"Moč je tam, kjer mislimo, da je. Majhen človek lahko meče zelo dolgo senco." – George R.R. Martin v romanu Spopad kraljev
Začela se je sezona prepričevanja vseh nas, volivcev, katera izmed političnih strank je najbolj primerna, da vodi našo državo skozi naslednja štiri leta viharjev. Čisto vse nas bodo poskusile prepričati, da so oni dobri vladarji in najbolj primerna izbira, vsaka na svoj način in s svojimi argumenti. Pričakujemo lahko zmedo mnenj, trditev, dokazov, obtoževanj, podtikanj, udarcev nad in pod pasom, pljuvanja, zmerjanja, tolaženja, solz, plakatov in vsega ostalega. V poplavi organiziranega kaosa, ki bo letos še posebej izrazit, bi bilo dobro, da najprej stopimo korak nazaj in se vprašamo, kaj so ključni akterji pokazali do sedaj.
Da je na področju zdravstva stanje klavrno, smo vedeli že pred epidemijo. Čakalne dobe so bile dolge, kadri preskromni, v nekaterih bolnišnicah so na hodnikih zevale že prave udarne jame in barva se je luščila s sten. To niso novosti, temveč realnost zdravstva že dolgo vrsto let. O možni rešitvi – povečanje obsega financiranja zdravstva – smo že pisali, toda trije ministri te vlade (eden je bil v prostem času tudi predsednik vlade) so delovali bližje saboterjem kot voditelji v lepšo prihodnost. Bilance nekaterih bolnišnic zdaj izgledajo lepše, kar je bilanca covida, neoskrbljenih bolnikov in praznega proračuna. Ventilatorjev za predihavanje kritičnih pljučnih bolnikov (tako "golfov" kot "audijev") imamo več, kot je osebja zanje, čeprav cikel urjenja osebja ne traja dve leti.
Preberite še:
Esej o svobodi ali zakaj Ukrajina ni Irak #kolumna
Vlada zvišala plače, ni pa zagotovila denarja
Imamo še nekaj drugega, od novembra lani imamo aneks k kolektivni pogodbi za zdravstvo (Uradni list RS 181/2021), ki odpira kar nekaj novih višje plačanih delovnih mest za zaposlene v javnem zdravstvu. Gre predvsem za širitev nabora delovnih mest nekaterih nezdravniških služb, sploh medicinskih sester in drugih strokovnih kadrov, ki so po novem pogosto upravičeni do nekaj plačnih razredov višjih plač. En plačni razred predstavlja približno štiri odstotke višjo plačo, kar znaten del zdravstva je upravičen do kar opazno višjih prihodkov. Ponekod so te povišice dobili, drugod ne, saj je vlada sicer povišala plačne normative, toda ni poskrbela za finančno pokritost višjih stroškov plač.
Direktorji zavodov so tako postavljeni pred neprijetno izbiro: lahko kršijo kolektivno pogodbo, delavcem izplačujejo manjše plače, kot jim pripadajo, in tvegajo upor. Vlada bo seveda s pristom kazala nanje kot krivce, ker da ona je plače povečala. Druga možnost je, da delavcem zvišajo plače v skladu s kolektivno pogodbo in denar ... verjetno pričarajo? Običajno v takih primerih trpijo investicije, čeprav nam je vsem jasno, da tam denarja ravno tako pogosto manjka.
Hanlonova britvica pravi, da ne smemo pripisovati zlonamernosti, kar lahko razložimo z nesposobnostjo. Kljub temu imamo v ustih kaj slab priokus, saj celotna saga okoli plač v zdravstvu že počasi spominja na norčevanje iz zaposlenih. Zdravstvo je "rešeno" na podlagi večjih odhodkov, ki nimajo kritja ne v pogodbah z ZZZS in ne v prihodkih ZZZS, če ustanova ustrezno poviša financiranje zdravstvenih zavodov.
Preberite še:
Eno popoldne v življenju Ivana Janezoviča #kolumna
O čem se v resnici odločamo 24. aprila
Sočasno lahko v predvolilnem programu največje vladne stranke zasledimo sledeče:
1) izvedli bomo nujno potrebno depolitizacijo policije.
2) takoj bomo preklicali vse tajne predpise in omogočili nadzor nad delom policije s strani ustreznih nadzornih komisij.
3) vsi, ki ne bodo delovali v skladu s predpisi in demokratičnimi normami, bodo nemudoma suspendirani.
Če smo v zdravstvu še lahko dvomili, ali gre za nesposobnost ali morda za norčevanje, pri represivnih organih te dileme ni. Med političnimi čistkami na policiji, oviranjem komisij in povišanjem tistih, ki načrtno kršijo predpise in demokratične norme, je jasno, da je ta točka programa razumljena "v obratnem smislu".
Morda izbira le ni tako težka. Majhni ljudje mečejo ogromne sence čez vso državo. Morda izbira ni, ali so važne ideje, ali je važen program. Izbira ni, ali imamo raje tega kandidata ali onega. Morda izbira tudi ni, ali se mora Slovenija nagniti v levo ali v desno. Izbira, ki jo dobimo pred sabo 24. aprila, ni, ali hočemo takšno Slovenijo ali drugačno Slovenijo.
Odločali bomo o tem, ali hočemo takšno izbiro še kdaj imeti.
Preberite še:
Janša si z ukrajinsko kravato pere vest #kolumna
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
