V teh dneh mineva 30 let še od enega mejnika - uradnega začetka slovenske privatizacije.
Konec leta 1992 je namreč prva vlada Janeza Drnovška sprejela zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij. Šlo je za kompromis, sprejet po sporih, ki so razklali prvo Demosovo vlado. Vsi državljani Slovenije smo dobili lastniške certifikate. Zaposleni so jih vlagali v svoja podjetja, 1,2 milijona ljudi pa jih je zaupalo pooblaščenim investicijskim družbam. To so bile rojstne zibelke Darka Horvata, Igorja Laha in drugih privatizacijskih baronov, ki so takrat med redkimi razumeli, za kaj sploh gre. Slovenija je dobila kapitalsko elito, več sto tisoč ljudi pa od certifikatov ni imelo nič.
Toda dejanska privatizacija se je v Sloveniji začela že prej. Konec leta 1989 je jugoslovanska vlada Anteja Markovića sprejela zakona o družbenem kapitalu in podjetjih. Zvezni zakoni odhajajoče federacije so takrat že dovoljevali lastniške manevre s prijemi iz poznejših "tajkunskih" učbenikov. Medtem je nova država svojo zakonodajo, ki bi uredila privatizacijo, zaradi različnih razlogov sprejela šele leto in pol po osamosvojitvi. Ta pravna praznina je omogočila grabež, v katerem je izginilo za več kot milijardo evrov nekoč skupnega premoženja - še preden so Janez Janša, Igor Bavčar in prijatelji vrnili odlikovanja Milanu Kučanu.
In tudi danes smo priča zelo podobni zgodbi – v slovenskem zdravstvu.
Preberite še:
Zdravstveni domovi v težavah, posli z zasebnimi klinikami pa cvetijo
Ko v socialno državo trčijo plenilci
To, kar se je v začetku 90. let dogajalo v podjetjih, danes gledamo v javni zdravstveni mreži. Vsi vedo, da se ta pod naraščajočimi pritiski vse bolj lomi – enako, kot se je pred 30 leti gospodarstvo. Takrat smo imeli stečaje in stavke. Zdaj imamo že več let čakalne vrste, 130.000 ljudi brez osebnega zdravnika, preobremenjeno družinsko medicino, zaprte zdravstvene domove in javne bolnišnice v rdečih številkah.
V resnici nimamo več javnega zdravstva, ampak nek čuden hibrid: kombinacijo socialne države in tranzicijskega plenilstva, ki sta drug v drugega prvič trčila že tri desetletja nazaj. Imamo zdravstveni sistem, kjer uporabniki isto storitev plačamo trikrat: kot javni zavarovanci, kot imetniki dopolnilnega zavarovanja in kot plačniki v zasebnih ambulantah. Pogosto popoldne pri istih zdravnikih, ki za nas nimajo časa dopoldne. Imamo javno zdravstveno blagajno, ki posluje z dobičkom, a javnim bolnišnicam proti koncu leta iz neznanega razloga ne plačuje več operacij in posegov.
Imamo zdravniško zbornico, ki opozarja, da je zdravnikov premalo, a hkrati nasprotuje povečanim kvotam za vpis na študij medicine. Postavlja tudi visoke ovire za uvoz zdravnikov iz tujine. Imamo zdravniški sindikat, ki se najraje bori za najbogatejše. Stavka le, ko ni na oblasti desnica. Imamo sistem, v katerem so zdravniki med epidemijo dobili 116 milijonov evrov dodatkov – četudi mnogi med njimi takrat sploh niso delali.
Preberite še:
Prevzemi v zdravstvu: katere klinike so že v rokah skladov
Gospodarji našega zdravstva
Imamo zdravnike, uradno za polni delovni čas zaposlene v javnih bolnišnicah, ki vseeno najdejo čas za delo na petih ali večih zasebnih klinikah. Imamo državne zavarovalnice, ki želijo graditi zasebne bolnišnice, z različnimi "produkti" pa omogočajo preskakovanje čakalnih vrst v javnem zdravstvu.
Enako kot pred in med prvo certifikatsko privatizacijo imamo tudi zdaj šibak zakonodajni okvir in politiko, preluknjano z lobističnimi interesi in dobaviteljskimi mrežami, ki segajo do ljudi iz nekdanje službe državne varnosti in različnih lož. Imamo "TEŠ6 naveze" in nekdanjega premierja, ki igra golf z največjimi dobavitelji bolnišnic, medtem ko govori o korupciji. V parlamentu sedi politična stranka, ki je pred leti na koalicijske dogovore o zdravstvu pošiljala izvršnega direktorja Vzajemne. En lastnik zasebne klinike se je zaradi težav pri pridobitvi koncesije lani odločil ustanoviti kar lastno občino, drugi pa že pred časom "civilnodružbeno" gibanje.
Vsi vemo, da je nekaj hudo narobe. Toda enako kot v 90. letih le redki zares razumejo, za kaj gre. Da smo v resnici sredi boja za prerazporejanje skupnega dobrega, ki lahko v primeru zdravstva pomeni tudi vprašanje življenja ali smrti. Izjema so najbogatejši zdravniški baroni. Kar sta bila pred 30 leti Horvat in Lah, so v sedanjih razmerah v zdravstvu Marko Bitenc in ostali. Ti in drugi gospodarji našega zdravstva, vsi po vrsti inteligentni in odlično omreženi "insajderji", znajo ustvarjati probleme in zanje ponujati rešitve. Še najbolj pa jim ustreza to, kar imamo zdaj.
Preberite še:
To so največji dobičkarji med zdravniki koncesionarji
Kaj mora storiti Bešič Loredan
Smo namreč sredi divje privatizacije slovenskega zdravstva. Najbolj donosni programi pospešeno prihajajo na trg, vsi ostali, ki dobička ne prinašajo, pa bodo končali na plečih države. Seveda je lahko zasebno zdravstvo dobrodošlo dopolnilo javnega, tudi v tujini je temu tako, toda z jasno postavljeno mejo med obema sistemoma. Te v Sloveniji ni. V tej sivi coni se zasebno zdravstvo napaja tako z infrastrukturo javnega zdravstva kot z desetinami milijoni evrov investicijskega kapitala, ki je v sedanjih razmerah zavohal dobiček. Priča smo nepošteni dirki na sto metrov, kjer lahko en tekmovalec začne teči 20 metrov pred drugim. In pri tem uporablja še doping.
Dogajanje v zdravstvu ni le dediščina vseh vlad, ampak ultimativni dokaz "plitvosti" naše države, ki vseh teh lobističnih, interesnih in drugih pritiskov na ta podsistem nikoli ni znala in zmogla amortizirati. Po seriji ministrov ima Danijel Bešič Loredan pač smolo, da mu bo ta prižgana bomba očitno dokončno eksplodirala v rokah – kot kojotu Willyju v risanki. Vse to, ko z ministrstva že več mesecev dnevno prihajajo novice o kadrovskih premetavanjih. Minister svojo zdravniško "kondicijo" ohranja pri Bitencu, simbolu zasebnega zdravstva, nekateri njegovi ožji sodelavci pa se raje kot s sistemskimi ukrepi ukvarjajo z lovom na čarovnice.
Toda trenutno potapljanje javnega lahko Bešič Loredan začne ustavljati z enim, takojšnjim ukrepom: jasno razmejitvijo javnega in zasebnega dela zdravnikov. Če bodo lahko ti delali le tam, kjer so zaposleni, ne pa kot samostojni podjetniki, bo takoj padla v vodo največja konkurenčna prednost zasebnih zavodov. Slediti mora preoblikovanje javne blagajne in ukinitev dopolnilnega zavarovanja v sedanji obliki. Za začetek.
Za napake pred 30 leti smo kot država in družba plačali visoko ceno. Dobili smo nastavke, ki so pozneje pripeljali do "tajkunizacije", kreditnih balonov in kriminalnih dejanj. Če bomo kot država dovolili še eno divjo privatizacijo, v naslednjih letih ne bomo šteli le izgubljenih milijard, ampak tudi življenja.
