"Potopili smo se do točke, kjer je ponavljanje očitnih stvari postala dolžnost." -angleški pisatelj George Orwell (pravo ime Eric Arthur Blair)
Zgodbo poznajo vsi evropski narodi. Nekoč davno je vladal star in pravičen kralj, pod katerim je bilo vse dobro. Boril se je proti tujim osvajalcem in jih premagal. Ko je bil star, se je umaknil pod goro in zaspal. Ko bo vstal in ponovno dvignil svoj meč, se bodo v deželo vrnili dobri stari časi.
Kralj naroda ni nikoli zapustil, samo umaknil se je in se bo vrnil, vedno se bo vrnil in prinesel blagostanje. Matjaž, David, Marko, Artur, Harold in drugi so tako pogosti, da ima legenda o kralju preteklosti, kralju sedanjosti in kralju prihodnosti svojo klasifikacijsko oznako. Literarni teoretiki ji rečejo D 1960.2.
V Sloveniji smo seveda šli korak dlje, vedno gremo korak dlje kot vsi ostali, potem se usedemo na kolo in še nekaj časa kolesarimo, medtem ko nas ostali čudno gledajo. Ker kralji niso več moderni in ker smo - roko na srce - malo premajhni za vse kralje, ki jih želimo imeti, smo za naše lokalne kralje razglasili direktorje javnih ustanov. Okronali smo jih za večne voditelje, pod katerimi je vse dobro.
Preberite še:
Deseturno čakanje na urgenci v ljubečem objemu lobijev
O čem se ne sme govoriti
V Sloveniji res ni navada, da bi kaj dosti menjali kraljeviče in kneze, ki vodijo ključne institucije po državi. Odzvanja primer princese Antonije Poplas Susič, ki so ji minuli teden člani sveta zavoda podelili nov mandat.
Ista direktorica je pred časom dobila košarico zdravniških puntarjev iz Zdravstvenega doma Ljubljana. Odstopov, menjav in javnih pisem je bilo, kolikor smo jih hoteli, toda princesa je ostala neomajana. Njena vladavina je bila vendar pravična, potrdil jo je sam župan Zoran Janković, ki se mu je pred kamerami dvakrat opravičil takratni minister za zdravje, in pod njo je vse dobro.
Da je brez zdravnika ostala desetina prebivalcev Ljubljane in da je "rešitev" za sistem bistveno dražja ambulanta za neopredeljene, ki pacientom ne nudi oskrbe, enakovredne osebnemu zdravniku, se seveda ne spodobi govoriti. Te zle besede bi zamajale mit o večni pravici princese, ki vlada. Morda tudi spi v pisarni, klasifikacijski številki primerno.
Dejstvo je, da nihče po nekaj letih na položaju funkcije ali službe ne opravlja z istim zagonom kot ob nastopu. Vsi iščemo načine, kako bi določene postopke poenostavili, naučimo se, kaj se lahko ignorira in kaj je nujno potrebno, iščemo udobje, ki ga obvladamo. Ponekod je ta pristop še vedno dober, drugod speči kralji na delovnem mestu povzročajo škodo in ni ga heroja, ki bi jim rekel, naj gredo kam drugam.
Preberite še:
Kaj bi celo Jankovića prepričalo, da zamenja direktorico ZD Ljubljana
Ne bi smeli biti predolgo na položaju
Direktorica ZD Ljubljana ima za sabo že zelo dolgo vladavino. Pred nastopom položaja princese ZD Ljubljana je imela položaj nadvojvodinje za strokovne zadeve, s skrajšanim nazivom strokovne direktorice. V preteklost ustanove, ki v Sloveniji prednjači s težavami v osnovnem zdravstvu, je vpeta enako kot Kralj Artur v boje proti saškim zavojevalcem Anglije.
Sedaj kot princesa pod večnim županom slovenske metropole tesno obvladuje sedanjost te pomembne ustanove. S ponovnim imenovanjem na mesto direktorice obvladuje tudi prihodnost in to še preden ji je brada sedemkrat ovila mizo. Tudi meča baje nima.
Nekatera večja podjetja na svetu imajo politiko, da pri njih nihče ne dela istega dela več kot pet ali deset let. Vzrok je ravno ta, da po določenem času na nekem delovnem mestu prenehamo biti učinkoviti in to najbolj velja prav za vodstvene položaje. Direktor mora aktivno iskati rešitve in izboljšave za svojo enoto. Njegova naloga ni in ne sme postati iskanje načinov, kako zadovoljiti političnega mecena.
Toda ključna naloga spečih visokosti v Sloveniji je vse prepogosto ravno biti podaljšek politike v svojem okolju. Ta spetost, zlizanost politike z javnimi ustanovami je težava sama po sebi.
Preberite še:
Zaslužki v zdravstvu: po starem tiru se bo vozila raja, po novem pa tisti, ki bodo segli v žep
Kaj politika rada pozablja
Interes politike nikjer ne sme biti nič drugega kot dobro delovanje ustanove, ki smo ji jo davkoplačevalci, volivci in državljani zaupali v varstvo. Nobena javna ustanova, državna ali občinska, ne pripada izvoljenim politikom, temveč pripada občanom oziroma državljanom. Politiki niso kralji, temveč so naši zaposleni, ki jim našo last izročimo v upravljanje do naslednjih volitev.
Politika to rada pozabi, toda ni prav, da to pozabljamo tudi tisti, ki se jih to najbolj tiče.
Še toliko bolj to velja za posameznike, ki jih politika izbere za razne vodstvene položaje. Ta položaj jim ne pripada, temveč so pravi lastniki sistema pooblastili nekoga, ki jim je kasneje v imenu svojih šefov zaupal to pomembno nalogo.
Naj si bo to direktorica ZD Ljubljana, vodja komunale Spodnji Duplek, šef mednarodnega letališča ali vrhovni poveljnik Slovenske vojske; nihče od njih ne sme služiti nikomur drugemu kot državljanom.
To so besede, ki bi jih nekaterim morali vtetovirati na zelo vidno mesto in jih opremiti s sistemom, ki sproži elektrošok, če tetovaže ne pogledajo vsaj enkrat na dan.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
