Posel z zapuščeno zgradbo na Litijski cesti v Ljubljani, ki jo je tik pred koncem leta ministrstvo za pravosodje kupilo za slabih osem milijonov evrov, ima močan vonj po korupciji. V zadnjih dveh tednih se pred nami riše karikatura državnega aparata, v katerega so skozi odprta vrata vdrli zasebni interesi. Razsežnost negospodarnosti, malomarnosti in površnosti, ki so jo v tem poslu izkazale strokovne službe ministrstva, je v resnici komaj verjetna.
Vsa dejstva so na mizi. Ministrstvo je kot kupec vse ključne podatke o zgradbi pridobilo od prodajalca, torej Sebastjana Vežnaverja. Pri tem je verjelo ponarejeni cenitvi, pod katero se je podpisal njen lažni avtor, in izmeri prostorov, pri kateri ni sodeloval niti en geodet. Pravih pogajanj, v katerih bi predstavniki ministrstva skušali zbiti ceno, očitno sploh ni bilo.
V pogodbi piše, da je ministrstvo kupilo 5.100 kvadratnih metrov veliko zgradbo, četudi ima ta v gradbenem dovoljenju 500 "kvadratov" manj. Ministrstvo je kupnino nakazala Vežnaverju, četudi pogodbe še do danes ni overil notar. Če bi recimo Vežnaver v začetku januarja zgradbo še enkrat prodal, bi ministrstvo ostalo tako brez denarja kot brez nepremičnine.
Celotna uradniška hierarhija, vpletena v posel, je tako odpovedala na celi črti. A na tej točki se prava zgodba, ki bo morala zanimati tudi kriminaliste, šele začne.
Preberite še:
Afera sodna stavba: milijonska nagrada za pomoč Nine Zidar Klemenčič?
Avtoprevoznik in odvetnica
V tem napadu na državne milijone namreč več stvari manjka. Najprej: kdo vse so zasebni interesi, ki so se skrivali za Vežnaverjem? V zadnjih dneh smo razkrili, da je primorski podjetnik, ki se je v zadnjih letih pojavljal tako v rumenem časopisju kot črni kroniki, v tem poslu "obračal" denar Enesa Draganovića. Gre za enega najbolj znanih avtoprevoznikov, ki na veliko posluje z Darsom. Draganovićev motiv je jasen: povrniti si nazaj dva milijona evrov, ki jih je posodil Vežnaverju. Zdaj jih bo dobil – od države.
Iz iste hobotnice okrog Darsa prihaja tudi odvetnica Nina Zidar Klemenčič, ki je imela ključno vlogo pri dogovorih z ministrstvom. Sama pravi, da se je udeležila enega sestanka, prodajno pogodbo, ki je šla v vsem na roke Vežnaverju, pa naj bi pripravilo ministrstvo. Toda zakaj je potem, če je res imela tako malo dela, od Vežnaverja prejela kar milijon evrov nagrade? Kaj ji je s tem v resnici plačal?
Matematika je enostavna. Vežnaver je leta 2019 zapuščeno zgradbo s "postaje ZOO", ki je nihče od resnih nepremičninarjev ni želel niti povohati, iz stečajne mase kupil za 1,7 milijona evrov. Štiri leta pozneje jo je ministrstvu prodal za 7,7 milijona evrov. Vežnaverjev zaslužek v poslu znaša šest milijonov evrov. Če bo Draganović od tega prejel dobra dva milijona evrov, odvetnica Zidar Klemenčič pa milijon evrov, bosta Vežnaverju tudi po plačilu davka v žepu zagotovo ostala več kot dva milijona evrov. Ali pač ne?
Preberite še:
Tu je pogodba z Vežnaverjem: v njej je lažni podatek o kvadraturi
V tej zgodbi še nekaj manjka. In nekdo.
Če je bil namreč Vežnaver v poslu res fasada (na nobenem uradnem sestanku na ministrstvu ga ni bilo), se ključno vprašanje postavlja samo po sebi: kdo vse je še dobil ta denar? Mar tako visoki zneski, ki se delijo na strani prodajalcev, res niso v ničemer povezani z dejstvom, da je celotna linija poveljevanja na ministrstvu pred Vežnaverjem praktično kapitulirala brez boja?
Razmišljajmo in špekulirajmo naprej. V mesecu dni se v aparatu ministrstva za – pozor - pravosodje očitno ni našel en kolešček, en sam uslužbenec, ki bi se vprašal, kaj sploh počnejo in zakaj na tak način. Pri tem je eden od državnih sekretarjev celo nekdanji predsednik računskega sodišča, državne institucije, ki revidira postopke, kot je bila ta. Sam danes pravi, da pri tem nakupu ni sodeloval. Vežnaver je imel tako v vseh fazah posla res neverjetno srečo. Deset ali celo dvajset ljudi, zaposlenih na ministrstvu, je storilo vse, da se je to samo streljalo v koleno.
Še enkrat: kako je to mogoče? Vežnaver nikoli ni prestopil praga ministrstva, Draganović verjetno še manj, odvetnica Zidar Klemenčič pa je bila tam samo na enem sestanku. Res verjamemo, da je takšna orgija nesposobnosti in neprevidnosti v uradniškem aparatu mogoča sama od sebe - brez pritiska, ki bi prihajal od znotraj in/ali zunaj?
Mar se vam ne zdi, da v tej zgodbi še nekaj ali nekdo manjka? Morda kakšen vezni člen, ki pozna tako ljudi na strani prodajalcev kot nekatere ključne ljudi na ministrstvu?
Preberite še:
Tu je dokaz, da so sodno stavbo preplačali za več milijonov evrov
Šibki ministri in lovke, ki plenijo javni denar
V tej luči bo zato zanimivo spremljati politični del te zgodbe. Žarometi, ki so v zadnjih dveh tednih svetili na ministrstvo, so nam razkrili, da tega do zdaj dejansko ni obvladovala Dominika Švarc Pipan, na katero v teh dneh pada vedno večje breme politične odgovornosti. Bilo in še vedno je v rokah "velike koalicije" vplivnih posameznikov iz vrst SD in dolgoletnih kadrov SDS, ki so po zamenjavi oblasti v nove službe prišli po prijateljskih vezeh.
Javna skrivnost je, da je Švarc Pipan za nekatere v SD vedno predstavljala nekakšen tujek. Tudi zato je v kombinatoriki znotraj stranke pravzaprav idealna za žrtveno jagnje. Za glavo, s katero bi se zgodba na hitro "zaprla". To najbolje ve generalni sekretar SD Klemen Žibert, ki je takoj po aferi skušal prevzeti vajeti ministrstva. Žibert velja za osebo z odličnimi zvezami v domačih poslovnih zakulisjih in medijih. Med tistimi, ki so na ministrstvu za pravosodje sodelovali pri spornem poslu, so imeli glavne vloge njegovi kadri.
Toda ne glede na politični razplet te afere bo osnovna težava ostala. Sloveniji kot državi v več kot 30. letih samostojnosti ni uspelo zgraditi dovolj robustnega uradniškega aparata, ki bi zmogel nevtralizirati zunanje pritiske. Ta zgodba celo kaže, da je zanje vedno bolj odprt. Sploh v kombinacijah s politično šibkimi, celo naivnimi ministri, ki šele po prevzemu funkcije in izbruhih afer začnejo dobro spoznavati zemljevid domačega politično-kapitalskega močvirja. In lovke, ki plenijo javni denar.
Kdo vse si je torej razdelil milijone?
