V Sloveniji je po zadnjih podatkih registriranih več kot 2.500 medijev. V tej številki so zajete tako največje domače televizije, radijske postaje, časopisi in spletni portali, kot množica občinskih glasil, biltenov društev, spletnih strani in ugaslih revij. V vseh medijih, ki delujejo v Sloveniji, po zadnjih podatkih dela okrog tri tisoč novinarjev.
Vsem tem medijem je enkrat na leto na voljo državni denar z razpisa, na katerem ministrstvo za kulturo razdeli približno tri milijone evrov. Skupaj. Drugih državnih subvencij in spodbud za slovenske medije praktično ni.
Precej drugače je s podjetji iz drugih panog. Zadnji primer: vlada Roberta Goloba je v četrtek na predlog ministrstva za gospodarstvo odobrila 7,8 milijona evrov subvencije celjski družbi Cetis, ki izdeluje osebne dokumente. S tem denarjem ji bo država sofinancirala projekt izgradnje novih proizvodnih prostorov in programske opreme za izdelavo potovalnih e-dokumentov, ki bo "ustvaril in zapolnil" 28 delovnih mest, od tega šest (!) visokokvalificiranih.
To posledično pomeni, da bo država za vsako ustvarjeno ali "zapolnjeno" delovno mesto v Cetisu namenila 278 tisoč evrov.
Preberite še:
Pri Hanu milijoni za turizem tudi za podjetja brez denarja
Država daje milijone, lastniki si izplačujejo dobičke
Govorimo sicer o družbi, ki je od države za osebne dokumente in druge storitve v zadnjih desetih letih prejela za približno 110 milijonov evrov naročil. Lastniki Cetisa, med katerimi je daleč največji poslovnež Marko Mohar, so si pol leta pred odločitvijo vlade iz družbe odločili izplačati za dobrih šest milijonov evrov dividend. In še: manjša solastnica Cetisa je še vedno država, ki je bila več let v sporih z Moharjem, nikoli pa ni imela nobenega vpliva na upravljanje družbe.
Vse lepo in prav, vsi se strinjamo, da je podjetjem treba pomagati. Toda že številke povedo, da je v tem sistemu pomoči nekaj hudo narobe. Je recimo prav, da bo Cetis za 28 delovnih mest dobil več denarja kot vsi slovenski mediji za svoje projekte v dveh letih?
In zakaj lahko podjetje z nekaj deset tisoč evrov letnega prometa za gostinski obrat s penzioni prejme 1,8 milijona evrov spodbud, nekdanja Iskra Avtoelektrika, ki je do zdaj pod imenom Mahle zaposlovala 1.800 ljudi, pa slabih 800 tisoč evrov? Se je komu kaj zgodilo, ko so na resorju za kmetijstvo prilagajali predpise, da so lahko z dvema milijonoma evrov financirali podjetje Marinblu, ki je bilo v preiskavi zaradi suma prisilnega dela?
Preberite še:
Kriminalisti preiskujejo sumljiva izplačila pomoči podjetjem po poplavah
Država "meče" denar za podjetji kot banke pred 2009
V Sloveniji obstaja ekosistem subvencij, nepovratnih sredstev, posojil z zelo ugodno obrestno mero in drugih spodbud za podjetja, v katerem se letno obrne na stotine milijonov evrov. Medtem ko delodajalske organizacije bentijo čez poslovno okolje in visoke davke, ima Slovenija eno najnižjih efektivnih stopenj davka na dobiček v Evropi, podjetjem pa omogoča črpanje denarja na številnih razpisih.
Tu pridemo do bistva težave. Tega denarja z raznih agencij in skladov je očitno toliko, da se včasih zdi, kot da ga država sploh ne more porabiti, zato ga "meče" za podjetji, podobno kot so to počele banke s krediti pred letom 2009. Na voljo je za vse: od največjih domačih konglomeratov do podjetij z enim zaposlenim. Od predelovalnih do storitvenih dejavnosti. Od digitalizacije do glampingov. Od proizvodnega stroja do "showrooma" na obskurni lokaciji. Vsi prijavljajo projekte in večina jih dobi denar.
Gre za sistem, ki je starejši od trenutnega ministra za gospodarstvo Matjaža Hana, celo od Zdravka Počivalška, ki ga je izpilil do popolnosti. Za vsakokratnega šefa tega resorja je lahko odličen vzvod za politično in prijateljsko trgovanje. Že deset in več let nazaj so se med srečnimi izžrebanci na razpisih za državni denar brez težav znašli člani družine Šešok, podjetje iz afere Patria ali kakšen nekdanji direktor velikega sistema, ki je zaradi malverzacij lastnikov končal v stečaju.
Preberite še:
Poplave so mu odnesle čolnarno, zgrajeno na vodnem zemljišču. Škodo pokrila država.
Smo ta denar porabili pametno in pravično? Ne
Toda v luči temnih oblakov, ki se že nekaj časa zgrinjajo nad Nemčijo, je ključno naslednje vprašanje: smo v Sloveniji te ogromne količine denarja v vseh teh letih res porabili pametno, smiselno in pravično? Je ta masa nepovratnih sredstev in spodbud, ki so jih dobili lastniki podjetij, uspela gospodarstvo spraviti na višje, bolj produktivne in visokotehnološke obrate? Koliko tega denarja je res šlo v inovacije, koliko pa "iz rok v usta"?
Čeprav bi odgovor na to vprašanje terjal podrobnejšo analizo, se verjetno glasi – ne. Na to nakazujejo nekatere številke. Drži, neto dodana vrednost na zaposlenega v Sloveniji raste, s 45 tisoč evrov v letu 2017 na lanskih 61 tisoč evrov, toda v zadnjem času pretežno le zaradi inflacije. Pri tem se dodana vrednost v industriji vrti le pri okrog 50 odstotkih povprečja razvitejših držav EU.
Slovensko gospodarstvo tako za konkurenco iz drugih držav v povprečju očitno zaostaja pri boljši organiziranosti proizvodnih procesov, avtomatizaciji in inovativnih produktih z več dodane vrednosti. Prevedeno: delamo veliko, ampak se ne sprašujemo, kaj in zakaj tega ne počnemo bolje in hitreje. Zaradi tega so naša podjetja v povprečju obsojena na slabši položaj v mednarodnih dobavnih verigah, nižje cene in posledično nižje plače.
Naš domet je lakirnica Magne
Medtem ko je svet šel naprej, je bila naš domet lakirnica Magne, ki danes sameva. To je tisti "slon v sobi", o katerem se v državi v resnici nihče ne želi pogovarjati. Delodajalci se raje zapletajo v trapaste razprave o tem, ali Slovenija postaja Venezuela ali ne, pojem industrijske politike pa je še nedaleč nazaj pri nas veljal za izraz iz časov socializma.
Toda prav to zaostajanje je tudi razlog za glavobol ob opazovanju dogajanja v Nemčiji, saj je naša avtomobilska industrija, z njo pa celotna Slovenija, že talec njenih strukturnih težav. Še enkrat: vsi se strinjamo, da je podjetjem treba pomagati. A nekaj v državi očitno delamo narobe.
Mogoče pa je rešitev, da o tem kmalu več nihče ne bo mogel pisati.
