"Zdaj tala Janša! Gremo k Janši," so znamenite besede Antona Rousa, nekdanjega predsednika DeSUS. Izrekel jih je po parlamentarnih volitvah leta 2004, na katerih je slavil SDS. Rous je vedel, zakaj je takoj po objavi volilnih rezultatov potrkal na Janševa vrata. V zameno za to, da je takrat še bolj levo usmerjeni DeSUS pripeljal v Janševo koalicijo, je dobil službo državnega sekretarja v njegovem kabinetu, imenovan pa je bil še za člana nadzornega sveta Krke.
Rousove besede so znova aktualne te dni, ko njegov naslednik na vrhu DeSUS Karl Erjavec kandidira za mandatarja. V ponedeljek bodo poslanci državnega zbora odločali o konstruktivni nezaupnici vladi Janeza Janše. V zrelih demokracijah bi šlo za dilemo, ki bi od poslancev tehtala vsaj minimum državljanskega premisleka in odgovornosti za odločitev. Janševa vlada 3.0 je namreč v prvem letu pogorela pri ključni nalogi: upravljanju epidemije. Covid-19 je pri nas zahteval 3700 življenj. To je enako, kot bi v Nemčiji umrlo približno 150.000 ljudi. V resnici jih je 64.000. Slovenija je bolnik Evrope, praktično edina evropska država, ki v treh mesecih "lockdowna" ni uspela zbiti rasti okužb.
Ne le, da je vlada jeseni zatajila na vseh frontah, od obrambe domov za starejše do farse s hitrimi testi. Največjo zdravstveno nesrečo v zgodovini države izkorišča za obračanje države na glavo, podrejanje institucij, napade na vse kritike in histerizacijo družbenega ozračja. Vse to bi moral biti v glavah poslancev razlog za alarm. Vsaj pri tistih, ki niso člani SDS.
Toda v Sloveniji je drugače. Zakaj? Ker jih zanima le, komu in koliko bo "talal" Janša.
Janez Janša dobro ve, kje mora "talat". Takoj po prevzemu oblasti je začel z denarjem polniti občine.
Štiri tisoč interesov Branka Simonoviča
Slovenska demokracija še nikoli bolj kot danes ni bila ujetnica lokalnih ali osebnih interesov peščice poslancev. Med dvema blokoma glasov se je v parlamentu oblikovala skupinica, ki se odkrito odloča na podlagi ponudb ali lastnih kalkulacij. Tega celo sami ne skrivajo več.
Pustimo tokrat ob strani zloglasni "cenik" Zmaga Jelinčiča. Poslanca DeSUS Branka Simonoviča recimo ne zanima, da starši otrok na Obali, kjer je bil izvoljen za poslanca, dobivajo položnice s štiristo evri globe zaradi udeležbe na protestih za ponovno odprtje šol. Pri 67. letih je njegov ključni cilj v politiki dobrih štiri tisoč evrov bruto visoka mesečna poslanska plača, ki jo želi prejemati čim dlje. Ne zanimajo ga država ali ljudje. Simonovičev interes seže do ocene, kdaj bo prišlo do volitev in ali lahko do takrat ostane tudi na položaju podpredsednika parlamenta, ki mu prinese še plačni dodatek. Še toliko bolje zanj, če ob tem iztrži še kakšen politični "bonus".
Čeprav je bil županski lobi v parlamentu vedno močan, so ga stranke tudi v državnem zboru brzdale z močnimi in pokončnimi osebnostmi v poslanskih skupinah. To so bili ljudje, ki niso razmišljali le o krožiščih, ampak tudi o prihodnosti države.
V tem Simonovič ni pretirano drugačen od večine poslancev Stranke modernega centra (SMC), ki v parlamentu dvigujejo roke za Janševe zakone in odštevajo dneve do vrnitve v politično anonimnost. Nikogar od teh ne zanima, da so do poslanskih plač prišli po zaslugi Karla Erjavca ali Mira Cerarja, ki sta nagovarjala volivce iz "ne-Janša" bazena. Četudi so nekoč kot Igor Zorčič čivkali o "prijedorskem kreditu" in Patrii, danes raje kot v ogledalo gledajo na svoj plačni list – in pri tem pozabljajo, da jih prav Janšev vlak po drugem tiru pelje do predčasnih volitev. Posebna zgodba je poslanec SD Samo Bevk, ki je pred dnevi zavrnil podpis interpelacije proti Vasku Simonitiju. Zakaj? Ker je Simoniti kot minister pred štirinajstimi leti podprl obnovo partizanske bolnice Franja, uničene po poplavi leta 2007. Uganili ste: Samo Bevk prihaja iz Idrije, kjer je bil nekoč župan, vodil pa je tudi muzej, pod katerega sodi Franja.
Preberite še:
Lahko Erjavec res verjame poslancem DeSUS, da stojijo za njim?
Zakaj Janša z denarjem polni občine
Danes smo vsi volivci talci Jelinčičevih "cenikov", Simonovičeve sinekure, plačnih listov poslancev SMC in Bevkovega moledovanja za lokalne drobtinice. Na eni strani smo ujetniki poslancev tik pred upokojitvijo, ki jim položaj, v katerem jih vsi trepljajo po rami, močno godi. Na drugi strani gledamo somrak politike in njeno degradacijo na kramarstvo. Država je postala občina, parlament pa zbornica lokalnih skupnosti, cehov in drugih interesnih skupin.
Sama Bevka ne zanimajo napadi na tožilstvo, orbanizacija države ali celo dejstvo, da Simonitijevi aparatčiki javno zmerjajo Tanjo Fajon. Za Bevka je politika svet, v katerem je minister za kulturo junak, ker je dal državni denar za obnovo kulturnega spomenika. To je svet, v katerem Dejan Židan ne podpre interpelacije proti ministru za delo, ker se je Janez Cigler Kralj pri problematiki invalidov "pokazal kot človek". To je svet, v katerem opozicija pridno čaka na drobtinice. To je svet, v katerem se ministre dojema kot prosvetljene monarhe, ki delijo svoj in ne denar nas vseh. Kot - župane.
Janša zato dobro ve, kje mora "talat". Takoj po prevzemu oblasti je začel z denarjem polniti občine. Njegova vlada jim je z dvigom povprečnin dala dodatnih 80 milijonov evrov. Se še spomnite, da je pred dobrim letom dni zaradi povprečnin začela razpadati vlada Marjana Šarca, saj da bi njihov dvig ogrozil danes pozabljeno fiskalno pravilo? Danes je denarja več kot dovolj - če si za "naše".
Preberite še:
Še en poslanec SD, ki brani Janševega ministra
Javna skrivnost: tudi na levici je nekaterim lepo
Janša je namreč s korona krizo kot prvi šef države v zgodovini dobil v roke praktično neomejen dostop do poceni denarja. Zmago Jelinčič je recimo brez težav izsilil tri milijone evrov za tri občine, v katerih bodo kandidirali njegovi poslanci. Še nikoli ni bilo lepše biti župan. Od jeseni lahko občine z izbranimi projekti, kot je recimo obnova stadiona v Zorčičevih Brežicah, računajo na 25 milijonov evrov denarja Počivalškovega ministrstva. Minister za infrastrukturo Jernej Vrtovec hodi po Sloveniji in obljublja denar za gradnje obvoznic, krožišč in pločnikov.
Gre za politično igro, s katero je Janša dobil, kar je želel. Vse več je informacij, da si posamezni župani iz vrst Socialnih demokratov niti najmanj ne želijo padca Janševe vlade. Še manj tisti člani stranke, ki so vajeni dobrega poslovnega sobivanja s SDS. Tudi Zorana Jankovića ne boste več slišali kritizirati te vlade. Še manj kakšnega nekdanjega vidnejšega člana Foruma 21, ki se mu cedijo sline ob seznamu gradbenih projektov. Poslovna omrežja "stare levice" so pač vedno najbolj zanimali – posli. In na Janševo deljenje denarja niso imuni tudi nekateri poslanci, ki bi morali biti v prvih opozicijskih vrstah.
Nekoč temu ni bilo tako. Čeprav je bil županski lobi v parlamentu vedno močan, so ga stranke tudi v državnem zboru brzdale z močnimi in pokončnimi osebnostmi v poslanskih skupinah. To so bili ljudje, ki niso razmišljali le o krožiščih, ampak tudi o prihodnosti države. Tabloidizacija politike je iz poslanskih klopi pregnala ljudi s širino, ki bi jih skrbelo tudi za obče dobro. Danes je vse tiho, ko koalicija potisne Slovensko tiskovno agencijo (STA) v roke bodočega demografskega sklada. Se je kdo vprašal, kako bo STA z javno informacijsko službo skrbela za plemenitenje denarja za pokojnine? Seveda ne, ker vsi vedo, da gre le za nov način njene politične podreditve.
A komu mar, če zdaj "tala" Janša? V ponedeljek bomo vsaj do neke mere izvedeli, komu vse.
Preberite še:
Kdo se je zlagal? Igor Zorčič, Milan Krek ali oba?
