Slovenija, leto 2005. Na tnalu je državna energetska strategija. Država nima dovolj lastnih kapacitet proizvodnje električne energije, zato vlada skliče najboljše vrače in guruje, da pretuhtajo, kako dalje. V kotel vržejo krastačjo žimo, možgane mladega deževnika, sedem dlak brade Kralja Matjaža, tri očesa človeških ribic, za konec dodajo kapljo zlatorogove krvi. Zmes zagori z rožnatim plamenom, ki se spremeni v oranžnega, nato v rdečega. Zbrani otrplo čakajo, kaj se bo zgodilo, je to končni odgovor? Rdeči plamen se za trenutek spremeni v zelenega, nato nazaj v rdečega in spet v zelenega, nato ugasne.
Plameni so spregovorili, Andrej Vizjak, vrhovni guru, vrač vračev in minister za gospodarstvo, vse v eni osebi, ima na mizi dve možnosti. Prva je gradnja nove Nuklearne elektrarne v Krškem (NEK2), druga je gradnja nove premogovne termoelektrarne v Šoštanju (TEŠ6). Ne vrač in ne guru, ne plamen in ne voda ministru ne dajo odgovora, kaj od tega naj izbere. NEK2 je trikrat dražji, TEŠ6 lahko uporablja domači premog, zato se po spletu različnih okoliščin in pritisku šaleškega lobija odloči za slednjega.
Pri tem minister Andrej Vizjak mirno spregleda opozorilo, da bo termoelektrarna že leta 2020 potrebovala toliko dovoljenj za izpuste, kot jih bo dobila cela Slovenija za vse svoje potrebe. Minister Andrej Vizjak zanemari dejstvo, da bo elektrika iz TEŠ6 zanesljivo nerentabilna zaradi plačevanja ogljičnih kuponov, in popolnoma spregleda poročilo, da je ceneje uvažati indonezijski premog kot kupovati tistega iz sosednjega premogovnika. Vsa ta opozorila ima na mizi, a jih spregleda, saj raje verjame plamenom.
Preberite še:
Program stranke Ozaveščena Formacija #satira
Kaj bomo z jedrsko energijo
Ali pa on ali nekdo drug raje verjamejo kuverti, saj iz TEŠ6 zraste največji korupcijski škandal v zgodovini države. Leta 2020 je praktično nova elektrarna pred bankrotom, saj so ogljični kuponi predragi. Niti najvišji dvig cen energentov v Evropski Uniji ne zadošča za njeno rentabilno delovanje. TEŠ6 ne bo samo spomenik korupciji, ampak tudi spomenik nesposobnosti ministra Andreja Vizjaka, ki se je do leta 2008 dokončno odločil zanj.
Slovenija, leto 2021. Na tnalu je državna energetska strategija. Država nima dovolj lastnih kapacitet proizvodnje električne energije, toda ima še 16 let staro oceno najboljših vračev in gurujev, da bi morda NEK2 tudi bila dobra odločitev. Jedrska energija ima veliko prednosti, pravijo. Je čista, varna in stabilna, je tudi nekaj komplikacij z naravovarstveniki, toda za njih se lahko zanese na Olaja in njegov solzivec in palice. Le kaj bi lahko šlo narobe, se sprašuje minister za okolje in prostor, kamor po novem spada državna energetska strategija.
Minister Andrej Vizjak sicer ima na mizi poročilo, da se jedrska energija v Evropi opušča. Po nesreči v Fukušimi leta 2010 se je mnogo držav odločilo, da ne bo več uporabljalo jedrske energije. Novi projekti so zamrli, stare elektrarne se predčasno zapirajo. Projekt nove jedrske elektrarne v francoskem Flamvillu se je začel leta 2007 in bi moral biti končan do leta 2012, za dobre 3 milijarde evrov. Namesto tega je bil končan leta 2018 in stal dobrih 10 milijard evrov. Velik del težave predstavlja pomanjkanje podjetij, ki znajo narediti kompleksne sisteme jedrskih elektrarn. Zaradi vsesvetovnega dvoma o jedrski energiji po svetu je novih elektrarn vse manj, izvajalcev je vse manj, nove elektrarne se gradijo dlje in dražje.
Preberite še:
Njegov boj #kolumna
Zakaj minister Vizjak ni osel
Trenutno niti ne vemo, ali bi NEK2 lahko dobili leta 2026 ali 2036, ne vemo, ali bo stala obljubljenih pet milijard evrov ali 15 milijard evrov. Ne vemo, ali je peščica ljudi, članov lokalne ekipe iz Posavja, ki vanjo ne želi pripustiti nikogar iz Ljubljane, sploh sposobna pripraviti projekt. Enako kot ne moremo vedeti, ali bo NEK2 delovala 50 let ali bo morda po petih letih že nerentabilna, tako kot TEŠ6.
Trenutno je najcenejši in daleč najbolj fleksibilen način pridobivanja jedrske energije sončna energija, elektrika iz fotovoltaičnih plošč. Slovenija bi se tu lahko zgledovala po Češki, ki z bistveno manj primernim podnebjem (20 odstotkov nižja povprečna osvetljenost) pridobi 10 odstotkov vse električne energije iz fotovoltaike, Slovenija manj kot en odstotek. Lahko bi zgradili tudi armado novih vetrnih elektrarn, prve bi lahko priključili v energetski sistem v manj kot letu dni.
Res je, da imata ta dva sistema pridobivanja električne energije svoje pomanjkljivosti. Toda te postanejo resne šele, ko predstavljata zajeten delež električne energije: krepko nad 10 odstotkov vsak. Slovenija je ena izmed držav, ki te težave še najlažje rešuje s črpalnimi hidroelektrarnami, ne manjka nam ne vode in ne vzpetin. Prednost pristopa je, da eno ogromno in visoko tvegano investicijo razdrobimo v več deset ali več sto majhnih in manj tveganih investicij, ki ravno tako rešijo državni energijski problem. Pri jedrski energiji moramo takorekoč orati ledino. Francija si to še nekako lahko privošči, Slovenija ne. Minister Andrej Vizjak ta poročila ima, a jih ne prebere. Raje verjame gurujem ... ali pa on ali nekdo drug spet kuvertam.
Leta 2005 je bila pravilna odločitev NEK2, minister Andrej Vizjak je izbral TEŠ6. Leta 2021 so pravilna odločitev zeleni, obnovljivi viri. Minister Andrej Vizjak je izbral NEK2 in s tem dokazal, da zanesljivo ni osel.
Preberite še:
Vam gre vlada na živce? Ne odklanjajte cepljenja zaradi nje.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
