"V ustavnem režimu zadošča, da se posameznike zaščiti pred zlorabami oblasti."
Maximilien Robespierre (1758-1794)
Leta 2003 je tedanji predsednik republike Janez Drnovšek prejel pobudo Nekaj je treba storiti. V njej je prvopodpisana Barbara Brezigar (SDS) s 14.268 somišljeniki v imenu desnih strank zahtevala sklad za pluralizacijo medijev in sedeže v upravnih odborih podjetij, ki bi jih imenovale opozicijske stranke.
Podpisnike je hudo skrbela monopolizacija oblasti v državi, saj do takrat praktično še nismo imeli zamenjave oblasti na demokratičnih volitvah. Na njih je vsakič zmagala leva opcija. Kljub kratkoživi desni Bajukovi vladi so leta 2000 premočno slavili levi liberalni demokrati, leta 2002 pa je njihov dolgoletni predsednik Janez Drnovšek postal drugi demokratično izvoljeni predsednik države. Ena izmed neformalnih opazk Brezigarjeve je bila, da je Slovenija že imela desno vlado, ne pa še desnega predsednika.
Toda kaj sploh pomeni, da je nekdo levičar ali desničar?
Preberite še:
Poslanka SDS, ki je diplomirala s čaščenjem Janše
Kdo je v Sloveniji levičar in kdo desničar
Levo-desna dihotomija izhaja iz Estates general (oblika parlamenta) v Franciji, leta 1789. V sredini je sedel kralj, na njegovi desni so sedeli predstavniki plemstva in klera, na levi predstavniki buržoazije. Zaradi nestrinjanja o načinu glasovanja so slednji po nekaj dneh zapustili zasedanje in sprejeli novo ustavo na teniškem igrišču, kar je bil začetek Francoske revolucije. Od takrat dalje leva politika pomeni revolucionarno, uperjeno stran od starih privilegijev in k družbenim spremembam, desnica pa je konservativna, stremi k staremu načinu dela in organizacije.
Toda ta delitev v Sloveniji ne deluje. Desne stranke so preplavljene z revolucionarji, ki se po lastnih trditvah borijo proti Ancien regimu in želijo zgraditi novo državo, Drugo republiko. Prvo so tudi postavili oni, ampak hočejo še en poskus. Tudi novejša definicija, ki izhaja iz ZDA, govori pa o nevmešavanju države v gospodarstvo pod desnimi strankami in nenaklonjenosti intervencionizmu, klavrno propade. Leve stranke pod taktirko LDS so sprejele program privatizacije bank, ki so ga potem desne stranke povozile in v letih 2004-2008 ohranile državne banke, za potrebe financiranja izbrancev. Napako bomo plačevali še vsaj 50 let, pri čemer so potem vse banke v Sloveniji spet prodale leve vlade.
Toda to nam nič ne pomaga pri reševanju zagonetke, kdo v slovenski politiki je levičar in kdo desničar. Naši levičarji so tudi po tej definiciji nekam grozno desni in desničarji levi. Naša zadnja možnost je poraba javnega denarja. Leve stranke naj bi z njim razmetavale in ga brez zadržkov poklanjale revežem do bankrota in še čez, desne naj bi zagovarjale smotrno porabo javnega denarja,vzdržnost in vitko državo. To je vsekakor pogost očitek desnih strank levim v našem parlamentu. Toda tudi tu se zatakne, saj so nam desne stranke izkopale eno največjih proračunskih lukenj v EU in prosto po Prešernu z lopato mečejo denar po lastni presoji. Stroka jih neprestano opozarja, da je poraba nesmotrna in da pozabljajo na najbolj ogrožene skupine – da v resnici pomagajo tistim, ki jih je epidemija še najmanj prizadela.
Preberite še:
Program stranke Ozaveščena Formacija #satira
Desne stranke tiste, ki so nesposobne
Leva opozicija opozarja, da smo že prešli iz proračunske luknje v proračunsko jamo, ki je že precej večja od Postojnske jame. Toda desna vlada se za opozorila ne zmeni in troši proračunski denar po svoje. Ali je to povezano z njihovimi pozivi upokojencem, naj jih podprejo, ker so povišali njihove dohodke ali ne, naj presodi vsak sam. Kljub temu tudi tu ne moremo govoriti o klasični levo-desni dihotomiji, zato potrebujemo povsem svojo definicijo, ki bo veljala za Slovenijo.
Edina definicija, ki v Sloveniji deluje, je, da so desne stranke tiste, ki so nesposobne. Desne stranke v Sloveniji oblast vidijo kot vzvod hitrega bogatenja, lastne promocije in naslajanja nad slaboumnimi navijači, ki jih obožujejo, ker sovražijo komunizem. Leve stranke so tiste, ki imajo sicer različne motive, toda želijo doseči še kaj več od lahke službice in drobtinice z Gospodove mize. To ne pomeni, da so polne sposobnih, zagnanih in čistih ljudi, še zdaleč ne – toda levi politiki so tisti, ki jih v karieri politika vendarle zanima kaj več od mesečnega nakazila nekaj tisoč evrov in službenega audija.
Pred slabim desetletjem je na predsedniških volitvah zmagal Borut Pahor. Premagal je dotedanjega predsednika Danila Türka in postal drugi nekdanji premier, ki je postal predsednik. Pahor zagovarja povsem pasivno držo predsednika in po avtomatizmu podpiše vse, kar mu prinesejo na mizo. Mnenj ne podaja, razen občasnega mlatenja prazne slame. V javnosti se ne pojavlja, razen ko gre v kino ali na dopust. Njegov najljubši medij je Instagram, kjer vsakodnevno objavlja prigode iz svojega zasebnega življenja. Političnih mnenj nima.
Preberite še:
Domobrancem venec vojske, partizanom svečka #kolumna
Imamo predsednika republike?
Vse to smo mu do začetka epidemije še nekako odpustili. Res je, da bi od bogato plačanega predsednika upravičeno pričakovali, da bo svojo funkcijo opravljal bolje od fotografije na kartonu, toda takrat tudi ni bil čas velikih premikov. Bil je čas okrevanja po gospodarski krizi, konjunkture, obnove in tihega razvoja gospodarstva, demokracije in civilne družbe. V mirnem času je njegovo ne-predsednikovanje še nekako šlo.
Marec 2020 je prinesel novo vlado in nove Premike. Pahor nove izvršne oblasti ni razočaral. Živimo v času hude epidemije, brutalnega kadrovanja očitno nekvalificiranih ljudi po javnih in državnih podjetjih, političnih čistk v policiji in vmešavanja notranjega ministra v preiskave, nezakonitih pritiskov na medije, vsakodnevnih pogromov proti kritikom, imenovanja ustavnega sodnika brez minimalnih zahtevanih kvalifikacij, normalizacije sovražnega govora, oddaljevanja od Bruslja in ideološkega zbliževanja z Moskvo in Ankaro. Kaj je največja stvar, ki jo je storil Borut Pahor? Ostal je tiho, medtem ko je po spletu zaokrožila fotografija, da se igra z lego kockami. Četudi je šlo za montažo, je že dejstvo, da smo ji bili pripravljeni verjeti, povedno samo po sebi.
Barbari Brezigar se je tako vendarle uresničila želja izpred 18 let. Borut Pahor je prvi desničarski predsednik v zgodovini samostojne Slovenije.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe. Vztraja pri partizanskem imenu, ker režim zlorablja policijo za pregon oporečnikov.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
