"Sužnja ni mogoče osvoboditi, če tega ne stori sam. Svobodnega človeka tudi ni moč zasužnjiti, možno ga je samo ubiti." – Robert A. Heinlein v romanu Dvojna zvezda
24. februar 2022 je postal dan, ko se je v Evropi začela nova vojna. Napad Rusije na Ukrajino, uradno "posebna vojaška operacija v Ukrajini", je priletel kot strela v Postojnski jami. Ameriškim obveščevalcem ni verjel nihče, še dva dni pred napadom so se ruski mediji norčevali, kako praznujejo že deseti dan, ko niso napadli Ukrajine.
Napad največje vojske Evrope na malo Ukrajino je tudi razkril globljo realnost vojne. Te namreč ne odloča orožje, tehnika, kot je tudi ne odloča urjenje vojakov. Profesionalni vojaki bodo povedali, da jo odločajo logistične povezave, toda tudi oni se motijo. Nad logističnimi povezavami, generali, urjenjem, komunikacijo, puškami in vsem ostalim je volja do vojskovanja. Najpomembnejša je motivacija, "dao" po Sun Cujevo: zakaj se sploh borimo.
Preberite še:
Eno popoldne v življenju Ivana Janezoviča #kolumna
Vojne kraljev in vojne narodov
Vojne kot celoto lahko razdelimo na dve podzvrsti: imamo vojne kraljev in imamo vojne narodov. Pri vojnah kraljev gre za to, kateri kralj bo nadzoroval določen kos ozemlja, strateško lokacijo ali ključno pristanišče. Ljudstvu na spornem ozemlju je malo mar za to, kateri prapor plapola na drogu, ali komu morajo plačevati davke. Morda imajo enega kralja raje kot drugega, toda shajajo lahko tako z enim kot z drugim. Skoraj vse vojne v zgodovini so bile vojne kraljev, navadni ljudje so si želeli samo to, da je v njej ne bi skupili. Motivacija vojakov v vojni kraljev obsega širok nabor možnosti, toda priskrbeti jo mora kralj. Kralj je tisti, ki mora prepričati vojake, da gredo v pekel in se vrnejo s šopom hudičeve grive ter mu jo predstavijo kot dokaz dobro opravljenega dela.
Tipična vojna kraljev je bila vojna v Iraku, kjer je ameriški "kralj" (z nazivom predsednik) napadel iraškega "kralja" (tudi predsednika) in zamenjal oblast v državi. Večini Iračanov ni bilo kaj dosti mar za Sadama Huseina. Nekaterim je sicer predstavljal neko osebnost vredno boja, toda večina si je samo želela, da bi bilo vsega čim prej konec. To je bil razlog, zakaj so ameriški tanki relativno zlahka zasedli milijonsko mesto Bagdad. Prebivalcem zastava, pod katero so živeli, ni pomenila toliko, da bi se za njo borili. Marsikdo je celo pozdravil spremembo. Demokracija ali diktatura tu ne igrata posebne vloge, čeprav je v naravi demokracije prav to, da mora biti "kralj" ljudstvu vsaj sprejemljiv, če že ni ljubljen.
Vojna narodov je navzven morda podobna vojni kraljev, toda obstaja pomembna razlika. Vprašanje ni, kdo bo pobiral davke iz določenega ozemlja, temveč kateremu narodu bo dovoljeno živeti na tem ozemlju. Poraženec bo moral območje zapustiti, čaka ga izgnanstvo ali grobišče. Motivacije ne zagotavlja posamezen kralj ali vladar, temveč jo priskrbi kar sovražnik: "Če izgubimo, smo izgubljeni."
Preberite še:
Janša si z ukrajinsko kravato pere vest #kolumna
Kijev ni Bagdad
To je položaj, s katerim se je recimo srečala Sovjetska zveza v drugi svetovni vojni in rezultat je znan. V enakem položaju je danes Ukrajina. Ruska retorika se je nevarno zaostrila in pod vprašajem je preživetje ukrajinskega naroda. V primeru poraza lahko v najboljšem primeru računajo na prisilno asimilacijo v Ruse, kar je bil namen carske Rusije že od začetka 19. stoletja dalje.
Ukrajinska prestolnica Kijev je že sedaj utrpela več škode kot Bagdad v drugi zalivski vojni, toda branilci se še niso niti dobro začeli boriti. Leta 2003 je Bagdad padel po šestih dneh bojev. Bagdad je bil več kot 500 kilometrov stran od položajev napadalcev, dosegli so ga v 13 dneh, padel je na 19. dan vojne. Danes je minil praktično že mesec dni od začetka napada na Ukrajino in nad Verhovno Rado, ukrajinskim parlamentom, še vedno plapola modro-rumena zastava, čeprav je mesto oddaljeno manj kot 100 kilometrov od meje z Belorusijo.
Če je bilo Iračanom načeloma vseeno, ali jim vlada njihov kralj ali tuj kralj, ker bo življenje pod obema približno enako znosno, so bili Ukrajinci postavljeni pred izbiro: boriti se za svobodo ali prenehati obstajati kot narod. Izbrali so svobodo. To je razlog, zakaj Ukrajina ni Irak.
Kaj bomo izbrali mi? Se bomo borili?
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
