"Na tem svetu sta zagotovljeni samo dve stvari: smrt in davki." – Benjamin Franklin, ameriški državnik, pisatelj in izumitelj
Ena najstrožje varovanih skrivnosti v Sloveniji so naši dohodki. Ne le, da sodelavcem, znancem in prijateljem nikoli in nikdar ne zaupamo, koliko zaslužimo. Tudi naši davki so strogo varovana državna skrivnost s svojo klasifikacijo. Nimamo pravice ne vprašati in ne vedeti, koliko zasluži naš sosed. To lahko samo ocenimo iz tega, kakšna oblačila nosi, kakšen avto vozi in kam so šli na dopust.
Naši dohodki so varni pred ostrim očesom soseda, ki se mora zadovoljiti zgolj z ugibanjem in s tem, kar mu blagovolimo pokazati. Če sosed podre svojo hišo in namesto nje začne graditi dvorec s sedmimi stolpiči, konjušnico in pristajališčem za helikopter, moramo verjeti, da resnično zasluži dovolj. Če davčna uprava za istega soseda vidi dohodek v višini minimalnih življenjskih stroškov in nekaj prispevkov sociale, mora tudi verjeti svojim evidencam in zanemariti tiste štirikolesne malenkosti, ki jih nazivamo z znanimi italijanskimi priimki, kot so Maseratti, Lamborghini in drugi.
Preberite še:
Zakaj Kučan in Türk ne obiščeta Moskve?
Kako je na severu Evrope
V nekaterih delih sveta se tega vprašanja lotevajo drugače. Države onkraj Baltskega morja, na daljnem severu, zlasti na Švedskem in Norveškem, so znane še po čem drugem kot po polarnih medvedih in severnih jelenih. Pred dobrim stoletjem so bile te države prežete s korupcijo, brez podkupnine nisi prišel niti do koleka, zato so uvedli stroge protikorupcijske ukrepe. Med drugim so začeli javno objavljati, koliko je kdo zaslužil in koliko davkov dolguje skupnosti. Danes je pri njih stopnja korupcije med najmanjšimi na svetu - tudi zato, ker ne poznajo koncepta davčne tajnosti.
Če so dohodki in davki vseh državljanov javno dostopni in vsako leto posebej tudi javno objavljeni, lahko kdorkoli za kogarkoli natančno preveri, ali živi vsaj približno v skladu s svojimi zmožnostmi. Lahko se pojavi kanček dvoma v to, da je bil sosedov peti z zlatom okovani helikopter res kupljen pošteno, saj sosed po uradnih podatkih že leta dobiva dodatek do minimalne plače in za državo predstavlja hud socialni problem.
Usedimo se za trenutek in premislimo, komu pravzaprav služi davčna tajnost? Nam, ker lahko dohodke skrijemo pred sosedom in se hvalimo, da smo bogatejši, kot resnično smo? Ali morda sosedu, ker lahko svoje nakradeno bogastvo troši, saj država in davkarija zanj ne vesta? Nam je res toliko do prikrivanja naših dohodkov, da smo pripravljeni dovoljevati nebrzdano ropanje države in bogatenje na naš račun, samo da se bomo lahko malo bolj hvalili z nečim, česar nimamo? Mar ne bi bilo bolje, če bi bilo prikrivanje dohodkov stvar preteklosti, da bi vsi vedeli, koliko kdo zasluži? Kdor je svoj denar prislužil pošteno, se nima česa bati, kdor je kradel, pa res ni v lepi situaciji.
Preberite še:
Če bi France Prešeren imel Instagram
Kaj, če bi davčno tajnost odpravili?
Nekatere skrivnosti potrebujemo, druge so morda škodljive. Vsekakor bi bilo razkrivanje zdravniških kartotek samo po sebi nevarno in škodljivo, tudi zaradi možne diskriminacije nekaterih posameznikov na podlagi njihovih zdravstvenih težav, za katere niso krivi sami.
Pri davkih je drugače. Kdor je v življenju pošten, se z njimi lahko samo hvali. Kdor ni pošten, si je kriv sam, saj nihče nikogar ne sili v finančne mahinacije, jemanje podkupnin ali načrtno izčrpavanje podjetij v lastno korist. Vsi ameriški predsedniški kandidati zadnjih petdesetih let, razen enega, so v javnosti razkrili svoje davke, da bi dokazali, kako so svoj denar prislužili na pošten način. Prikrival jih je le eden - tisti, ki se sedaj otepa tožilcev zaradi finančnih mahinacij in zlorab. Je to še en dokaz, da davčne tajnosti koristijo predvsem kriminalcem in lopovom?
Resno torej razmislimo, ali imamo kakšen dober argument proti odpravi koncepta davčne tajnosti - seveda po tem, ko bi bile odločbe pravnomočne, vsa ostala odprta vprašanja pa rešena. Naj bodo vsi naši dohodki javno znani. Če nič drugega, velja to jasno in glasno predlagati samo zato, da vidimo, kdo predlogu najbolj zavzeto nasprotuje in s kakšnimi argumenti. Že samo javna debata, ne glede na rezultat, bi nam lahko dala odlične informacije, kdo je v tej deželi kdo. Kdo je pošten in kdo kradljivec, kdo svoj denar prigara in kdo ga nekje "pljune".
Nekatere bitke je vredno boriti, ne glede na možnosti zmage. Odprava davčne tajnosti je bitka, ki jo pošteni državljani dobimo v trenutku, ko se začne.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
