Poet tvoj nov Slovencem venec vije,
Ran mojih bo spomin in tvoje hvale,
Iz srca svoje so kali pognale
Mokrócveteče rož'ce poezíje.
(France Prešeren, Sonetni venec)
Pred nekaj leti je slovenščina dobila nov izraz: boruting. Kljub angleški končnici ne gre za tujko. Izraz označuje oponašanje Boruta Pahorja, tedanjega predsednika Republike Slovenije.
Na tej funkciji je imel svojevrsten pogled na vlogo najvišjega organa oblasti. Ni se posvečal delovanju države, stanju demokracije, epidemiji, finančni krizi in podobnim malenkostim. Ne, veliko pomembnejše so mu bile objave na Instagramu, Facebooku in ostalih družbenih omrežjih, kjer je vesoljno Slovenijo obveščal o tem, kdaj gre v kino, kdaj na morje, katere Lego kocke sestavlja, kdaj pogreša domovino, s kom se rokuje, kako se konča najnovejši James Bond in ostale življenjsko pomembne teme.
Po koncu drugega predsedniškega mandata nam je Pahor predstavil še idejo, da bi v biografskem filmu o samem sebi igral samega sebe. Gre za velikega filmofila, ki mu sedaj časa ne manjka, zato si želi posneti celovečerec o svojem življenju in delu. Predvidevam, da tu pričakuje obilno finančno podporo ministrstva za kulturo. Kdor je kdaj obiskal njegove profile na družbenih omrežjih, verjetno ne dvomi, da gre za iskreno željo. Samo iz tam objavljenih fotografij se že da sestaviti vsaj nekaj odlomkov, s pomočjo filharmoničnega orkestra pa tudi napovednik. Za glasbo naj bi bila v igri John Williams in Howard Shore, toda te govorice so zaenkrat povsem nepreverjene.
Brezkončni užitek, ki ga prinese fotografija v medijih
Visoka kultura je način, kako iz preproste ideje in z majhnimi zidaki zgradimo nekaj velikega. Nekaj preprostih elementov, ki sami po sebi ne pomenijo ničesar, v pravem vrstnem redu predstavijo določen pogled na stanje človeškega duha in odstranijo tančico, ki očem prikriva resnico. To je tisti "nekaj", ki loči velika dela kulture od preproste zabave pred spanjem.
Sonetni venec Franceta Prešerna, še enega Slovenca, ki se je – enako kot Borut Pahor – vpisal v našo zgodovino, je odličen primer enostavne globine. Štirinajst sonetov, ki so sami po sebi lepe pesmi, sestavlja petnajstega. Njihove začetnice so posvetilo njegovi nesojeni ljubezni.
Borut Pahor živi za nekaj drugega kot za neuslišano ljubezen. Živi za aplavdiranje množic, kako je lep in pomemben, kako je poseben, ker se vozi z renaultom 4 in ne veličastno polladjo nemške izdelave. Živi in dela zase, za brezkončni užitek, ki ga lahko prinese samo tvoja fotografija v medijih, poleg pete nagrade za najlepši nasmešek tedna. Mi, navadna raja, take sreče ne bomo nikoli izkusili.
Preberite še:
Jara gospoda ali Janko Kersnik se obrača v grobu #kolumna
Borute bi si privoščil v verzih
Marsikdo meni, da je plehkost na socialnih medijih neka noviteta, da ljudje nekoč niso bili tako prazni in iskali potrditve, ker so tako lepi in samovšečni. To žal ni res, ljudje s(m)o bili vedno samovšečni in tudi plehkih praznoglavcev je bilo vedno dosti. Razlika, ki so jo naredili družbeni mediji, je v tem, da lahko z investicijo petih minut časa vsak mestu in svetu oznanja, kako je lep, pomemben, pogumen ali bogat.
Borut Pahor je tipičen primer tega fenomena. Pred volitvami človek strategijo še nekako razume. Glas zaradi srčkanega nasmeška ob kužku in mucki šteje enako veliko kot glas zaradi pogumne drže ob napadu fašizma na demokracijo. Tega izgovora od druge zmage na predsedniških volitvah leta 2018 ni več, gre za samoljubje najnižje sorte. Kdor je lep, pomemben, pogumen ali bogat, ne čuti potrebe, da bi o tem obveščal druge ljudi. Če je to res, bodo že opazili sami; če se kdo ne strinja, je to njegov problem.
France Prešeren ni pisal pesmi o tem, kako lepe pesmi zna pisati, temveč jih je posvetil kakšnim boljšim temam. Bil je pesniški velikan, ki je živel boemsko življenje, a pravo priznanje je dobil šele po lastni smrti. Prav v tem plavanju proti toku, vztrajanju na svoji poti, se morda skriva njegova največja veličina. Ni bil le pred časom, pred Koseskim, Bleiweisom, janzenisti in vsemi drugimi lokalnimi junaki zgodnjega 19. stoletja, ampak nad časom.
Preziral je formo, preziral bi prešerning. Morda bi si celo odprl Instragram in objavil kakšno provokativno fotografijo s Čopom, ki bi razburjala dežurne moraliste. Še bolj je verjetno, da bi si Borute in druge malikovalce družbenih omrežij privoščil v verzih. Danes si vzemite trenutek, da preberete kakšnega.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
