Kdor je bil mlad v 60. ali 70. letih prejšnjega stoletja, se bo spomnil, da so šole ob pomembnejšem prazniku v goste rade povabile koga od borcev, nekdanjih partizanov, da učencem govori o tem, kako je bilo med drugo svetovno vojno. Ponavadi je pozornost šolarjev med dolgimi zgodbami o junaških bitkah hitro popuščala. Mladih, ki imajo pred seboj še vso življenje, pač ne zanimajo pripovedi o tem, kako je bilo nekoč. Želijo živeti - tukaj in zdaj.
Včasih je to starejšim generacijam, posebej tistim, ki so doživele pekel vojne, težko razumeti. Hitro dobijo občutek, da mlajši ne cenijo njihovega krvavega boja in žrtev, zato jih je treba voditi. "Niste bili zraven," je bil očitek, ki so ga iz ust borcev v času nekdanje Jugoslavije poslušali študenti, pripadniki mladinskih organizacij ali partijci mlajše generacije, ko so zahtevali spremembe. A čas gre vedno naprej. Spomini skozi leta postanejo miti za politične potrebe. In tako je tudi danes, ko praznujemo 30 let slovenske države.
V teh dneh so mediji spet polni pogovorov z osamosvojitelji, kot imenujejo kasto ljudi, ki naj bi bili "očetje" te države. Kot nekdanji partizani v šolskem razredu nam razlagajo filtrirane različice lastnih spominov. Janez Janša, ki vodi vladno koalicijo z 38 glasovi v parlamentu, ugotavlja, da je bila politična razklanost večja v času, ko je 95 odstotkov ljudi na plebiscitu podprlo samostojno Slovenijo. Dimitrij Rupel se prepira z Lojzetom Peterletom, kdo je prvi zapustil Demos. Igor Bavčar je častni govorec na prireditvah. Sami si odkrivajo spominska obeležja in pišejo gesla o sebi za enciklopedije.
Preberite še:
Hojs vabi slovenske šole na tekmovanje na SDS-madžarsko TV
Mit o herojih, ki so bili sami proti vsem
Že pokojni France Bučar je vedel, da je šlo vse skupaj predaleč. "To je preveč propagirano vse skupaj. S tem ne želim imeti nobenega posla več," je malo pred smrtjo govoril, zakaj noče, da ga prištevamo med osamosvojitelje. Danes se pozablja, da s(m)o bili pri osamosvojitvi zraven - dobesedno - vsi: ministri v vladi, delegati v skupščini in diplomati, uradniški aparat, policisti in vojaki, kulturniki in znanstveniki, direktorji in delavci, upokojenci in študenti, civilnodružbena gibanja in politične stranke, vsi, ki so stali na Roški ali odšli na plebiscit. Vsak je dal svoj, pa četudi še tako majhen kamenček v mozaik bodoče države. Za nameček ji je še zgodovina odprla eno redkih oken, ko je bilo mogoče neodvisnost in mednarodno priznanje doseči brez dolgotrajne vojne. Če ne verjamete, ali je to pomembno, vprašajte Kurde, Katalonce ali Palestince.
Toda lepi spomini na tiste čase so že zdavnaj postali miti za politično rabo. Pisano paleto procesov, dogodkov, okoliščin in ljudi, vseh nazorov in generacij, ki nas je v nekaj letih pripeljala do nove države, so osamosvojitelji že zdavnaj spremenili v enostavno in enobarvno zgodbo. V njej so osamosvojitvi – javno ali intimno - nasprotovali številni v Sloveniji, a jo je peščica pogumnih ljudi kljub vsem oviram uspela izpeljati do konca. V njihovi zgodbi osamosvojitev ni nekaj, kar je sočasno s hiranjem prejšnjega režima zraslo od spodaj navzgor iz številnih por družbe in imelo ob številnih svetlih tudi temne plati: izbrisane, orožarsko afero in divje lastninjenje. Po njihovem je šlo za dobro načrtovan in brezhibno voden projekt, za katerega kot najbolj zaslužni nikoli niso dobili ustreznega priznanja.
To je približno tako, kot bi večerjo z desetimi hodi pri Ani Roš skušali stlačiti v konzervo. Ne gre za le prisvajanje osamosvojitvene dediščine, ampak tudi za manipulacijo za namene dnevne politike. Po tej interpretaciji lahko tako danes izbiramo le med tistimi, ki so nas osamosvojili, in "dediči tistih, ki jih to nikoli ni bila intimna opcija".
Preberite še:
Janez Janša grozi z državljansko vojno
"Druga Švica" v krizi razvojnega modela
Toda pri tej nameri imajo osamosvojitelji na drugi strani sovražnika, močnejšega od nekdanje JLA – čas. V Sloveniji živi na sto tisoče ljudi, ki ne vedo, kaj so bili privatizacijski certifikati, Jazbinškov zakon ali služba do upokojitve. Njihova realnost sta prekarstvo in iskanje lastne strehe nad glavo na pregretem nepremičninskem trgu. Otroci, ki so se rodili leta 1991, so danes odrasli, ki vstopajo v četrto desetletje življenja.
Ob izbruhu svetovne finančne krize, ki je Slovenija pahnila v recesijo, so vstopili v polnoletnost. Le redki med njimi so sploh slišali za Jelka Kacina, preden so marca lani morali ostati doma. Kaj se je dogajalo leta 1991, jih zanima enako, kot so nekoč učence v šolah zanimale pripovedi nekdanjih partizanov. Precej raje bi vedeli, kaj oblast dela za izboljšanje kvalitete življenja ljudi v nesojeni "drugi Švici". Tu ima Slovenija težave. Za zdravljenje v spodobnem roku moramo plačevati dve vrsti zavarovanj in še zasebnega zdravnika. Več kot 20 tisoč starejših čaka na posteljo v domu. Država nikoli ni imela stanovanjske politike. Na okoljskem področju le krpa luknje, medtem ko sanjamo, da smo zelena oaza Evrope. Šefi državnih energetskih podjetij o obnovljivih virih še vedno govorijo kot o "religiji".
Slovenija po 30 letih ni zavožena država, a je v krizi razvojnega modela. Aktualna oblast ga želi reševati z vlaganji milijard evrov evropskega denarja v zidove in ceste, ne pa tudi v znanost, izobraževalni in zdravstveni sistem, tehnologije in inovacije. Gre za preizkušen recept, pisan na kožo županom in največjim gradbincem, s katerim si država kupuje čas. Za razvojni preboj, o katerem se veliko govori, bi potrebovali tudi nov socialni sporazum za desetletje, v katerem bodo tehnološke spremembe preobrazile številne izvozne panoge. Toda vladajoči stranki podjetja raje strašita z lažjo, da jih bo Levica nacionalizirala.
Preberite še:
Bili smo komunisti #kolumna
Fantje iz leta 1991 so postali stari partijci
Odgovorov na dileme sodobnega časa od osamosvojiteljev ne bomo dobili. Ko nam razlagajo, da jih "skrbijo tisti, ki danes ne vidijo pomena slovenske državnosti za prihodnost slovenskega naroda", je jasno, da jih je povozil čas. Enako kot nekoč jugoslovanske generale. Eni osamosvojitelji so res ostali v letu 1991. Drugi skušajo dajati tak vtis zato, da prikrijejo rabote iz poznejših kariernih obdobij. Tretjih pa prihodnost te države v resnici nikoli ni zanimala dlje od lastnega interesa.
Fantje iz leta 1991 so tako po 30 letih postali stari partijci, le da ne varujejo "pridobitev revolucije", ampak "vrednote osamosvojitve". Razlagajo nam, da je država zašla s poti, kar so stari partijci nekoč očitali reformistom. Poučujejo nas o enotnosti, a se sami vedno znova sprejo, ko gre za delitve zaslug. Ne želijo nam zbujati občutka ponosa, ampak krivde. Od leta 1991 naprej se imajo za žrtve, čeprav jim je država dala vsa mogoča priznanja, stanovanja, dobro plačane funkcije v politiki ali blizu nje, koncesije za zasebne univerze ... Govorijo o pravičnosti, državo pa so vodili ali bili zraven med denacionalizacijo in privatizacijo, dvema največjima prerazporeditvama premoženja po letu 1945. V resnici jih niti ne zanimamo. V njihovih očeh smo le učenci v šoli, ki morajo molče poslušati njihove zgodbe.
Slovenijo je res treba osamosvojiti od – osamosvojiteljev. Zato: hvala vam. In zbogom.
