Pred 30 leti, ko je Slovenija razglasila samostojnost, sem intenzivno okušal sporočilo, moč in najboj punk gibanja. Kot 15-letnemu mulcu so mi godile tako tuje skupine Exploited, Discharge, Crass, Conflict, DIRT, kot domači hrupneži Kuzle, O!Kult, Otroci socializma, Niet in kasneje tudi hardcore zasedbe III. kategorija, Tožibabe, U.B.R. … Všeč mi je bila njihova brezkompromisna glasba, ostra, kritična in neposredna sporočila ter seveda samo gibanje, ki je tako rekoč pisano na kožo nemirni, uporni in razmišljujoči duši. Punk gibanje sem vselej dojemal kot upor proti ustaljenim družbenim normam, subkulturo, ki koketira z revolucijo, svobodo, individualizmom, ceni razmišljanje z lastno glavo in ustvarjalnost ter vedno znova in stalno dvomi v svet in družbo okoli sebe.
Punk je bil zame znanilec sprememb, sploh konec osemdesetih, ko je naša država vse bolj intenzivno začela stopati na samostojno pot. Tistega 1991. sem obiskoval zadnji razred osnovne šole. To je čas, ko se človek intenzivno išče, si zastavlja vprašanja ter vse bolj opazuje in analizira svet in okolico, v kateri živi. Opažati začenja pomanjkljivosti, napake, stranpoti, laži in sprenevedanje okolice, v kateri prebiva, ter začenja razmišljati o spremembah. In punk je zahteval spremembe. Takojšnje, tudi radikalne spremembe družbe, političnega sistema, obstoječega vsakdana, dobro tako ogroženih in marginalnih skupin znotraj družbe, kot posameznikov in njihovih svoboščin.
Stari sistem se je iztekal in na večer proslave junija 1991 sem razglasitev nove države pričakal z venčkom punk rock pesmi, ki so hreščale iz starega kasetnika. Ponosen in vzhičen, da sem bil priča aktivnemu uporu in revoluciji. Bil sem priča tistemu, kar so govorili punk rock in hardcore komadi. Pred mojimi očmi so se menjali družbena ureditev, politični sistem, država. Spoštovala in uresničevala se je volja ljudi, naroda, ki je svoje mnenje jasno izrazil na referendumu, pol leta nazaj. Pred mojimi oči se je zgodila revolucija, sprememba v dobro ljudi.
Čutil sem ponos, navdušenje in pričakovanje. "Kaj sledi revoluciji, bom spoznal v letih, ki sledijo," sem tisti večer rekel sam pri sebi: "Natanko bom sledil toku dogodkov znotraj samostojne države, po nekaj letih bi moralo biti vse jasno."
Preberite še:
Segli ti bodo do možganov #kolumna
Smo res krivi vsi?
Minilo je 30 let in s tekaškim kolegom si utirava pot iz vasi Soča proti Bavškem Grintavcu. Okoli naju se iz metra v meter pridobljene nadmorske višine odpirajo vse lepši in lepši razgledi enega najlepših kotičkov naše države. Soča, Lepena, še v sneg odeti vrhovi dvatisočakov. Ptičje petje in blago tišino, ki jo ponuja gorski svet, je prekinjal najin živahen in mestoma glasen pogovor, ki je tu in tam odmeval od sivih sten.
"Z revolucijo se zgodi naslednje," sem vztrajal: "Izzveni, nekdo jo ugrabi, poje svoje otroke, zagotovo se ne razvije v tisto, za kar si zavzema. Če sem nekoliko drznejši, je revolucija celo nekoliko precenjena."
"Na podlagi česa trdiš to?" je zanimalo kolega.
"Le poglej stanje, v katerem se nahajamo po tridesetih letih," sem nastopil z argumenti. "Potem, ko smo prišli do lastne države, kar vsekakor ni majhna reč, smo skregani in razdeljeni, kot še nikoli, brez kompasa in jasne strategije, kam kot država v naslednjih nekaj letih. Brez kompetentnih in zanesljivih in zrelih ljudi, ki bi to strategijo lahko uresničili. Z nestabilno zunanjo in notranjo politiko. Z ignorantsko in vzvišeno nastrojenim odnosom do intelektualcev, kulture, civilne družbe in socialno ogroženih. Z nestabilnim gospodarstvom in zdravstvom, ki vse bolj deli ljudi na revne in bogate. S podpihovanjem sovraštva in nestrpnosti do drugače usmerjenih, mislečih in živečih. S sramotno nizko ravnijo pogovora in komunikacije vodilnih in odločevalcev. Z zmedeno vojsko in labilno policijo. Z načrtnim hiranjem nacionalne tiskovne agencije in javnim blatenjem medijev in novinarjev. Z vsiljevanjem skrajnih ter nevarnih mnenj in resnic ter z mačehovskim odnosom do okolja. Z umetnim obujanjem preteklosti, namesto da bi se posvečali dnevom, ki sledijo."
"In kdo je po tvojem kriv za to?" me je vprašal.
"Seveda bi bilo najlažje pokazati na enega človeka, na eno ime," sem odgovoril. "A žal ni tako preprosto. Mislim, da smo za nastalo stanje krivi vsi. Ljudi, ki so nas vodili, se odločali in nas spravili v stanje, v katerem smo sedaj, smo izvolili sami. To je dejstvo."
"Naivno, zelo naivno," je vztrajal sotekač.
Preberite še:
"Probajte bit' vi mladi v teh časih" #kolumna
To, kar imamo sedaj, ne pelje nikamor
"Že mogoče," sem se deloma strinjal. "Ampak saj veš, kaj hočem povedati. Živimo v sistemu, ki omogoča delno participacijo v obliki volitev, glasovanja na referendumih, izražanja svojega mnenja, pa tudi aktivnega delovanja v smeri sprememb. Te se vedno znova začnejo pri posamezniku. Tako posameznikom kot narodu nam očitam, da si ne bi smeli dopustiti, da smo z leti postali tako pasivni, prilagodljivi in predvidljivi."
"Ljudje smo predvidljivi od nekdaj," je zatrdil kolega.
"Morda res," sem se strinjal in ga vprašal. "No, vseeno me zanima, kako boš komentiral našo pasivnost in nezainteresiranost ta hip? Mene najbolj skrbita naša vdanost in odsotnost. Kot narod smo znali večkrat stopiti skupaj, spomni se le plebiscita leta 1990, zdaj pa se mi zdi, da smo razdrobljeni, celo odtujeni, kot se to ne bi dogajalo nam. To nas dela lahke tarče. Tam, kjer ni volje, imata manipulacija in zavajanje prosto pot. To pa so, kot vidimo, nevarne vode."
"Vprašal si me, kako komentiram našo pasivnost? Odgovor na to je precej preprost. Manjka nam nekaj, kar bi nas povezovalo."
"Nekaj ali nekdo?"
"Kaj meniš ti?"
"Menim, da nam manjka oboje," sem odgovoril. "Manjkajo nam ideja, vrednote in nekdo, ki bi ljudi povezal s konstruktivno, napredno in spoštljivo politiko, retoriko in dejanji. To, kar imamo sedaj, ne pelje nikamor."
"Če vprašaš mene, je bil za to idealen čas, čas epidemije," je menil sogovornik.
"Da, ampak tukaj smo res pogrnili na celi črti. Namesto da bi nas povezala, je epidemija razkrila naše aktualno stanje, našo podobo in stanje duha. Ta hip smo ljudje usmerjeni zgolj in samo nase, morda nam v nekem obsegu ugajajo ozko usmerjene skupine, v katerih prepoznamo skupne interese, povezanost. Skupine, denimo športnega, prehranskega, cepilnega oziroma anticepilnega značaja, so namenjene samim sebi in bodo izzvenele, ko bo izzvenel trend."
"Tudi meni se zdi, da bi nas epidemija lahko povezala, nam ponudila ogledalo in rodila idejo, morda celo gibanje, ki privedlo do povezanosti, homogenosti."
"Tukaj smo nemara res zamudili enkratno priložnost za konkreten razmislek, za novo definicijo samih sebe in morda za začetek nečesa novega. Večina od nas si je zaželela le vrnitev stanja in odnosov, ki smo jih poznali pred virusem, torej v stanje pasivnosti in hibernacije. Kar je svojevrstno razočaranje in pa razlog za skrb."
"Kakor za koga," je dodal sogovornik.
"Kakor za koga," sem se strinjal: "Tistim, ki vodijo državo, takšno stanje zagotovo ustreza."
Preberite še:
Dragi mladi, krivi smo. Odrasli. #kolumna
Ljudi na oblasti skrbi le iskra upora
Nato sva utihnila in se prepustila vsak svojim mislim. Tekel sem in razmišljal o 30 let dolgi zgodovini samostojnosti. Čaka nas še dolga pot do zrelosti, ki je eden temeljev napredka in razvoja. Trenutno se nahajamo vsak na svojem koncu, vsak je prepričan v svoj prav, vsak povzdiguje svoj glas, ki se izgubi v poplavi glasov tako podobno mislečih kot nasprotnikov. Država drvi v smer in zavezništva, ki si jih ne želimo, otipljivih alternativ, za katere bi volili na morebitnih volitvah, (še) ni, ali pa jih ne vidim. Kot ljudstvo ta hip žal ne predstavljamo nobene grožnje ali razloga za skrb.
Ali pač? Protesti, ki so se pred časom zgodili na Prešernovem trgu in na križišču Celovške in Tivolske, zagotovo zbujajo upanje in nakazujejo pravo pot k spremembam. Tovrstna povezanost in iskra upora sta nekaj, kar ljudi, ki so ta hip na oblasti, navdaja s skrbjo in nelagodjem. Nadaljevanje pritiska na tiste, ki ta hip načrtno delijo in vladajo, bi lahko to iskro upora razplamtelo v kaj močnejšega in razbeljenejšega, v nekaj, kar bi sčasoma prineslo korak naprej v smer zrelosti in napredka. Morda celo rodi posameznico ali posameznika, ki bi postal obraz sprememb, obraz, ki mu bodo ljudje zaupali in dali svoj glas. Ali pač ne?
"Punk je utopija," so pred več kot tridesetimi leti velevale takšne ali drugačne avtoritete. Sam sem tistega poletnega večera leta 1991 videl, da to ni nujno res. V 30 letih smo kot država na naši dosedanji poti ubrali tudi mnogo stranpoti. Ta hip stagniramo, oziroma celo nazadujemo ter se spogledujemo s prihodnostjo, ki si je ne želimo. Takšnega scenarija si takrat nismo želeli in čas je, da to na glas povemo. Povemo na način punk pesmi. Neposredno, glasno, kritično in konstantno. In hkrati tudi na podlagi izkušenj in napak, ki smo jih storili in jim bili priča, najdemo idejo in z njo pot, po kateri velja kreniti. Morda celo z manjšo revolucjo, ki ji bo sledil zrelejši odziv.
Nekoč smo želeli postati "druga Švica". Če to še vedno želimo, bo naslednjih 30 let ključnih.
Preberite še:
Šole nimamo, svobode ne damo #kolumna
O avtorju:
Žiga X. Gombač je mladinski pisatelj in medijski multipraktik.
