"Tistim, ki omenjajo možnost državljanske vojne in vojaškega posredovanja, če se bomo hoteli odcepiti, je treba povedati, da Slovenija ni Litva, ki predstavlja le nekaj odstotkov Sovjetske zveze in jo je zato lahko okupirati. Slovenije pa ni mogoče, še posebno od tistega trenutka ne, odkar se je demokracija začela prebujati tudi na Hrvaškem. Zgodovina namreč ne pozna primera, da bi nerazvita polovica države lahko okupirala razvito polovico." – Janez Janša, 2. april 1990
Vsi narodi so sužnji svoje stvaritve. Po koncu Napoleonovih vojn sta se v Nemčiji formirala dva pola. Liberalna Renska konfederacija je zagovarjala miroljubno in odprto družbo, modelirano po idealih Francoske revolucije. Predstavljala je razvit, gospodarsko uspešen del Nemčije. Na vzhodu ji je stala nasproti gospodarsko zaostala, konservativna Prusija. Zaradi surove vojaške sile "vojske, ki je imela državo", kot je Voltaire označil Prusijo, je zaostala polovica Nemčije v desetletja trajajočem spopadu idej zmagala in s tem državo in narod obsodila na dobrih sedem desetletij avtokracije in ksenofobije. Nemčija je še vedno bila gospodarsko uspešna, toda nrav nove države je diktiral ideal Prusije, ne Renske Konfederacije.
V podobni situaciji se je Jugoslavija znašla konec osemdesetih let. Liberalni, gospodarsko razvit del države je hotel državo voditi na pot, ki so jo uspešno začrtale države na našem severu in zahodu. Slovenija si je, skupaj s Hrvaško, želela svobode in gospodarske odprtosti, v Jugoslaviji ali izven nje. Glavni nasprotnik je bila militaristična Srbija na čelu s Slobodanom Miloševićem, ki je zagovarjala konservativno, avtokratsko držo. V decembru 1990 smo oba ideala postavili na tehtnico glasu ljudstva, 23. decembra smo imeli plebiscit o samostojnosti Slovenije. Rezultat je besedi "plebiscitarno" dal nov pomen, ki ga prej ni imela: soglasna odločitev, popoln družbeni konsenz. Razglasili smo ga 26. decembra, zato danes praznujemo praznik samostojnosti in enotnosti. Današnji praznik označuje dan, ko smo stali enotni in podprli liberalne novince namesto ostarelih avtokratov. Dan, na katerega smo izbrali pokončno svobodo namesto upognjene preteklosti.
Preberite še:
Kje je Borut Pahor? Igra se z lego kockami #kolumna
Marca lani, tik pred začetkom epidemije, je zaprisegla nova vlada pod vodstvom Janeza Janše, že tretja po vrsti. Predaja se je vrstila na petek trinajstega, kar je odlično napovedalo prihodnost te vlade. Trinajsti marec 2020 tako predstavlja trenutek, ko je Slovenija v evropskem prostoru postala problematična država. Zlorabe oblasti so se vrstile, politične menjave kompetentnih strokovnjakov z nesposobnimi lojalisti so postale del vsakdana.
Zaradi nesposobnosti na praktično vseh področjih se nam kopičijo epidemijska trupla, zapitek diletantskega vodenja javnih financ bomo odplačevali vsaj do konca desetletja, ministrstva delajo po nareku posebnih interesov, toda vlada ni nesposobna na vseh področjih. Nikakor ne. Na področjih omejevanja svobode govora, preganjanja oporečnikov in nadlegovanja kritikov prek uradnih in neuradnih vzvodov moči so vsi po vrsti doktorji znanosti. Iz zlorabe oblasti so postali umetniki, norčevanje iz državnih institucij ter prestopanje meja so industrializirali. Vlada dela dobro, če si virus. Vlada dela odlično, če živiš od kraje. Imamo najboljšo vlado vseh časov, če si uniformiran razgrajač, ki bi rad pretepal protestnike. Za ostale je resnica malo drugačna.
Leta 1990 smo se odločali, v kakšni državi želimo živeti in smo se odločili, da hočemo odprto, demokratično državo, kjer bomo spoštovali drugače misleče.
Tudi danes stojimo na podobnem razpotju kot pred 31 leti, stojimo na razpotju liberalne, odprte družbe in zaprte avtokracije, na razpotju med pokončno držo prihodnosti ali klečanju preteklosti. Naš plebiscit bo aprila, ko bomo odločali, ali bomo potrdili rezultat iz leta 1990 in podprli manj znane novince, ali bi raje ta dosežek odvrgli v zgodovino in za novega Miloševića izbrali domačega konservativca - obramboslovca, ki še ni slišal za Prusijo.
Odločitev je naša. Odgovornost sloni na ramenih vseh nas. Izgovorov za nesodelovanje ni. Kdor bo za naš plebiscit ostal doma, bo pomagal našemu Miloševiću. Če zmaga, je to lahko zadnjič, ko smo o tem še odločali.
Vesele praznike in srečno novo leto vsem.
Preberite še:
Program stranke Ozaveščena Formacija #satira
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
