V življenju pridejo dogodki, ki spreobrnejo potek zgodovine, celotno državo in družbo pa spravijo v stanje "očiščenja", katarze. Enega takega smo v Sloveniji doživeli po izbruhu svetovne finančne krize. Ta je pred petnajstimi leti končala obdobje Slovenije d.d., sistema domačih, lastniško prepletenih delniških in tajkunskih omrežij, financiranih s posojili, ki so do takrat veljala za zmagovalce tranzicije.
S pokom domačih delniških balonov in kreditnim krčem so se karte v državi začele mešati na novo. Drugega vala privatizacije je bilo čez noč konec, številni menedžerski odkupi so propadli. Sledili so recesija in serija stečajev. Propadale so celotne panoge, od gradbeništva naprej.
Toda v tem mučnem in težkem obdobju se je zgodilo tudi nekaj dobrega. Prvič smo namreč dobili občutek, da pravosodni sistem pri pregonu kriminala "belih ovratnikov" res deluje. Ljudje, ki so vrsto let veljali za nedotakljive, so se kar naenkrat znašli v maricah, na zatožnih klopeh ali pozneje v zaporu. Od menedžerjev, ki so privatizirali podjetja, do stečajnih upraviteljev. Od direktorjev državnih podjetij do županov. Od bankirjev do odvetnikov.
Priča smo bili katarzi in to na več ravneh. Policija in tožilstvo sta se lotevala najtežjih primerov gospodarskega kriminala. Sodišča so obravnave teh primerov prenehala raztegovati na pet ali več let. Državni upravljavci podjetij so sporne posle preverjali z revizijami. Takratna vlada Boruta Pahorja je menedžerjem brez lastnega denarja prepovedala odkupe podjetij, omejila ekscesne nagrade v stečajih in ustanovila Nacionalni preiskovalni urad (NPU).
Toda nato se je zgodil TEŠ6.
Preberite še:
Kaj so govorili Pahor, Lahovnik, Janša & co., ko so TEŠ6 potiskali naprej
Ena, dve, pet milijard evrov
Znesek na končnem računu, ki ga bomo kot država plačali za največjo energetsko investicijo v zgodovini samostojne Slovenije, že danes merimo v milijardah. 1,43 milijarde je stala gradnja objekta, ki je že v slabem desetletju pridelala milijardo evrov izgube. Toliko nas bo v šestih letih stalo interventno, a žal neizbežno državno reševanje TEŠ pred stečajem.
Še dodatno milijardo evrov bo država plačala za zapiranje premogovnika, v katerem nikoli ni bilo dovolj lignita za načrtovano obratovanje elektrarne do leta 2054. Vse skupaj torej pet milijard evrov. Pet. Milijard.
Vse to še preden smo sploh prišli do vprašanja prestrukturiranja regije. Šaleška dolina, ki je živela in dihala s premogom, bo morala najti novo identiteto po propadu projekta, ki je bil zgrajen v imenu rudarjev, a se je sprevrgel v državni udar šaleškega energetskega lobija. Provizije, kopičenje milijonskega premoženja v rokah posameznikov, uvažanje premoga iz Indonezije in posli, pri katerih je denar končal na računih v Švici. Vse to je bil recept za katastrofo, ki nas bo še dolgo udarjala po denarnicah.
Preberite še:
Provizije za TEŠ6 so izginile v Švici, vodilni pa so skrili premoženje
Signal, da je v Sloveniji dovoljeno vse
Toda vsaj enako velika je škoda, ki jo je afera povzročila kot zgled za vse ostale deviacije v tej državi. Politično-energetski buldožer iz Šaleške doline je bil signal, da Slovenija v resnici ne deluje kot država, ampak kot rezultanta interesnih in političnih silnic. Aktivno pasivna politika se je združila v rdečo-črno premogovno koalicijo. V ugrabljeni državi so zmagale laži, izsiljevanje, sprenevedanje, najbolj umazana politična kupčkanja, korupcija in hoja čez pravila.
Tako ni naključje, da se je s TEŠ naenkrat ustavilo tudi post-krizno "čiščenje" države. Vnema pristojnih organov je popustila. Četrt milijarde evrov vredno oškodovanje je veliko večino časa preiskoval le en kriminalist iz Celja. Sodna preiskava se je izgubila v kroničnih zamudah in bolniških odsotnostih sodnikov. Preiskava suma politične odgovornosti se je končala brez zaslišanj. Na neki točki so praktično vse institucije, ki so se lotevale TEŠ6, obstale na pol poti.
Tudi zato se je od TEŠ6 naprej v Sloveniji odprl širok prostor za nove rabote. Prišel je Agrokor z modelom šibkih politikov, brezzobih institucij, močnih agencij in ekonomsko odvisnih medijev, ki interese "mnenjskih voditeljev" prodajajo kot "normalnost". Prišla je skandinavska ekipa, ki je državno slabo banko spremenila v lovišče za poceni terjatve in donosne svetovalne pogodbe. Zgolj v nekaj letih po TEŠ6 smo dobili zametke novih gradbenih kartelov, zdravniške barone in divje lastninjenje zdravstva.
Začel se je nov val privatizacije, ki se je napajal iz deviacij pri sanaciji bank. Videli smo prodaje državnega premoženja prek posrednikov, ki so v nekaj urah zaslužili milijon evrov. Pa sporne dogovore prejšnje vlade o nakupu oklepnikov boxer, ki je posel vodila v smer orožarskega TEŠ6, italijanske mafijce, ki so na slovenski strani meje odpirali račune, tajkune iz Republike srbske, ki so kupili "pol Ljubljane", mednarodne mreže za pranje denarja .... V vsem tem času sta odkrivanje in pregon gospodarskega kriminala praktično zastala.
Preberite še:
Reševanje TEŠ6: državo čaka še en milijardni račun
TEŠ6 ni naravna nesreča, ampak "kraj zločina"
Toda isti vzorec kot pri TEŠ6 - šibka politika, močni lobiji, interesna "stroka" - je na delu še danes. Lahko ga vidimo pri prenapihnjenih cenah nekaterih državnih infrastrukturnih investicij. Čutimo ga na lastni koži - prek astronomskih cen stanovanj v Ljubljani, ki se v veliki večini kupujejo brez kreditov, čakalnih vrst v zdravstvu, ki so pogosto tudi umetno ustvarjene, in tistega zoprnega občutka, da imamo v Sloveniji spet kaste nedotakljivih.
Še enkrat: do tega je prišlo tudi zato, ker smo kot država in družba TEŠ6 dojemali kot naravno nesrečo, ne pa kot "kraj zločina". Kot nekaj, kar se je pač zgodilo, ne pa nekaj, kar so nekateri storili, številni pa pri tem pomagali. Kar bodite pozorni, kdo vse v teh dneh poudarja, da je afera TEŠ6 stvar daljne preteklosti.
V življenju pridejo dogodki, ki spreobrnejo potek zgodovine, celotno državo in družbo. In danes še vedno hodimo po poti, ki jo je tlakoval TEŠ6.
Preberite še:
Kdo so krivci za propadli projekt TEŠ6: Rotnik, Pahor, Lahovnik, Janša ...
