Lažna zastava, v angleščini "false flag", je v ZDA ime za tajne operacije, s katerimi vlade organizirajo tajne operacije na način, kot da jih je izpeljal nekdo drug. Namenjene so prikrivanju sledi. Njihov cilj je sprevračanje odgovornosti za posamezna, pogosto tudi nasilna dejanja na vnaprej izbrano tarčo. S takšnimi operacijami vlade v očeh domače javnosti dobijo izgovor za ukrepanje.
Vse več znamenj kaže na to, da je bila ena takšnih operacij tudi afera, ki je v Sloveniji izbruhnila konec oktobra. Takrat so provladni mediji "razkrili", da so predsednik vlade Janez Janša, minister za notranje zadeve Aleš Hojs, minister za obrambo Matej Tonin na domače naslove dobili grožnje s smrtjo. Neznanci naj bi jim posredovali pisma z njihovimi fotografijami, na katerih naj bi bile narisane tarče, v vseh ovojnicah pa je bil priložen tudi naboj.
Ko so to informacijo potrdili v Janševem kabinetu, se je iz vrst vladnih politikov usul plaz obtožb in obsodb. Prst so uperili proti "pasivnim institucijam", opoziciji in medijem.
Preberite še:
Zakaj je Hojs izbrisal tvit o tem, da je prejel grozilno pismo?
Kaj so pred tremi meseci govorili predstavniki vlade
"Grožnje predsedniku vlade in obrambnemu ministru so nesprejemljive in zavržne. Še bolj zavržno je dejstvo,da groženj še niso obsodile vse politične stranke," je sporočil Hojs. Poslanec SDS Jože Tanko se je spraševal, ali "so grožnje in kriminalna dejanja edino, kar lahko ponudijo državljanom, ker so nesposobni za politični boj". V SDS so za grožnje okrivili stranke, ki so nasprotovale spremembam zakona o varstvu javnega reda in miru. Z njimi bi z globo od 500 do 100 evrov kaznovali osebo, ki bi se v javnosti prepirala s politiki ali jih žalila.
Janša je govoril o "ideološki dediščini" groženj. Njegov državni sekretar Vinko Gorenak je ugotavljal, da "so tisti, ki molčijo, enaki tistim, ki so to storili". "Ste se kdaj vprašali, zakaj tovrstne grožnje dežujejo praktično le do desnih politikov, ko so ti na oblasti in zakaj jih praktično ni v času levih vlad?" je poudarjal Gorenak. Predsednik državnega sveta Alojz Kovšca je govoril o "pregretem političnem ozračju".
Čeprav so vodilni politiki opozicijskih strank obsodili grožnje, to za podpornike vlade ni bilo dovolj. Še več: predsednik SNS Zmago Jelinčič je bil prepričan, da "je pismo poslala ena od večjih opozicijskih strank". Zatrjeval je, da "je to delo enega od članov SD, LMŠ, SAB ali Levice".
Preberite še:
Grozilna pisma in naboje naj bi članom vlade pošiljal podpornik vlade in SNS
So vladni možje grožnje pošiljali sami sebi?
Tri mesece pozneje je policija ugotovila, da naj bi kuverte z grožnjami politikom in njihovim družinskim članom pošiljal Teodor Goznikar, vidni član SNS iz Celja. Gre za informacijo, ki dogajanje postavlja v popolnoma novo luč. Če drži, bi to pomenilo, da je vladajoča koalicija grozilna pisma pošiljala sama sebi.
Jelinčič je namreč od marca 2020 tesen Janšev politični zaveznik, Goznikar pa je njegov dolgoletni politični zaupnik in spremljevalec. Čeprav je Jelinčič takoj po objavi novice obsodil domnevno Goznikarjevo dejanje, je težko verjeti, da zanj ne bi vedel. Goznikar je eden ključnih mož Jelinčičeve stranke na Štajerskem, njenem najmočnejšem terenu. Na volitvah leta 2018 so bili v tem delu Slovenije izvoljeni trije od takrat še štirih poslancev SNS: ob Jelinčiču, ki je kandidiral v Slovenskih Konjicah, še Jani Ivanuša (Ormož) in Lidija Ivanuša (Šentjur pri Celju), danes poslanka SDS. Goznikar je tudi velik podpornik Janševe vlade.
Goznikar zanika, da bi pošiljal grožnje. Potrdil je le, da ga je o tem zaslišala policija in da je eden od sedmih osumljencev. Toda po neuradnih informacijah naj bi policisti uspeli zbrati več dokazov, ki kažejo na Goznikarja. Storilec naj bi pisma vrgel v nabiralnik na Trojanah. Na njih je bil žig 10 km oddaljene poštne poslovalnice na Vranskem.
Preberite še:
Kaj pa, če Janša ne bo priznal izida volitev? #kolumna
Operacija za širjenje panike
Da je šlo za operacijo lažna zastava, nakazuje več dejstev. Najprej, vodilni politiki SDS so lani oktobra afero takoj pograbili in na vsak način skušali prikazati, da so grožnje dobili na dom.
Toda to se nikoli ni zgodilo. V resnici so se grozilna pisma ustavila na Pošti Slovenije, natančneje v njenem glavnem logističnem centru v Ljubljani. Pošta Slovenije ima namreč sklenjeno pogodbo s centrom za varovanje pri ministrstvu za notranje zadeve, na podlagi katere rentgensko pregledajo vse poštne pošiljke, naslovljene na varovane osebe in državne organe, torej tudi premierju ter ministroma za obrambo in notranje zadeve. Če je v kuverti naboj ali kovinski predmet, ga varnostniki prestrežejo.
A duh propagande je že ušel iz steklenice. Provladni mediji so s širjenjem panike v času, ko je bilo znova govora o predčasnih volitvah in so se stopnjevali napadi opozicije na vlado, pomagali preusmeriti pozornost. Le nekaj dni pred tem je opozicija vložila novo interpelacijo zoper ministra Aleša Hojsa zaradi odgovornosti za soustvarjanje izrednih razmer v državi in policijsko nasilje. Kar naenkrat je Hojs postal žrtev, ki mu grozijo neznani storilci.
Preberite še:
Skrivnostna soba T za obračun z opozicijo in novinarji
Kaj se lahko naučimo mediji
Tudi informacijo, da naj bi bil storilec Goznikar, so v javnost prvi spravili provladni mediji. So želeli, kot pravimo v žargonu, prevzeti nadzor nad zgodbo, ki je šla zaradi preveč učinkovitih kriminalistov v smer, drugačno od načrtovane?
Tudi njeno lansiranje je namreč delovalo kot manever za brisanje sledi. Že nekaj ur po razkritju se je Jelinčič javno odrekel Goznikarju, SNS pa ga je izključila iz lastnih vrst. Razkritju, kdo je prvi osumljenec za pošiljanje groženj, ni sledilo niti eno opravičilo iz vrst vladajočih strank, ki so poprej obsojale opozicijo, da je tiho. Ravno nasprotno, sledilo je nov krog poizkusov medijskih "spinov". Tokrat z absurdnim dokazovanjem, da je Goznikar, sicer oster kritik protestniških gibanj in zagovornik radikalne protimigrantske politike, v resnici podpornik opozicije.
To so Janša in ostali člani SDS na družbenem omrežju Twitter dokazovali z njegovimi objavami iz let 2018 in 2019. Toda pozor: Jelinčičeva SNS je takrat podpirala vlado Marjana Šarca, saj si je od sodelovanja z njo obetala koristi. To je bil čas, ko je Janša govoril o Jelinčičevem "ceniku" za podporo, ki pa ga očitno ni motil po prihodu na oblast.
V vsakem primeru nam daje zgodba z grožnjami koalicijskim politikom dober vpogled v propagandni mehanizem vladajoče stranke. Prav tako nas opozarja, da so takšne operacije že del našega političnega vsakdana. So del taktike specialne vojne za blatenje političnih nasprotnikov in medijev, kar bi morali pri obravnavi takšnih "afer" razumeti in upoštevati tudi mediji sami. Za popravni izpit na tem področju bodo imeli v prihodnjih tednih pred volitvami verjetno še več priložnosti.
