V združenju Srebrna nit, v katerem delujem kot članica izvršnega odbora, prejemamo številne klice in pisma o težavah v zvezi z dostopnostjo zdravstvenih storitev. Prav v teh dneh smo od predsednika vlade, ministrov za zdravje in delo, zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS), državnega zbora in državnega sveta zahtevalo ureditev dostop do osebnega zdravnika na primarni ravni in okrepitev javne mreže zdravstvenih storitev. Srebrna nit opozarja na težave, ki jih imajo danes državljani, zlasti starejši pri dostopnosti zdravstvenih storitev. Pred nami je četrti val epidemije, zato nas zanima, katere izboljšave so bile in bodo uvedene, da bo obvladovanje epidemije bolj učinkovito.
Kljub temu, da epidemije trenutno ni, se vseeno ustvarja občutek, da nič ni več tako, kot je bilo, in da se epidemija uporablja tudi za prikaz navidezne neučinkovitosti javnega zdravstva. Večkrat smo že slišali, da se pripravlja tiha razgradnjo javnega zdravstvenega sistema in njegova postopna privatizacija. To ne pojenja tudi v mandatu aktualnega ministra Janeza Poklukarja - kljub vsem simpatijam, ki jih dobiva na lestvicah merjenja priljubljenosti politikov.
Preberite še:
Popoldanski zaslužki ministra za zdravje Janeza Poklukarja
Starejši ne morejo priti do osebnega zdravnika
Problem slovenskega zdravstva niso le čakalne vrste na različne posege in druge zdravstvene obravnave, ki jih rešuje ravnokar aktualni nacionalni razpis ministrstva za zdravje. Velik problem je tudi, da kar 118.000 državljanov nima možnosti izbire osebnega zdravnika, to je specialista družinske medicine, medtem ko bi kar 193 družinskih zdravnikov lahko sprejelo nove zavarovance. Tega ne želijo storiti, čeprav je pravica do proste izbire zdravnika in zdravstvenega zavoda opredeljena v zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Zakon namreč navaja, da nas je tisti osebni zdravnik, za katerega se odločimo in ima prosta mesta, dolžan sprejeti.
Pri reševanju tega problema se poleg sistemskih ukrepov ministrstva za zdravje in spodbud za specializante družinske medicine, pričakuje večja aktivnost ZZZS, ki bi moral objaviti prosta mesta v ambulantah družinske medicine po Sloveniji in seznam družinskih zdravnikov, pri katerih ta prosta mesta so. Tudi Zdravniška zbornica bi morala pozvati družinske zdravnike, naj vendarle sprejmejo nove paciente. Pri reševanju tega problema bi bilo primerno tudi mnenje komisije za medicinsko etiko.
Poleg opisanega pomanjkanja specialistov družinske medicine posebno problemsko skupino z zmanjšanim dostopom do storitev osebnega zdravnika predstavljajo starejši. Družinski zdravniki še vedno prepogosto delujejo, kot da smo v epidemiji, saj del obravnav še vedno izvajajo na daljavo. Večina starejših nima elektronskega naslova ali dostopa do interneta in niso vešči tovrstne komunikacije. Pogosto jim elektronska sporočila napišejo njihovi sorodniki. Žal se dogaja tudi to, da v nekaterih ambulantah ne berejo elektronskih sporočil, ki so bila poslana izven ordinacijskega časa. Pošiljatelj dobi odzivnik, da sporočilo ne bo prebrano. Družinski zdravniki in vsi ostali izvajalci zdravstvenih storitev bi se morali prilagoditi sposobnostim in resursom, ki jih imajo starejši in jih obravnavati, kot so jih pred epidemijo.
Zakaj so referenčne ambulante pomembne
Dobro je znano delo diplomiranih medicinskih sester v prej referenčnih ambulantah, danes v ambulantah družinske medicine, saj v povprečju odkrijejo 25.000 kroničnih bolezni na leto v okviru preventivnih pregledov. Prav tako samostojno vodijo stabilne kronično bolne paciente pri izbranem osebnem zdravniku. Njihovo delo je z epidemijo bolj ali manj prenehalo, saj so bile diplomirane medicinske sestre v referenčnih ambulantah premeščene na covid delovišča, zato je nujno, da se njihova primarna delovišča ponovno vzpostavi na vseh zdravstvenih domovih in ne le v večjih.
Nujno je, da se zdravstveni domovi ustrezno organizirajo v zvezi s cepljenjem in ukrepi ob prihajajočem četrtem valu in da diplomirane medicinske sestre v referenčnih ambulantah ostanejo na delovnih mestih. Na ta način se lahko preko preventivnih programov, ki jih le te izvajajo in programov obravnave kronično bolnih, vključi tudi dodatna aktivnost, to sta spodbuda in poziv k cepljenju kronično bolnih, starejših in vseh rizičnih skupin. Prav tako je treeba ponovno začeti izvajati preventivne presejalne programe pri mlajših generacijah, ki so tudi priložnost za pogovor in motivacijo za cepljenje proti korona virusu. Diplomirane medicinske sestre v referenčnih ambulantah naj obravnavajo starejše, ki se težko znajdejo v komunikaciji na daljavo in jih povabijo na zdravstveno obravnavo.
Nedopustno je namreč, da se delokrog diplomirane medicinske sestre v referenčni ambulanti v času prihajajočega vala ponovno ukine, saj se s tem dela velika kratkoročna in dolgoročna škoda. Zmanjšuje se možnost preživetja kronično bolnih in povečuje tveganje, da bodo kronične bolezni odkrite, ko bo lahko že prepozno.
Privatizacija ni rešitev za čakalne vrste v zdravstvu
V pismu Srebrne niti je izražena skrb zaradi vedno bolj vidne težnje po razgradnji zdravstvenega sistema. Vladni "prevzem" blagajne ZZZS je označen kot nesprejemljiv: "Minister za zdravje je politik in sredstva zbrana z obvezni prispevki od dohodkov, ki so dana v upravljanje ZZZS, ne smejo biti plen političnih apetitov. Zdravstvena blagajna mora biti avtonomna, neodvisna od vsakokratne oblasti, še posebej tiste, ki želi razgraditi javni zdravstveni sistem in podpira zasebništvo in enormne zaslužke nosilcev zdravstvene dejavnosti na račun sredstev iz javne blagajne".
Daje se vtis, kot da se javno zdravstvo želi označiti kot nesposobno slediti zdravstvenim potrebam starajoče družbe. Dejansko se vse dela v smeri, da se podpira delovanje v javnem in zasebnem sektorju. To državljani zelo dobro čutijo, ko isti zdravstveni problem rešujejo enkrat v javnem in drugič v zasebnem sektorju, na kar jih napoti lahko tudi isti zdravnik. Glede na nizke pokojnine je taka praksa nesprejemljiva, njeno največje breme pa nosijo starejši in državljani z minimalnimi plačami.
Zasebna praksa v zdravstvu ima negativni prizvok, razlogi za to so različni. Največji problem je, da na zakonski ravni zasebni in javni zavod nista primerljiva. Delovanje zasebnika v zdravstvu je mnogo manj regulirano pri kadrovanju, plačah, napredovanjih, nabavah, standardih in normativih. Delovna sila je cenejša, saj v večini prihaja iz javnega zdravstva, ki je te kadre razvilo, jim plačuje izobraževanje, dopuste, napredovanja. Ker ZZZS ne plača dovolj storitev, kot je čakajočih na storitev in so zmogljivosti javnih zavodov, zdravniki in drugi zdravstveni delavci delajo te storitve pri zasebnikih, državljani pa jih plačujemo iz žepa.
Tokratni nacionalni razpis za skrajševanje čakalnih vrst, ki se je zaključil pred dnevi, je sicer med pogoje vključil navedbo, da "izvajalci zdravstvenih storitev, ki niso javni zdravstveni zavodi, storitve, ki so razpisane z nacionalnim razpisom, ne smejo opravljati z zaposlenimi, ki imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas v javnem zdravstvenem zavodu". To večjemu delu tako imenovanih "dvoživk" onemogoča sodelovanje pri zasebnikih.
Toda veliko zdravnikov v obeh kliničnih centrih je zaposlenih za manj kot polni delovni čas v zdravstvenem zavodu, saj jim del zaposlitve financirata medicinski fakulteti. Kaj bo torej s tistimi, ki delajo v zdravstvu za nepolni delovni čas, preostali del pa pri drugem delodajalcu, ki ni zdravstveni zavod, a je javni zavod? Najpogosteje gre za zdravnike, ki imajo naziv visokošolskih učiteljev na univerzi.
Kaj ste storili za učinkovitejše vodenje epidemije
Raziskave jasno pokažejo na škodo, ki so jo s popolnimi zaporami domov na zdravju utrpeli starejši. Smrtnost v naših domovih za starejše je bila med najvišjimi v Evropski uniji, kar je žalostno. Tudi saga o triažiranju starejših ob morebitni okužbi v domovih v času prvega vala še ni bila pojasnjena, kar ni dobro ne za svojce, ne za zaposlene v domovih in ne za družbo.
Če želimo, da bodo starejši utrpeli čim manjšo škodo v prihajajočem valu, morajo delovati vsi ukrepi, tudi za vrtce, šole, gospodarstvo, javno upravo in družbene sektorje. Napovedi četrtega vala namreč niso podprte z ukrepi o izdatnem številu dodatnih negovalnih kadrov v zdravstvu in sociali, o pravičnem plačilu ZZZS za zdravstveno nego v domovih za starejše ali o povečanem številu bolniških postelj v negovalnih bolnišnicah. Tudi do pomembnega dviga plač zaposlenih v zdravstveni negi in oskrbi ni prišlo.
Prav tako niso bili s strani ministra za zdravje sprejeti novi in mednarodno primerljivi kadrovski normativi. Glede na vse naučeno iz dosedanjih treh valov epidemije ni zaznati izboljšav v prezračevalnih sistemih v šolah in domovih za starejše, pri prostorskih pogojih itd. Da ne omenim slabe precepljenosti zaposlenih v socialno varstvenih zavodih, zdravstvu in celotni populaciji. In še bi lahko naštevala.
Ali pa je mogoče ukvarjanje politike z epidemijo in s cepljenjem le kulisa za dogodke za njo, ki tečejo mimo nas in vodijo v vse večje vključevanje zasebne prakse v zdravstveni sistem?
O avtorici:
Dr. Brigita Skela Savič je predstojnica katedre za zdravstvene vede in redna profesorica na Fakulteti za zdravstvo Angele Boškin na Jesenicah, sodeluje tudi v doktorskem študiju javnega zdravja Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani. V pedagoški in raziskovalni naziv je izvoljena na Univerzi na Primorskem.
Mnenje avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.
