Boj proti epidemiji se je razvlekel v močvaro izčrpavanja. Epidemiologi so jasno povedali, da policijska ura ni strokovno utemeljena, zato so jo 'strokovnjaki' vešče odpravili in namesto tega uvedli epidemijsko uro. Gre za popolnoma isto stvar, kot je policijska ura, toda zdaj ima novo ime, zato je strokovno utemeljena. Ker je koren te besede epidemija, tudi rešuje življenja.
Stopimo korak nazaj in se vprašajmo, kaj je tisto, kar je pri obvladovanju epidemije ključnega pomena? Je to testiranje? Maske? Omejitve? Proste bolniške postelje? Požrtvovalnost kadrov? Kaj je tisto, kar loči učinkovit odziv na epidemijo od neučinkovitega?
V začetku epidemije se je veliko govorilo o maskah, o tem, kako so skladišča prazna in je odziv na epidemijo nemogoč. Vlada je istočasno zatrjevala, da mask v Sloveniji praktično nimamo več (kar je bila laž, mask je bilo za zdravstvo vseskozi dovolj) in obenem zahtevala, da vsi nosimo maske, ker bo to zatrlo epidemijo. Nekateri so zagovarjali testiranje, Bojana Beović je ob drugem valu pred kamero zatrdila, da smo pri testiranju mali evropski prvaki (kar je bila laž, v prvem valu smo bili krepko nad povprečjem, v drugem valu smo podpovprečni) in da nas to rešuje. Oktobra lani so epidemiologi prenehali slediti stikom, saj je bilo teh preveč. Dva tedna kasneje so sledile omejitve, ki se od takrat neprestano spreminjajo. Množično hitro testiranje smo uvedli mimo vseh strokovnih smernic, pri tem pa ne zahtevamo nobenega strokovnega nadzora. Ko pride do težav, direktor Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) Milan Krek pavšalno obtoži izvajalce testiranj, pri čemer NIJZ sploh nima kadra, ki bi to lahko presojal. Vse to je vplivalo na širjenje virusa, toda kako?
Dejansko je hierarhija takšna:
Diletanti poudarjajo pomen zaščitne opreme.
Amaterji poudarjajo pomen ukrepov.
Strokovnjaki poudarjajo pomen zaupanja javnosti.
Če ni zaupanja javnosti v ukrepe, se jih javnost ne bo držala. Slovenija ima premajhen represivni aparat, da bi lahko učinkovito nadzirala policijsko (pardon, epidemijsko) uro. Za nadzor prehajanj meja občin bi potrebovali nekaj deset tisoč oborožencev, za preprečevanje zbiranja na domovih pa najmanj STASI, nekdanjo vzhodnonemško tajno službo. Uporabo mask morda lahko naprtimo izvajalcem teh ali onih dejavnosti, toda tudi ta ukrep bo učinkovit samo, če nam zaupajo ali se nas dovolj bojijo.
To je glavni razlog, zakaj je odziv na epidemijo neučinkovit. Zaupanja javnosti ni in ga tudi ne bo, dokler ukrepe proti epidemiji sprejemajo ljudje, za katere lahko v nekaj minutah ugotovimo, da nam lažejo v obraz. Zaupanja javnosti ne bo, dokler se bo o spremembah odločalo naključno, ali pa bo o njih odločal notranji minister, ki bo kopiral Nemčijo. Zaupanja javnosti ne more biti, če na novinarski konferenci državna sekretarka na ministrstvu za zdravje na vprašanje, zakaj so čez noč zaprli smučišča, odgovori: "Odloka o smučiščih ne morem komentirati, ker je ta odlok pripravilo ministrstvo za infrastrukturo." Zaupanja javnosti ne more biti, če je iz rezultatov hitrega testiranja jasno, da so rezultati bistvno drugačni od obljubljenih. Zaupanja javnosti ne more biti, če se vlada norčuje iz državljanov.
Ker v boju vlade proti virusu zaenkrat še podpiram vlado, bom razložil problematiko hitrega testiranja in pojasnil tisto, kar bi moral na novinarski konferenci najkasneje decembra lani povedati Milan Krek, če bi bil primeren za svojo funkcijo.
Preberite še:
Blišč in beda hitrega testiranja #kolumna
Smiselnost hitrega testiranja
V zadnjih mesecih porast hitrega testiranja dviguje veliko prahu. Ustreznost testov v uporabi za množično testiranje je najmanj vprašljiva, izvedba sistema hitrega testiranja je mazaška, strokovnega nadzora pa ni. NIJZ pavšalno in brez raziskave vzrokov krivdo za odstopanje testov od certifikacije za faktor trideset pripisuje izvajalcem. Razen javnega linča grešnega kozla ukrepov pravzaprav ni.
V poplavi informacij je dobro stopiti korak nazaj in se vprašati: "Zakaj to sploh počnemo?" Kaj je vloga hitrega testiranja, čemu služi? Testiranje v času epidemije ima en poglaviten cilj: izolirati okužene od zdravih, da zavremo širjenje virusa. To je poglavitni cilj pri testiranju ljudi brez simptomov okužbe. Pri pacientu s simptomi je poglavitni cilj primerna infektološka obravnava, da pacient dobi primerno zdravljenje. Množično hitro testiranje cilja na brezsimptomne ljudi, torej je cilj ločiti bolne od zdravih.
Odločitev, ali bomo testirali s hitrimi ali s PCR testi, ni lahka. PCR testi potrebujejo bistveno več visoko izobraženega kadra, reagente, ki jih lahko tudi primanjkuje, aparature, katerih cene se gibljejo okoli več sto tisoč evrov, in še in še. V primerjavi s tem je hitro testiranje bistveno enostavnejše: potrebuje se predvsem srednje izobražen kader in preprost test za nekaj evrov. Oboje se odraža v različni ceni testiranja. Za PCR testiranje proračun nameni 100 evrov na test, za hitro testiranje 12 evrov na test (in dodatne tri evre za mobilno enoto). Laičen pogled, kakršnega ima tudi ministrstvo, nam hitro pove, da je hitro testiranje cenejše in zato bolj primerno za množični pristop.
Pa je res? V času od 13. februarja do 4. marca je bilo opravljenih 446.668 hitrih testov, za kar je država namenila 5.360.016 evrov. S tem smo odkrili 2930 pozitivnih in jih spravili v karanteno. V tem istem obdobju smo opravili 75.280 PCR testov, za kar je država namenila 7.974.400 evrov, in z njimi odkrili 12.190 pozitivnih in jih spravili v karanteno. Višja cena, ki jo država plača za mobilne enote hitrega testiranja, je tu izvzeta, odštel sem tudi PCR teste, s katerimi smo preverjali pozitivne rezultate hitrih testov.
Drugače povedano, pri hitrih testih smo odkrili enega pozitivnega za 1829 evrov, s PCR testi enega pozitivnega za 617 evrov. Cenejše testiranje s hitrimi testi je torej trikrat dražje od PCR testiranja na vsakega pozitivnega, ki ga izoliramo od ostalih.
Preberite še:
Bojana Beović kot igralka v Naši mali kliniki #kolumna
Hitri testi niso namenjeni temu, kar delamo mi
Kako je to mogoče? So krivi testi? Je kriva slaba izvedba testov? So krivi izvajalci? Eden od razlogov je povsem razumljiv: na PCR testiranje napotimo paciente s simptomi, ki bi lahko nakazovali na covid-19. Hitre teste uporabljamo za paciente brez simptomov, zato bo delež pozitivnih tam seveda manjši kot pri testiranju s PCR. Če bi te paciente vse testirali s PCR testi, bi bil delež pozitivnih manjši, kot je pri trenutnem testiranju s PCR.
Drugi razlog že kaže na hude strokovne napake pri vodenju odziva. Hitri testi že po deklaraciji proizvajalca niso primerni za paciente brez simptomov. V dokumentaciji testov je tudi poglavje o omejitvah testov. V prvi točki tako lahko preberemo:
Novel SARS CoV-2 Antigen kit je namenjen za testiranje pacientov v akutni fazi in namenjen kvalitativni detekciji. Vzorec lahko vsebuje antigen, toda če je njegova koncentracija pod mejo zaznave, bo test lažno negativen. Negativen rezultat ne izključuje možnosti okužbe.
Poglavje omejitve testiranja ima osem točk, od tega so štiri namenjene opozorilom uporabnika, da test ni namenjen uporabi, kot jo izvajamo mi. Hitri testi (neodvisno od proizvajalca) so zelo dobri za ločevanje kužnih od nekužnih in zelo slabi pri ostalih nalogah. Po svetu jih tudi uporabljajo na tak način. Hitri testi so odlično orodje, da zaščitimo pacienta ali osebje pred bolnišnično obravnavo, pred vkrcanjem na letalo, pred nekaterimi stiki v zaprtem prostoru in podobno. Korist testiranja vsepovprek je v najboljšem primeru omejena, ker naključno dobimo tu in tam koga, ki že ima toliko virusa, da ga test zazna, a ne toliko, da bi kazal simptome.
Zato je hitro testiranje tako pregrešno drago, učinek na vsak porabljeni evro pa le eno tretjino tistega pri PCR testih, preden je diletantski odziv odgovornih uničil zaupanje javnosti in nas prisilil v uporabo PCR testiranja za potrditev pozitivnih rezultatov. Če upoštevamo ta fiasko, smo pri hitrem testiranju za vsakega pozitivnega v karanteni porabili 1981 evrov in še pet odstotkov celotne kapacitete PCR testiranja, ki bi jih sicer lahko namenili za odkrivanje novih primerov in s tem dodatno zajezili epidemijo.
Preberite še:
Nov fiasko: stotine ljudi v izolacijo z lažnim hitrim testom
Krek in Beovićeva ne vesta, kaj govorita
Test seveda lahko uporabimo tudi mimo njegovega izvornega namena, ampak v tem primeru moramo pričakovati, da bodo deleži lažnih rezultatov bistveno odstopali od tistih, pridobljenih s primerno uporabo testa. Uporaba cenenih testov bo te težave še dodatno pomnožila. Evidentno je, da delež lažno pozitivnih za faktor 30 odstopa od tistega, ki ga je določil Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano (NLZOH) v svoji variaciji. Odstopanje te stopnje in dejstvo, da se ne pojavljajo vedno eni in isti izvajalci, ne kaže na slabo izvedbo testov (Krek) in tudi ne na igro številk (Beović), temveč na to, da testi še zdaleč ne dosegajo deklariranih standardov.
Kljub temu so lahko koristni v boju proti epidemiji, če že nimamo nič boljšega (imamo, ampak o tem kdaj drugič). Na vse to moramo biti pripravljeni, vse to moramo javnosti razložiti in strokovno utemeljiti, zakaj je testiranje kljub vsemu še vedno koristno v boju z epidemijo. Kar počnemo zdaj, ne koristi pri omejevanju epidemije. Je pa odličen način, kako financirati kirurga, ki je blizu največji vladni stranki in se v prostem času rad igra epidemiologa.
Preberite še:
Posli s hitrimi testi so rezervirani za prijatelje SDS
O avtorju:
*Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
