Ko stopi iz avta, se vzravna v vsej svoji velikosti. Še vedno pokončen in vitek stopa prožno in brez napora – že na prvi pogled je očitno, da je Slavko Bobovnik tudi pri sedemdesetih v odlični formi. Roko mi stisne, kot bi jo vtaknil v prešo. Njegov bariton se v štiridesetih letih avtoritativnega, umirjenega in poštenega vodenja pogovorov ni prav nič obrabil. Jasno je, zakaj si za njim noben televizijski voditelj v Sloveniji ne upa več nositi brkov – Bobovnikova karizma ostaja nedosegljiv standard, ki ga je postavila stara šola novinarstva.
Ste se v času, odkar ste v pokoju, že navadili biti na drugi strani novinarskih mikrofonov?
Hja, saj vidite, da imam sedaj več treme, kot pa sem je imel svojčas pred najzahtevnejšimi oddajami. Pa še malo me skrbi, ali vaše bralce res zanimajo misli nekoga, ki je pred štirimi leti šel z zaslona.
Kako je sedaj videti vaš upokojenski vsakdan?
Potreboval sem leto ali dve, da sem preklopil. Veliko kolesarim, to je moj šport, ki mi je in mi še vedno pomaga, da se spoprijemam s stresom. Tudi kak zaostanek pri branju sem nadoknadil, kak pogovor z avtorji naredim, zadnji je bil s Tadejem Golobom na knjižnem sejmu. S prav posebnim užitkom in vrhunsko natrenirano pa počnem – nič; po naravi sem lenuh in zame ni boljše sprostitve, kakor uleči se v travo, žvečiti stebelce in zreti v oblake. Skratka, nič mi ne manjka.
Pa vas kdaj še zanese in vas posrka aktualno dogajanje?
Jasno, da me; navad, ki so mi krojile življenje teh štirideset let, seveda ne morem kar tako zavreči. Načeloma sicer brez težav izpustim tvit kakšnega ministra ali drugega državnega veljaka in raje zrem na našo Uršljo goro. Zakuham pa ob lažeh, ki jih razni potrčkoti ali politični kimavci nekaznovano širijo po družbenih omrežjih in s tem še bolj razburijo že itak politično – in tudi drugače – sprte Slovence.
Pogrešate kaj Ljubljano?
Pogrešam. Ne toliko delo kot sodelavke in sodelavce. Več desetletij sem se iz Koroške vozil v Ljubljano in v tem času so se moje vezi z domačim krajem na mojo žalost dodobra zrahljale, na drugi strani pa sem si v prestolnici ustvaril krog ljudi. Tako se mi kakšno dopoldne zgodi, da v Radljah ne najdem nikogar, s katerim bi šel na kavo, »tam dol« bi jih vsaj pet.
Kako pa je s pogrešanjem stare dobre RTV, v zvezi s katero ste nekoč izjavili, da vam, citiram,»bildanje ega na njenih hodnikih ni nikoli šlo dobro od rok«?
Spet – pogrešam ljudi, s katerimi sem sodeloval v najbolj plodnem obdobju svojega življenja. Jim pa prav nič ne zavidam tega, kar se jim dogaja v zadnjih letih. Saj vidite sami: pod pritiskom te ali one oblasti se nekateri upognejo. Še več, nekateri celo željno čakajo, da bo veter zapihal bodisi s te bodisi z one strani, da se mu lahko prepustijo in plezajo tja gor, kamor samo s svojim delom in znanjem nikoli ne bi prišli. Ne zavedajo se, da se neki politični opciji ni mogoče upreti tako, da zlezeš pod krilo ali v varno senco druge politične opcije. Pozabljajo, da novinarstvo ni PR ter da se tako delo po navadi zelo hitro in kruto konča. Ob tem mirno zapišite, da sem vas med pogovorom prosil, da večino mojih razmišljanj o zavodu, v katerem sem delal, izpustite.
»Z veseljem in veliko sem ropotal takrat, ko sem lahko na zaslonu pokazal, kako in kaj. Sedaj pa sem le še gledalec pred njim.«
Kako pa bova to razložila bralkam in bralcem?
S pojasnilom, da ne želim, če jim že pomagati ne morem, delati krivice stotniji dobrih in prizadevnih novinarjev in da preprosto ne bi bilo pošteno, če bi iz sedanje udobne pozicije pljuval po razmerah ter ljudeh, ki jim s konkretnim delom ne morem pomagati. Z veseljem in veliko sem ropotal takrat, ko sem lahko na zaslonu pokazal, kako in kaj. Sedaj pa sem le še gledalec pred njim.
No, ste pa tudi kot upokojenec kandidirali za programskega svetnika.
Drži. Prej so me kolegi za mandat in pol že poslali v programski svet, pa sem mislil svoj program nekako zaokrožiti, dokončati. Politika je rekla ne. Nič hudega, mogoče je celo prav, da se ne vtikam v čas, ki pripada neki drugi generaciji, ki ima lastne izzive, za katere se mora naučiti, kako jih premagati.
Prejle ste omenili kolege in kolegice, ki so se pod pritiski zamajali levo ali desno, eni so se tudi nepovratno prelomili. Vi se menda niste – kolikor pomnim, se v praksi niste priklonili nobeni opciji, niste vodili strankarskih dogodkov, niste se opredeljevali v ideoloških razprtijah in enako brezkompromisno ste v studiu trli tako leve kot desne.
Jaz sem imel preprosto rad televizijo; veselilo me je delati program in nikoli nisem imel uredniških ambicij. Meni so bili gledalci dovolj. Delo v studiu me je popolnoma izpolnjevalo in odziv gledalcev in gledalk je bil zame najvišje plačilo. Nisem bil »plezalec«. Na voditeljski stolček v Dnevniku sem sedel nekje v letih pred osamosvojitvijo in tri desetletja in pol pozneje sem s tega stola šel v penzion. Več nisem ne potreboval ne terjal, in zato se mi ni bilo treba klanjati nikomur. Saj je kateremu od šefov ali šefic kdaj prišlo na misel, da bi me zamenjal, a kot da so se ustrašili reakcije gledalcev. Tudi kakšno uredniško mesto je kdo ponudil, a sem se vedno zahvalil. Kot rečeno, meni je bil tisti stavek ob desetih zvečer: »Dober večer, spoštovane in spoštovani, nocoj o …,« in pol ure, ki je sledilo, ne samo dovolj – bilo mi je super.
Kakšni pa so bili kaj odzivi gledalk in gledalcev po oddajah? Česa ste dobivali več – groženj ali pisem oboževalk?
Vsega, tudi kakšno prijazno pisemce se je našlo … Bržkone največ razburjenja pa sem bil deležen, ko sem v oddaji, podobni današnji Tarči, gostil ljubljanskega župana Zorana Jankovića po hišnih preiskavah v njegovi družini zaradi poslovanja podjetja Electa v lasti njegovih sinov. Tedaj se je name usulo, češ da sem bil z Jankovićem preoster, da nisem policist ali tožilec in da sem ga brez potrebe zasliševal o družinskih razmerjih. Takrat so bila družbena omrežja šele v nastajanju in mislim, da me je po oddaji v nabiralniku za elektronsko pošto pričakalo približno 60 besnih sporočil. Kdaj se je tudi pripetilo, da me je kakšen razvneti gledalec pričakal v avli, da bi mi povedal, kar mi po njegovem gre; to je pač treba vzeti v zakup, ko sprejmeš, da si postal neke vrste javna osebnost.
Toda v zadnjih letih so tovrstni ekscesi postali že skoraj norma. Saj ste videli, kakšnih odzivov je bila deležna ekipa RTV ob snemanju reportaže iz Celja …
… in pred tem se je podobno godilo novinarki Mojci Dumančič in njenemu snemalcu. Da ne govorimo o umazaniji, ki se po zlasti novinarkah steka z družbenih omrežij. Na nacionalki je bila kolegica Erika Žnidaršič tarča najprimitivnejših izpadov, na POP TV so zdaj že nekdanjo novinarko Suzano Perman povsem razčlovečili zaradi poročanja o tedanjem ministru Zdravku Počivalšku. To pa je skrb zbujajoče.
Zakaj je novinarstvo v očeh javnosti – če ne cele, pa vsaj enega dela – padlo tako nizko? Vi ste bili eden poslednjih novinarjev, ki so med ljudstvom levo in desno, na mestu in na vasi, veljali za gospodo, danes pa se nas ima kar vse povprek za izvoznike laži, presstitutke, mrhovinarje …
»Ko je nekdanji premier o dveh novinarkah TV Slovenija pisal kot o odsluženih prostitutkah, se je pod njegovim zapisom na spletu znašel samo en zapis, ki je avtorju povedal, da je to nedostojno: moj.«
Meni se zdi, da je javnost zgolj prevzela odnos, ki ga do novinarjev in novinark izkazujejo slovenski politiki. Ti domala vsako kritično vprašanje razumejo kot osebni napad in vsakega novinarja, ki ne piha v njihov rog, kot zaslepljenega ali podkupljenega. Da se je ta percepcija do tolikšne mere utrdila v javnosti, pa smo deloma odgovorni tudi novinarji sami, ki kot ceh nismo zbrali zadosti moči, da bi se uprli ponižanjem in tudi ovrgli sodbe o političnem aktivizmu. Ko je nekdanji premier o dveh novinarkah TV Slovenija pisal kot o odsluženih prostitutkah, se je pod njegovim zapisom na spletu znašel samo en zapis, ki je avtorju povedal, da je to nedostojno: moj. Dve leti pozneje sem v pogovoru za Večer spet odkrito obsodil izobešanje transparenta »Smrt janšizmu!« v sejni sobi RTV – in seveda so se takoj oglasili trije ali štirje sodelavci in sodelavke ter me obtožili, da sem se prodal desnim. A sem vztrajal in vztrajam še danes – merila so enaka za vse, politika in novinarstvo pa se nikoli ne smeta znajti v isti postelji!
Za stanje v novinarstvu naš ceh vztrajno krivi politike, lastnike, splet (…), a dejstvo je, da vsi novinarji in novinarke še zdaleč ne delajo – ali delamo? – dobro in da imamo tudi krizo vsebine. Na katero se javnost pač odziva, tako kot se.
Žal je tako. Pri čemer prvi priznavam, da tudi moja generacija ni brez greha; danes se mi zdi, da smo bili morda preveč zaverovani v velike ideje osamosvojitvenega projekta, v velike zgodbe in zveneče ljudi, nismo pa znali prepoznati dogajanja na obrobju. Sam sem na TV Slovenija že v 90. letih redno opozarjal na pomanjkanje zdravnikov na Koroškem, dokler me moj šef ni imel poln kufer, rekoč: »Nehaj že s temi dohtarji …« Hočem reči, da je slovensko novinarstvo postopoma izgubljalo stik s terenom in z izzivi vsakdanjega življenja preprostih ljudi. Vrtci, okolje, dobiti spodobno plačano delo, ljubiteljska kultura … To so zgodbe, ki jih je moja generacija nehala prepoznavati kot velike in pomembne, kar je bila slaba zapuščina za te, ki so prišli za nami.
Sami vezi s slehernikom in z realnim življenjem niste nikoli izgubili, čeprav ste na začetku pogovora rekli, da so se pošteno zrahljale. V kolikšni meri vam je to, da ste vsa ta leta ostali doma na Koroškem, pomagalo, da ste pri delu v Ljubljani vzpostavili formulo svoje priljubljenosti med gledalstvom: zdrava kmečka logika, podana z gosposkimi manirami?
Vpetost v to realno življenje je bila gotovo velika prednost. Včasih mi je kakšno mnenje, ki sem ga pobral v domači gostilni, na avtobusu, ob plavžu, med stotnijo tistih, ki so odhajali na delo v Avstrijo, pri pogovorih z oblastniki bolj koristilo od mnenj, slišanih na hodnikih RTV. Predvsem pa nenehno učenje. Naj ne zveni oholo, a če si dobro pripravljen, da se lahko argumentirano pogovarjaš s komerkoli, ne čutiš toliko treme ali strahu. Kar seveda ne pomeni, da kdaj pa kdaj nisem občutil zadrege; če sem v studiu gostil kakšno kulturno ustvarjalko ali pa profesorja z medicinske fakultete, sem se zavedal, da na teh področjih nisem ravno največja avtoriteta, in sem kdaj komu tudi malo prepustil vajeti pogovora.
Vam je kateri izmed pogovorov, ki ste jih vodili v Odmevih, ostal v posebnem spominu?
»Nakar sem v studio pripeljal tri medicinske sestre, babice iz ljubljanskega UKC. Toliko dobre volje, smeha in topline je bilo v njih – tega ne bom pozabil nikoli, pa gledalci verjetno tudi ne.«
Tak čas se večkrat spomnim oddaje za neko novo leto, pred katero nismo imeli pojma, koga naj povabimo vanjo, da se bomo dostojno, srčno za tisto leto poslovili od gledalcev in gledalk. Nakar sem v studio pripeljal tri medicinske sestre, babice iz ljubljanskega UKC. Toliko dobre volje, smeha in topline je bilo v njih – tega ne bom pozabil nikoli, pa gledalci verjetno tudi ne. Ali pa ko sem za neki osmi marec gostil našo voditeljico verskih oddaj, sestro Romano, in publicistko Manco Renko. Ne gre skupaj, a ne? Tudi odzivi so bili različni, a meni se je zdelo super. Pa še mnogo reči bi lahko našel med deset tisoč sogovorniki, ki sem jih gostil pred kamero.
Kdo vas je najbolj impresioniral?
Ah, nemogoče je izbrati! To je takšna množica ljudi, besed, situacij … Našteto so utrinki – in naj mi tisti, ki jih bom izpustil, ne zamerijo … Občudoval sem Jožeta Mencingerja, ker je o ekonomiji vedel toliko, da si je upal stvari povedati preprosto in razumljivo. Janezu Janši analitičnosti, sposobnosti hitrih odzivov in lucidnosti zagotovo ne gre oporekati. Bo slišati čudno, a vse to po mojem premore tudi Milan Kučan. Pokojni Andrej Bajuk je vedno prišel v studio z vnaprej določeno agendo in čisto vseeno je bilo, ali sem spraševal o vremenu ali inflaciji, on je povedal tisto, kar se je bil namenil – z redkimi izjemami. Ivo Boscarol je vedno povedal kaj novega. Za redkobesednega finančnega ministra Uroša Čuferja sem nekoč v sedmih minutah pokuril osemindvajset vprašanj! Ali pa izredno prijetni pisatelj Boris Pahor, ki mi je sedel zelo globoko. Spominjam se tudi klepetov po snemanju z Vaclavom Havlom ali Kolindo Grabar Kitarović. V tem trenutku se spomnim tudi nekdanjega trenerja smučarskih skakalcev Gorana Janusa, ki me je navdušil do te mere, da se nisem mogel zadržati in sem še pred koncem pogovora šel k njemu ter mu od srca stisnil roko. Pa še kakšno stotnijo ljudi bi vam lahko naštel.
Se tudi kateri od teh osem tisoč gostov in gostij z enakim veseljem spomni sedaj na vas? Vam kateri pošlje voščilnico za novo leto?
Se. Celo ko so bile poplave, so poklicali in mnogi so še danes v mojem telefonskem imeniku.
Dolga leta in desetletja ste se vozili iz Radelj v Ljubljano, vsak tretji večer ste ostali v prestolnici pozno v noč, skratka, bili ste razpeti med domom in delom. Kakšna je bila cena, ki jo je za to plačalo družinsko življenje?
Nisem posebej ponosen, a zanesljivo sem del teh skrbi preložil na ženo, ki je držala to naše pleme skupaj. Moja otroka sta bila dvakrat v bolnišnici in njihovega očeta obakrat ni bilo doma. Če nimaš ob sebi nekoga, ki zmore to razumeti in sprejeti – kar je vse prej kot lahko – je lahko omenjena cena hitro previsoka in potem se je treba odločiti bodisi za službo bodisi za družino. Meni se hvalabogu ni bilo treba. Moji so zmogli oziroma: mi smo zmogli. Ob tem moram odkrito priznati, da so mi v službi šli karseda na roko in da sem lahko dobršen del svojih obveznosti opravil od doma.
Na kaj ste v svoji karieri najbolj ponosni?
Verjetno se bo komu zdelo čudno, a bom odgovoril z anekdoto … Kadarkoli se vračam domov iz Ljubljane, se ustavim na bencinski črpalki v Arji vasi, da spijem kavico in v miru odložim velik del ljubljanskih tegob. No, zadnjič je nasproti mene sedel možakar – morda je imel v sebi tudi pol piva preveč – in se zastrmel vame. Končno vstane, pride k moji mizi in reče: »Posluš, a ti voziš buldožer pri tem pa tem?« Odgovoril sem mu, da ne, in le s težavo mi je verjel. Čez dve minuti zopet vstane in pride zmagoslavno, rekoč: »Ha, pa sem pogruntal, kam bi te dal: ti voziš avtobus za Mozirje!« Sem mu spet povedal, da se moti, in spet se je malo užaljen umaknil k svoji mizi. Pa čez pet minut še zadnjič vstane in pristopi k meni. »Zdaj pa vem, kdo si ti!« mi reče – in končno ugane. In pristavi za konec: »Mater, si bil hud! Ampak veš kaj – prav si imel!« Bi mu brez težav stisnil pol penzije. (smeh) Vesel sem, da sem v vseh letih dela v takšnih ljudeh pustil neko pikico, ki po petih letih še ni zbledela.
Še več podobnih zanimivih vsebin si preberite v reviji Jana.
