Že pred četrtkovo javno predstavitvijo pobude za državni prostorski načrt za polje vetrnih elektrarn nad Ilirsko Bistrico so se pojavila številna nasprotovanja javnosti, tako strokovne kot laične. Postavitvi vetrnih elektrarn nad Ilirsko Bistrico nasprotujejo tudi v kabinetu župana Gregorja Kovačiča. Moti jih predvsem, da poskušajo umestiti vetrne elektrarne na območje Nature 2000, znotraj katerega sta tudi posebno ohranitveno območje Javornik-Snežnik in posebno območje varstva Snežnik-Pivka.
Projektu nasprotujejo tudi zato, ker vplivi vetrnic na zdravje ljudi niso dovolj raziskani in ker je predlagana lokacija v neposredni bližini edinega vira pitne vode v občini, zajetja reke Bistrice.
Načrti za vetrno polje v fazi pobude
Država si želi nad Ilirsko Bistrico postaviti vetrno polje, ki bi obsegalo devet vetrnih elektrarn in dostopne poti do posameznih vetrnic. Te bi glede na načrte stale na planoti vzhodno od Ilirske Bistrice in Šembij, v smeri sever–jugovzhod.
Posamezna vetrna elektrarna bi bila sestavljena iz temelja, premera približno 15 do 20 metrov, ter stolpa višine med 100 in 175 metri, z generatorjem in elisami premera med 115 in 180 metri. Skupaj z elisami bi bila posamezna vetrnica visoka več kot 250 metrov. Za vsako stojno mesto vetrne elektrarne bi uredili plato dimenzij približno 40 krat 80 metrov. Vetrnice bi bile od naselja oddaljene približno 1400 metrov.
Pobuda za polje vetrnih elektrarn, ki jo je dal investitor AAE Gamit v slovensko-avstrijski lasti, je samo pobuda, poudarja Barbara Perovič z ministrstva za naravne vire in prostor. »Pobuda predstavlja izhodišče za izvedbo vseh potrebnih strokovnih podlag in preverjanj, s katerimi bomo prišli do odgovora na ključno vprašanje, ali je projekt sploh izvedljiv,« je dodala na četrtkovi predstavitvi.
Tudi predstavnik družbe AAE Gamit Janez Tratnik je poudaril, da se načrtovanje šele začenja in da je treba opraviti več kot 20 študij. Čez leto in pol bo po Tratnikovih besedah znano, ali je načrt sploh izvedljiv. Če se bo izkazalo, da je, bi lahko gradbeno dovoljenje izdali do leta 2028.
A krajanov njune besede niso umirile, v dvorani se je že čutila napetost. Ob trditvah Krištofa Zupančiča z ministrstva za naravne vire in prostor, da država do projekta nima zadržkov, ker je pobuda skladna z državnimi strategijami, ter ob zatrjevanju Mateje Klinar z ministrstva za okolje in prostor, da »Nacionalni inštitut za javno zdravje ugotavlja, da večina načrtovanih smernic s to pobudo ne predstavlja večjega tveganja za zdravje ljudi«, se je v dvorani napetost prelila v očitno nasprotovanje pobudi.
»Proti postavitvi vetrnic se bomo borili z vsemi sredstvi!«
»Niste predstavili vseh dejstev! Očitno je, da nekaj prikrivate,« se je slišalo med ljudmi. »Investitorju je samo do zaslužka, ne gre za reševanje državnega elektroenergetskega vprašanja,« so dodali.
Med glavnimi razlogi za nasprotovanje je, poleg umeščanja takih gradbenih projektov na zaščitena naravna območja z občutljivim ekosistemom, tudi strah pred hrupom. Opozorili so, da država »nima določene mejne vrednosti nizkofrekvenčnega hrupa, zato naj jo najprej določi in šele nato načrtuje gradnjo takih naprav«.
Poleg tega so krajani glasno opozarjali, da lahko takšen projekt v primeru nesreč ogrozi vodni vir Bistrice. Občani so opozorili na teren, ki je poseben, in da bi hrup, ki ga povzročajo vetrnice, kljub oddaljenosti od hiš še vedno slišali. »Slišalo se bo, kot da bi šlo mimo reaktivno letalo,« so nizali argumente.
Država lokalnim skupnostim, kjer bi stale vetrnice, obljublja po 200.000 evrov enkratnega nadomestila za vsak instalirani megavat moči, kar bi v Ilirski Bistrici naneslo 12 milijonov evrov. Investitor bi moral občini plačevati še letno dajatev v višini treh odstotkov letnih prihodkov, kar bi naneslo 400.000 evrov letno.
Ob tem je Mojca Mejak iz društva Eko Bistrc ljudi v dvorani pozvala, naj se vprašajo: »Za koliko smo se pripravljeni prodati, svoje zdravje in zdravje naših družin?« ter požela bučen aplavz. Dodala je, da je država Bistričane že večkrat izigrala, zato ji preprosto ne zaupajo več.
Iz občinstva je glas dvignil tudi Tomaž Zorman iz Parka Škocjanske jame. Vključeni so že v načrtovanje vetrnih polj v občinah Divača in Sežana, zanje zato postopek, ki se nanaša na bistriško, ni novost. Opozoril je, da je območje, kjer bi stalo vetrno polje, v vplivnem območju parka, ki je vpisan na seznam Unesca. Območje poleg Nature 2000 ščiti še vrsta mednarodnih konvencij. »V Škocjanskih jamah nikoli nismo 'za', ker varujemo naravo in ljudi,« je dejal Zorman in o investitorju, družbi AAE Gamit v avstrijsko-slovenski lasti, povedal: »Osebno smatram investitorja kot kolonialista, ki intenzivno posega v naš prostor, ker mu doma tega ne pustijo več oziroma je tam že vse uničil.«
Tudi občina nasprotuje
Mateja Klinar z ministrstva za okolje in prostor je zbranim obljubila, da bodo podaljšali rok za oddajo pripomb s 30 na 60 dni, a se je hkrati retorično vprašala o smislu tega, »glede na nasprotovanje projektu, kot je bilo izkazano danes«.
»Mislim, da so danes dobili jasno sporočilo, kakšna je volja občank in občanov Ilirske Bistrice; ti projekt umeščanja vetrnih elektrarn ostro zavračajo in si ne želijo takega razvoja, ki bi ta prostor definiral kot tretjerazreden, degradiran prostor za vse prihodnje generacije,« je ob koncu srečanja dejal župan Ilirske Bistrice Gregor Kovačič in dodal, da ima zdaj škarje in platno v rokah ministrstvo za naravne vire in prostor, ki vodi postopek.
