V četrtek opoldne je bilo v Ljubljani 31 stopinj. Na vročem asfaltu pred trgovskim središčem so stale kolone ljudi, starejših od 55 let. Eni so potrpežljivo čakali več ur, drugi so se raje obrnili domov. Tretji so izgubljali živce in se začeli prerivati, četrti so klicali policijo.
Farsa je edina beseda, s katero je mogoče opisati dan, ko je vsak od teh ljudi želel priti do digitalnega bona, enega od predvolilnih daril nekdanje vlade. Nekdo z izrazito slabim smislom za humor si je namreč zamislil, da lahko svojih 150 evrov porabijo le, če se prijavijo na računalniško izobraževanje. Da bi sploh prišli do tja, pa so se morali prebiti skozi kup tehničnih in drugih ovir.
Na kratko: prijavo za bon so morali najprej oddati prek spleta ali ob vnaprej določenih urah prek telefona. To zadnje ni bilo mogoče, saj so bile linije ves čas zasedene. Nato so morali stopiti v vrsto, kjer so prejeli listek, ki je služil kot vstopnica za digitalni tečaj. Oddali so ga lahko šele, ko so prišli do stojnice, torej po več urah čakanja – če so imeli srečo. Nekateri so namreč po polovici dneva, ki so jo preživeli v vrsti, ostali praznih rok, saj je bilo vsem na voljo le 5.000 digitalnih bonov. Drugi so ugotovili, da se bodo morali na tečaj iz Ljubljane voziti v Domžale.
Včasih so nam govorili, da je v naši domovini lepo biti mlad. V današnjem digitaliziranem svetu zagotovo ni lepo biti med starejšimi.
Preberite še:
Se še spomnite Agrokorja? #kolumna
Ljudje z digitalnega obrobja
Pred dnevi so tako iz Zdravstvenega doma Ljubljana sporočili, da je dostop do osebnega zdravnika po novem možen le prek portala za paciente. Izrecno so poudarili, da stiki prek elektronske pošte niso več mogoči. Na portal se je mogoče registrirati v dveh fazah: najprej z enim od digitalnih potrdil, nato pa še z "dvofaktorsko avtentifikacijo".
Vse lepo in prav, ampak ... Več kot petina prebivalcev Slovenije je starejših od 65 let. Po zadnjih podatkih državnega statističnega urada (Surs) že najmlajši v tej skupini, rojeni med letoma 1948 in 1957, v povprečju uporabljajo informacijske in komunikacijske tehnologije v manjši meri kot njihovi vrstniki iz EU. Splet je tako lani v Sloveniji uporabljalo le 62 odstotkov ljudi, starih med 65 in 74 let. Vsak dan "visi na internetu" le vsak drugi med njimi.
In zdaj pozor: kar 31 odstotkov teh ljudi je v Sursovi anketi navedlo, da spleta še nikoli ni uporabljalo. Večina za to po lastnih besedah ali ni imela potrebe ali pa se ji zdi nezanimiv. Skoraj vsak drugi prebivalec Slovenije, star med 65 in 74 let, tako nima potrebnih veščin in znanja za uporabo informacijskih in komunikacijskih tehnologij. Le 58 odstotkov jih ima pametne telefone. Ali drugače: medtem ko sanjamo o digitalizaciji in pišemo strategije, pozabljamo, da med nami živi približno 200.000 ljudi, ki se v tem našem krasnem novem svetu ne znajdejo, zato so vse bolj odrinjeni na rob.
Preberite še:
Od Lidije do Katje #kolumna
Starejši kot eksotika hipnega sveta
Na Zahodu živimo v družbi, ki je vse bolj ustvarjena za mlade možgane. Vse je "instant", hitro, potrošno in dosegljivo v sekundi, pa naj gre za kitajske majice, informacije ali spolnost. V enem dnevu gre skozi naše možgane tolikšno število novic in dražljajev, kot so jih ljudje pred 50 ali 100 leti zaznali v mesecu ali letu dni. Pozornost nam pada: izgubila se je nekje med 15-sekundnimi videi na družbenih omrežjih in drugimi piski našega pametnega telefona. Vse, od vojne v Ukrajini do največjih dilem jedrske fizike, se da strniti v "meme".
Za nameček je tranzicija v Sloveniji porezala velik del naših družbenih vezi in socialnih mrež, predvsem v mestih, kar najbolj občutijo starejši. Zemljišče, kjer je bil nekoč park s klopcami, je danes ograjena soseska luksuznih stanovanj. Nekdanji dnevni bar ni več zbirališče lokalnih tračarjev in pijancev, ampak hipsterski lokal z daljnevzhodno hrano. Mestna središča, vsa lično obnovljena, z novimi kockami po tleh, cele dneve samevajo. Male trgovine so že zdavnaj "pojedli" ogromni trgovski centri na obrobju.
Vse to je naš divji, hipni svet, v katerem najstarejše pojmujemo kot eksotiko – kot relikte neke davne preteklosti, ko se je po penzijo hodilo na banko, po več ur čakalo na poštarja, po vseh opravkih pa hodilo z avtobusom ali peš. Ko so bile edini Facebook osmrtnice v časopisih. Ko je človek, ki ga je kaj bolelo, brez slabe vesti odšel k svojemu zdravniku, ne da bi moral pri 80-tih letih prej ugotavljati, kaj je to "dvofaktorska avtentifikacija". Ko so ljudje – če že hočete – vsaj vedeli, zakaj stojijo v vrsti.
Preberite še:
Vrnitev Darka Muženiča #kolumna
Kaj je razkrila zgodba o digitalnih bonih
Med zgodbama o portalu za paciente in digitalnih bonih je velika razlika. Če se za prvo morda res skriva skrb za večjo varnost zdravstvenih podatkov, je druga politični nateg nekdanjega ministra za digitalizacijo. Je navidezna drobtinica, ki jo lahko ljudstvo gleda v izložbi, medtem ko liže šipo. Toda obe zgodbi razgaljata odnos te družbe do starejših.
Po eni strani digitalni boni stereotipizirajo vse starejše od 55 let, saj večina tistih, ki si želi kupiti tablico, verjetno ne potrebuje tečaja digitalne pismenosti. Po drugi strani velik del najstarejših niti ne ve, da so jim bili ti boni sploh na voljo. Podobna zgodba se utegne ponoviti pri draginjskih in drugih dodatkih. Ko torej zdravstvene ustanove uvajajo portale za paciente, bi morale vedeti, da največji del tistih, ki potrebuje zdravnika ali bolnišnično oskrbo, prihaja z druge strani – kot temu rečejo v ZDA - "digitalnega razkoraka".
Ker ne boste verjeli: tisti starejši, ki smo jih v jeseni življenja v vsej lastni aroganci razglasili za nepismene, četudi "le" digitalno, so še vedno tu, med nami. Niso na "zoomih" ali v aplikacijah, ampak v lekarni, banki in poštni poslovalnici, na tržnici in avtobusu. Če res želimo, da jim bo digitalizacija olajšala življenje, jih bo treba najprej treba poiskati. Z navadnim telefonom, pismom ali osebno, nekatere z elektronsko pošto in sporočilom SMS. V državi velikosti večjega evropskega mesta to ne bi smelo biti pretirano težko.
Ali pa jih bomo spet dali v vrsto na sonce?
Preberite še:
Zaprte pipe slovenskih sanj #kolumna
