"Zlato pri ljudeh rado pohlep rodi." (Fran Milčinski Ježek v radijski igri Zvezdica zaspanka)
Ponovno imamo čast brati o nadvse pridnih delavcih. Radiološki inženir v UKC Maribor je 31 dni delal po 13 ur na dan, brez enega samega dneva odmora. Lahko se vprašamo, koliko teh ur je bilo fiktivnih in koliko efektivnih, toda gotovo je, da je zaslužil dodatnih nekaj povprečnih slovenskih plač.
Tudi tuji delavec rekorder, prek agencije zaposlen v Tušu, je v mesecu dni delal 400 ur. Odmora ni imel, plačan je bil nekaj več kot minimalno zajamčeno plačo. Da je bil v tem času dejansko prisoten na delovnem mestu, ni dvoma, ker mu trgovina gotovo ne bi plačevala za fiktivno polnjenje polic. Takih in drugačnih zgodb ne manjka, dnevne novice včasih spominjajo na kakega Oliverja Twista in ostale grozljivke socialnega realizma 19. stoletja.
Obstajajo laži, "ferdamane" laži in statistika, je rekel Mark Twain. Število brezposelnih v Sloveniji je statistično rekordno nizko. Prejšnja vlada se je rada hvalisala s tem, sedanja je raje modro tiho. To je pravilna odločitev, saj zgolj statistični podatek o številu brezposelnih malenkost laže. Res imamo rekordno malo brezposelnih, toda v tem času se je zmanjšalo tudi število delovno aktivnih. Upokojujemo se hitreje kot vstopamo na trg dela.
Preberite še:
Kdo se boji črnega dacarja #kolumna
Delodajalci in sindikati kot sprti vojski
Slovenija se stara. Število rojstev že desetletja ne dosega števila, ki bi bilo potrebno za vzdrževanje populacije. Prejšnja vlada se je pretvarjala, da bo zadevo reševala z uradom za demografijo. Ta bi služil predvsem kot izgovor za dobro plačane službe političnim zaveznikom in tistim z belimi ovratniki, ki jim ustava prepoveduje politično udejstvovanje. Demografsko vprašanje je kompleksno, rešitve ni našel še nihče. V vmesnem času obstaja le popravek, ki ga skrajna desnica ne mara – priseljenci.
Slovenija že iz časov Jugoslavije uspešno uvaža delovno silo, toda v zadnjih letih pipica usiha. Balkanski bazen je počrpan, toda naše gospodarstvo potrebuje nove in nove delavce. Deset tisoč na leto ne bi bilo nič preveč. Četudi jih začnemo delati nocoj, po naravni poti, bodo imena dobili šele čez devet mesecev, na trg dela bodo vstopali čez dobri dve desetletji.
V vmesnem času so naša edina možnost priseljenci, česar se delodajalci še predobro zavedajo. To je razlog, zakaj pred trgovinami že leto dni stojijo panoji v ukrajinščini, na njih so osnovne informacije o tem, kako se zaposliti pri njih. Agencije novačijo, kar se novačiti da, toda vse bližje je spoznanje, da za večino priseljencev žal nismo zanimivi.
Preberite še:
Ali Tomašič in Možina verjameta, da Zemlja ni okrogla? #kolumna
Zakaj k nam ni Madžarov?
Nekdanji ameriški predsednik Donald Trump se je večkrat pridušal, ker se v Ameriko ne priseljujejo Norvežani. Vsi smo se mu smejali: le kdo je tako nor, da bi se selil iz bogate Norveške v Ameriko? Toda pri izbiri priseljencev delamo enako napako. Zakaj se k nam ne priseljujejo Nemci ali vsaj Madžari? Ker so za enako delo bistveno bolje plačani v Nemčiji, kajpada.
Jasno, Nemčija je bogatejša od Slovenije, plače tam so bajne. Kajne? Taka je zgodba, toda na prebivalca je povprečen Nemec od Slovenca bogatejši za le približno petino. Za primerjavo, to je tudi razlika med Madžarsko in Slovenijo. Nemčija je po kupni moči bogatejša od Slovenije za približno toliko, kot je Slovenija bogatejša od Madžarske. Razlika med državama vsekakor je vidna, toda povprečen Slovenec ni bajno bogat v primerjavi s povprečnim Madžarom in povprečen Nemec ni bajno bogat v primerjavi s Slovencem.
Razlika med Nemčijo in Slovenijo za običajnega smrtnika ni v višji plači. V Nemčiji seveda dobi več, toda kar nekaj razlike pojedo višji življenjski stroški. Ne, glavna razlika je v odnosu delodajalca do delavca. To je tista konkurenčna prednost Nemčije, zaradi katere je država še dandanes upravičeno pojem bogatije, tudi v Sloveniji. V Nemčiji odnos lastnika podjetja do delavca in sindikata ni odnos med dvema sprtima vojskama, temveč partnerski odnos dveh sodelujočih organizacij, ki imata sorodne cilje. Sindikatu je v interesu, da podjetje ostane dobičkonosno in pri tem delodajalca podpira. Delodajalec v zameno delavcem odreže večji kos pogače in jih obravnava kot poslovne partnerje, ne neobhoden strošek.
Preberite še:
Če bi France Prešeren imel Instagram ... #kolumna
Zlato rado pohlep rodi
To je tisto, kar je v Sloveniji drugače. Bogatejši del slovenske družbe še ni prišel do spoznanja, da je za njih boljše, da imamo vsi in med sabo sodelujemo. Če podjetje delavce obravnava kot potrošni material, od njih zahteva neplačano delo, zavrača izplačevanje zakonitih dodatkov in nadur, grozi z odpovedmi in jih neprestano nadzoruje, tudi delavci ne bodo preveč navdušeni, ko bodo prišli slabši časi in bo potrebno zategovati pas. Najprej seveda pri delavcih, kajpada. Zlato rado pohlep rodi in do tega prihaja vsak dan, v stotinah podjetij po Sloveniji. Rezultat so stavke in upori v času gospodarske krize, kjer potrebujemo vse drugo, le dodatnih pretresov ne.
Ko pridejo slabi časi v Nemčijo, so pogosto sindikati tisti, ki predlagajo nižje plače – seveda ob zagotovilih, da gre za začasen ukrep. Delodajalec poda zavezo, da bo plače dvignil v trenutku, ko bo finančna situacija to dopuščala in to obljubo drži do zadnje vejice in pike. To je pravi način vodenja podjetja. Lastnik je brez delavcev nemočen in jih mora spoštovati. Hkrati delavci potrebujejo lastnike. Družbeno lastnino smo imeli priliko izkusiti v bivši državi in vemo, zakaj je postala bivša.
Sodelovanje med lastniki in zaposlenimi je edini način, kako lahko Slovenija postane zanimiva destinacija. Za tujce, Evropejce, naše otroke. Vsak bi raje živel v državi, kjer bo delal za šefa v enaki meri kot šef zanj. Ne vem, ali bo to rešilo naše demografske težave ali ne, toda če bomo postali bolj človeku prijazna država, gotovo ne bomo izgubili ničesar.
Razen morda osebnega ponosa kakšnega bogatina, ki ne bo več bičal delavcev.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
