domoljubja. Gre za plehki nacionalizem, preoblečen v zaljubljenost do domovine.
Drugi način razumevanja domoljubja je ljubezen do rodne grude. Pravi domoljubi so (smo) ponosni na dosežke prednikov, vendar je naš cilj stati na ramenih orjakov in jih z njihovo pomočjo še preseči. Domoljubje ne pomeni, da je tvoja domovina popolna in jo je potrebno ščititi pred vsemi tujimi vplivi, ker bi jo lahko samo skvarili. Pravo domoljubje je tudi priznanje, da trenutna domovina ima določene pomanjkljivosti in je potrebno delati na tem, da se napake zmanjšajo ali odpravijo. Pravemu domoljubu ni važno, od kod je prišla neka ideja, edino, kar ga zanima, je, ali lahko to idejo uporabi, da naredi svoj dom lepši, boljši.
Preberite še:
Njegov boj #kolumna
Ta veseli dan ali Slovenija se osamosvaja
Morda najboljši primer razlike med nacionalisti in domoljubi nam postrežejo dogodki v letih 1990-1991, kjer so se cilji obojih poravnali. Domoljubi v vrstah komunistične partije so že od sedemdesetih let dalje iskali načine, kako bi izboljšali položaj Slovenije znotraj Jugoslavije. V Sloveniji je že dvajset let prej prišlo do znatne liberalizacije gospodarstva in meja, sicer znotraj okvira tedanjega režima. Naslednja generacija je podvojila napore in si konec konec osemdesetih let na vse kriplje prizadevala, da bi Slovenija sicer ostala znotraj Jugoslavije in obdržala socialistično ureditev, vendar v znatno boljšem, močnejšem položaju.
Sočasno je bil edini cilj nacionalistov v Sloveniji zamenjati režim, odstraniti komunistično stranko in jo zamenjati s svojo, desno politiko. Največji zaveznik nacionalistov je bil Beograd, saj je nacionalistični Miloševićev režim blokiral in preprečeval vse poskuse decentralizacije in širjenja pristojnosti posameznih republik. Ni jasno, ali je bil cilj uradnega Beograda v Sloveniji obdržati Jugoslavijo kot Veliko Srbijo, ali morda prepričati domoljube v Sloveniji, naj gredo raje na svoje, ker so njihove ideje nekompatibilne z novo nacionalistično Jugoslavijo. Jasno je samo to, da je politika Beograda dosegla točko, v kateri je bil edini način, kako izboljšati položaj Slovenije, ta, da se osamosvoji.
V tistem trenutku so se poravnali interesi obeh skupin: domoljubi so s samostojnostjo dobili bistveno izboljšan položaj Slovenije, nacionalisti samostojno državo, ki so si jo tako želeli. Zmagali so sicer domoljubi, saj volivci res redko kaznujejo politike, ki se borijo za narodov blagor. Domoljubi so bili komunisti, drži, vendar so v dobro domovine odložili žezlo absolutne oblasti, omogočili so demokratizacijo in sprejeli kapitalistično ureditev. Nacionalisti ne ljudstvu in ne domoljubom tega dejanja nikoli niso odpustili, saj še zdaj menijo, da je samostojnost njihova zasluga in nočejo razumeti, zakaj jih nihče ne jemlje resno.
Preberite še:
Zakaj imajo dan zmage raje v Berlinu kot pri nas #kolumna
Elegija svojim rojakom*
Zgodovinsko so narodi, ki so se oklepali nacionalizma in ksenofobije, vedno drveli v propad. Seznam je brezkončen, od Bizantinskega cesarstva, do Kitajske, Japonske, Sovjetske Zveze in drugih. Uspevali so samo narodi, ki so se oprijeli domoljubja, narodi, ki so sprejeli sebe in svoje napake. Recept je znan in preprost: zgodovini vseh uspešnih narodov je skupnega to, da so ostajali odprti za spremembe in ideje, skupnega jim je samo to, da so dejansko ljubili svojo domovino in ne da so bili vanjo slepo zatreskani.
Janševiški 'domoljubi' nam prinašajo le pogubo. So zgolj orodje v rokah tretjerazrednega politika, način, kako za trenutek podaljša svojo slavo v soju teme. Ti 'domoljubi' nimajo ne idej, kako bi Slovenijo kakorkoli izboljšali, niti to ni v njihovem interesu. Neka zaščita pred teoretičnim navalom tujcev, ki se vsakič začne dva meseca pred volitvami. Predstavlja smrtno nevarnost za državo natanko do volitev in niti dneva dlje ter se ponovi čez nekaj let kot po urniku. Ni nekaj, kar prav nujno potrebujemo. Zaradi vsega naštetega ti 'domoljubi' predstavljajo neizmerno grožnjo naši domovini. Njihova domovina tako nikoli nismo bili.
*naslov pesmi Franceta Prešerna
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
