"Vojska ovac, ki jo vodi lev, bo premagala vojsko levov, ki jih vodi ovca." (arabski pregovor)
Slovenija je država nasprotij. Iz najvišjih vršacev ob lepem vremenu najraje gledamo morje. Radi se pohvalimo z vinom, a smo hkrati ena največjih izvoznic hmelja na prebivalca. Imamo največje število doktoratov na prebivalca in polkolonialno gospodarstvo, ki sloni na komponentah in polizdelkih. Zdravstvo, šolstvo in sociala delujejo, pestijo jih številne hibe in težave, toda te niso nič večje od teže, ki jih imajo ti isti sistemi drugje. Plače niso odlične, toda plačna neenakost v Sloveniji je med najnižjimi na svetu. Nismo država bogatih in revežev, resnica je ravno obratna, pa se kljub temu najraje obregamo med vse tiste silne bogataše v državi. Trenutek naše največje enotnosti – razglasitev samostojne države – nas deli bolj kot karkoli drugega. Verjetno smo edina država v zgodovini, ki ima dve proslavi na dan samostojnosti: eno za vlado in eno za opozicijo.
Zakaj je tako? Zakaj imamo po vseh objektivnih kazalnikih državo, ki ji ni potrebno zavidati nikomur, a hkrati je naša najljubša tema kritiziranje lastne sedanjosti, preteklosti in prihodnosti? Očitno in objektivno v naši državi delamo nekaj narobe. Toda kaj?
Preberite še:
Hvala in zbogom, osamosvojitelji #kolumna
Nesposobni so sposobni onesposobiti sposobne
Slovenija ima skoraj vse, toda ena stvar ji le manjka in ta stvar odtehta mnogokatero prednost, ki si jo priborimo s krvjo in znojem. Manjka nam sposobno in kredibilno vodenje države, manjka nam politični kader, ki bi politiko videl kot službo ljudstvu, ne kot karierno priložnost za tiste, ki drugje nimajo prihodnosti. Uspešno državo zgradimo tako, da gredo v politiko sposobni ljudje, ker bodo na ta način za družbo naredili največ. Ko začne prevladovati negativna selekcija, ko gredo v politiko samo še tisti, ki niso sposobni početi česa boljšega, se začnejo kopičiti napake, zmote, zlorabe in kraje. Sčasoma nesposobni družbo povedejo v propad, medtem ko sposobni počno boljše stvari. Če se kateri izmed sposobnih odloči kaj izboljšati, nesposobni takoj stopijo skupaj in ga izvržejo, saj ogroža še edino stvar, ki jo v življenju zmorejo.
V tej točki se je Slovenija znašla na predvečer tridesetletnice svoje samostojnosti. Smo država zrelih ljudi, toda vodijo nas otroci. Smo država levov pod taktirko ovce. Zaenkrat smo še demokratična država, trenutno še imamo prihodnost v svojih rokah, toda na nas je, da sprejmemo tudi potrebno odgovornost za svojo prihodnost. Na nas je, da nesposobneže ožigosamo za nesposobne in jih pošljemo kam, kjer bodo vsaj delali manj škode.
Preberite še:
Sladke sanje za volanom #kolumna
Napoved prihodnosti
V bližnji prihodnosti velikih sprememb ne bo. Malo pred enaintridesetim rojstnim dnem bomo imeli praznik demokracije. Volitve, na katerih bo spet zmagal nekdo, ki bo nasprotoval SDS, le da se bo tokrat moral otepati še izmišljenih obtožb o volilnih prevarah. Volilno telo bo svojo težo vrglo za enega ali več kandidatov, ki bo obljubil samo to, da ne bo aktivno uničeval demokracije v državi in ne bo sodeloval s stranko, ki v svoji deklaraciji grozi z državljansko vojno. Po njem se bo takoj vlil slap gnojnice iz partijskih medijev omenjene stranke. Njihov modus operandi je že leta enak in javno oglaševan: najprej diskreditacija, nato likvidacija. Ali jim bo pri sovražniku številka ena uspelo ali ne, sploh ni pomembno, saj jim je uspela prvenstvna naloga – s svojim potvarjanjem, diskreditacijami, podtikanji, lažmi in verjetno še čim hujšim so že odgnali druge, sposobnejše kandidate, ki so več kot le ovce. So v opoziciji, toda naslednjih nekaj let se bodo lahko prodajali kot alternativa, saj bo tudi nova vlada majava, šibka in brez sposobnih kadrov. Novi vladi bodo metali polena pod noge, ji nagajali in jo ovirali, saj za SDS ni večje grožnje kot sposobno in učinkovito vodena država. Ta krog tečemo že vsaj petnajst let, iz leta v leto je huje.
Preberite še:
Janez Janša grozi z državljansko vojno
Quo vadis, Slovenija?*
Krog moramo presekati. V politiko moramo privabiti novo generacijo ljudi – ne le enega sposobnega voditelja s stranko priveskov, potrebujemo generacijo, ki bo Sloveniji prinesla alternativo, ki je več kot "mi se najgloblje klanjamo Odrešeniku Janši" ali "mi se ne nameravamo klanjati fašistu Janši". Obe skupini politične klike sta čredi omejencev. Drugo skupino odrešuje samo to, da je malo manj omejena od prve in je vsaj prepoznala nrav trenutnega predsednika vlade. Nova skupina ljudi mora odgnati trenutne politične klike in polsposobne ljudi, ki so nekaj postali samo zato, ker so nasprotovali Janši. Toda njihova večja, pomembnejša in neprimerno težja naloga bo odgnati Janševike.
Odgnati mora zaostalo drhal, ki že desetletja skrbi, da Slovenija ne postane preveč uspešna država. Odgnati mora tovarne zlobe, katerih glavni namen je ustrahovanje potencialnih nasprotnikov s podtikanji, žaljenjem, diskreditacijami in lažmi. Odgnati mora pokvarjence, ki državo razdajajo po delčkih, da bodo imeli kos kruha in rezino sira več kot njihov sosed. Odstraniti morajo "strokovnjake", katerih edina kompetenca je kimanje vladi. Levi politični pol potrebuje lustracijo, potrebuje zamenjavo nesposobnih in polsposobnih kadrov s sposobnimi. Desni politični pol potrebuje proces, primerljiv z denacifikacijo (nem.: Entnazifizierung), ki so jo v Nemčiji izpeljali po drugi svetovni vojni. Torej temeljito očiščenje družbe, kulture, tiska, gospodarstva, sodstva in politike vseh akterjev in vseh sodelavcev stranke, ki ji največjo hibo Slovenije predstavljata 1. in 2. člen Ustave RS, ki pravita, da je Slovenija demokratična republika oziroma pravna in socialna država.
Kdaj bo prišlo do sprememb? Ne vem. Nekoč bo, morda kmalu, morda bo trajalo še dolgo. Nismo edinstven primer v zgodovini, podobno žalostno zgodbo smo videli že vse prevečkrat. V nekaterih državah kult pade skupaj z vodjo, taki primeri so nekdanja Socialistična federativna republika Jugoslavija (SFRJ), Francova Španija, Tretji Rajh, Mugabejev Zimbabve, Ceausescujeva Romunija in Kitajska pod Mao Zedongom. V nekaterih primerih kult vzdrži še kakšno generacijo, vendar so spremembe hitro vidne - tak primer je Kuba. Ponekod kult državo spravi na kolena in jo povsem uniči, ostane le prah in pepel, do tega je prišlo v Somaliji in Venezueli. Redki so primeri, kjer kult dobi versko komponetno in preide v dinastijo, do tega je prišlo v Severni Koreji.
Naša prihodnost je že zapisana v preteklosti ene od držav zgoraj. Samo od nas je odvisno, katera med njimi bo to.
*Kam greš, Slovenija?
Preberite še:
Bili smo komunisti #kolumna
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
