Čas je, da neprijetna vprašanja dobi tudi kdo od dolenjskih županov

Živimo v državi, kjer se stvari začnejo sistemsko premikati šele, ko se zgodi tragedija. Šele po katastrofalnih poplavah pred dvema letoma smo spoznali, da imamo privatiziran sistem upravljanja voda, v katerem država nima pregleda nad porabo javnega denarja. Šele po nesreči na nezavarovanem železniškem prehodu tam zgradimo zapornice. 

Šele po tem, ko avtomobil s prekoračeno hitrostjo nekje zbije otroka, tam postavimo ležečega policaja ali radar, ki ga bo nekdo že nekaj tednov pozneje poškodoval. Šele po Lipi in Globalu smo se začeli zavedati pomena dovoljenj za organizacijo prireditev in regulacije varnostnih podjetij. Šele posnetki iz Marinbluja so nas spomnili, da pri nas delajo ljudje, ki imajo toliko pravic kot sužnji.

Šele ob vročinskem valu, tihem ubijalcu starejših, začnemo razmišljati, da bi v mestih posadili več dreves. Šele odmevnejši femicid nas spodbudi k razmišljanju, kako pomanjkljivi so mehanizmi zaščite zlorabljenih žensk. Šele besede v tujem jeziku na šolskem vabilu nas spomnijo, kako težak in dolgotrajen je proces integracije priseljencev. 

Že kakšnih dvajset let smo družba, ki za večje popravke ali spremembe nedelujočih stvari v sistemih potrebuje šoke, tragedije ali izbruhe moralne panike. Le takrat vsi skupaj zahtevamo odgovornost in spoštovanje pravil. Tudi zato je zdaj, teden dni po tragediji v Novem mestu, čas za razmislek, kaj je tam v resnici šlo najbolj narobe. In zakaj.  

Preberite še:
Kako je težave z Romi neuspešno reševal Hojsov šef policije

Zakaj je toliko ljudi obupalo nad policijo?

V Sloveniji, ki velja za eno najvarnejših držav na svetu, radi pozabljamo, kako pomembna je za človeka fizična varnost. Eden najbolj znanih psihologov Abraham Maslow jo je na lestvici potreb uvrstil takoj za hrano, vodo in spanjem. Tega se zavedamo šele, ko se počutimo ogrožene.  

Erozija občutka, da smo varni, vodi do osebnih stisk, vzpona diktatur in vojn. Do "Niko ne sme da vas bije"* Slobodana Miloševića in ameriških mučilnic po 11. septembru. Levica pomen občutka fizične varnosti tradicionalno podcenjuje, četudi je za večino ljudi v trenutku, ko se sami počutijo ogrožene, pomembnejši od razrednega boja. Desnica ga rada "kuri", saj strahove ljudi, povezane z varnostjo, zlorablja v boju za oblast. 

Ljudje iz Novega mesta in drugih občin z romskim prebivalstvom so vrsto let znali povedati, da se varnostno stanje na terenu slabša. Brali smo o streljanjih in večjih pretepih, poslušali o tatvinah v trgovinah, ropih na bankomatih, pred avtobusnimi postajami ali na gozdnih cestah.  

Toda vsi notranji ministri in šefi policije, z leve in desne, so nas s statistikami prepričevali, da število kaznivih dejanj na območju teh občin ne odstopa od drugih območij Slovenije. Šele po tragični smrti Aleša Šutarja smo spoznali, zakaj – ker se je izkazalo, da tam živeči prebivalci teh dogodkov pogosto sploh ne prijavljajo. Ali zaradi strahu ali zato, ker v tem ne vidijo smisla.

Preberite še:
Kam v občini Krško kanalizirajo državni denar za Rome

In kaj so do zdaj počeli nekateri župani?

Pustimo tokrat ob strani dejstvo, da so država in dolenjske občine v zadnjih 20 letih večinoma kronično neuspešne pri integraciji romskega prebivalstva, za kar dajemo denar vsi prebivalci te države. Da, neprijetna vprašanja v zvezi s porabo denarja za Rome bo počasi treba zastaviti tudi komu od županov, ki zdaj s prstom kažejo le proti Ljubljani. 

Pozabimo za hip, da se težko pogovarjamo o tem, kaj je dobro za romske otroke, če odraščajo v okolju, kjer nimajo elektrike in vode. Da smo v Sloveniji po osamosvojitvi v imenu kulturnega relativizma očitno pristali na tiho legalizacijo spolnega nasilja nad romskimi deklicami. Da so neskončne količine energije v delo z Romi vlagali le posamezniki, ne pa sistem. 

Odmislimo tudi ugibanja, zakaj se je nasilje, povezano z Romi, tako intenziviralo prav v zadnjih mesecih. Trenutno je ključno vprašanje le eno – kako se je lahko zgodilo, da je toliko ljudi v neki regiji v vseh teh letih obupalo nad ključnimi institucijami te države na čelu s policijo? 

Preberite še:
Policija po sledeh našega razkritja: išče, kam je šel državni denar za Rome

Na levi niso želeli videti problema, na desni so raje preganjali kolesarje  

Na policiji bodo hitro odgovorili, da zato, ker nimajo dovolj pooblastil in ljudi, del krivde pa bodo (upravičeno) prevalili na pravosodje. Toda že vsaj 15 let je jasno, da problem organiziranih kriminalnih združb, ki so ugrabile posamezna romska naselja, krepko presega zmogljivosti kadrovsko podhranjene lokalne policije in sistema kot takega.

"Ljubljana" tega problema ni ne zmogla ne hotela prepoznati. Na levi so na težave v regiji prepogosto gledali le skozi lastna ideološka očala, na desni pa niti ne skrivajo, da jim izredne varnostne razmere pred vsakimi volitvami celo ustrezajo. Kot nekoč incidenti v Piranskem zalivu. Ali pisma z naboji, za katera po odkritju, da jih je pošiljal sodelavec Zmaga Jelinčiča, naenkrat ne želijo več slišati.

V teh 15 letih so se politične točke pri varnosti dobivale drugje kot na Dolenjskem. Od Cerarjeve vlade naprej pri nadzoru meja in bodeči žici ob Kolpi, pod Janševo vlado pa je policija precej odločneje kot ekscese na Dolenjskem preganjala protestnike in dostavljavce hrane sredi Ljubljane. Za Žana Mahniča, takrat odgovornega za nacionalno varnost, ki zdaj poziva ljudi k orožju, so bili kolesarji na Trgu republike očitno večja grožnja od kriminalnih združb na Dolenjskem.

Preberite še:
Kaj sta Mahnič in Hojs med protesti počela na policiji

Ne bo šlo na hitro, a alternativa je jasna

Tudi po letu 2022 je policija ostala talka političnih iger, le da na levi sredini. Že od zamenjave ministrice Tatjane Bobnar nas ljudje iz tabora predsednice republike prepričujejo, da je policija politično zlorabljena. Zakaj bi ji potemtakem običajni državljani zaupali? V Sloveniji smo že zdavnaj sprejeli, da so politiki, ki dobijo obisk policije ali vabilo za zaslišanje, zgolj žrtve, ki jim je v javnem prostoru dovoljeno vse.

Gledali smo politične shode pred sodišči, goreče hiše sodnikov, javne napade na posamezne tožilce in postopke, ki se vlečejo leta. Medtem je policija, kjer so se generalni direktorji menjali pogosteje kot trenerji Olimpije (od leta 2018 se jih izmenjalo že osem), na terenu lovila "kurje tatove", kazala spodbudne statistike in upala, da bo problem "tam dol" izginil sam od sebe. 

Zdaj vidimo, da ni. Tragedija v Novem mestu je pred nami razgalila krizo zaupanja. Ob nujnih organizacijskih spremembah ga bo morala policija zgraditi na novo. Prepričati ljudi, da je sposobna poskrbeti za njihovo varnost. To je bistvo, od tu naprej sledi vse ostalo, tudi ugotavljanje, kam vse je šel naš denar. Ne bo šlo na hitro, a alternativa temu je jasna: histerija, varnostni kaos, pozivi k linču – in nove tragedije. 

..... 

(*) "Nihče vas ne sme pretepati," so znamenite besede, ki jih je Milošević leta 1987 predstavnikom tamkajšnjih Srbov izrekel ob obisku na Kosovu. Pomenile so začetek njegovega vzpona, ki je pripeljal do jugoslovanskih vojn.