In imeli smo prav: Logar je res zgolj most do nove Janševe vlade

Janez Janša je včeraj naredil pomembni korak k oblikovanje svoje četrte vlade. Natančneje, storil ga je Anže Logar, ki se je odločil, da se z Gibanjem Svoboda ne bo pogovarjal o sodelovanju v morebitni novi koaliciji. To je presenečenje le za tiste, ki so pred volitvami res verjeli v Logarjevo govorjenje o povezovanju in sodelovanju. Realnost te prazne retorike o politični sredini je, da Logar trasira pot najbolj desni vladi v zgodovini Slovenije.

V mediju, ki ga berete, smo že oktobra 2024, ko je sedanji predsednik Demokratov šele izstopil iz poslanske skupine SDS, zapisali, da "je Anže Logar pot do nove Janševe vlade". To smo v poznejših mesecih in letih poudarili še večkrat. Projekt Logar so v pomembni meri pomagali ustvarjati mediji, ki niso želeli pogledati pod površje floskul, in kapital, ki je v njem videl nekakšno zavarovalno polico za čas Janševe vlade. 

Še na zadnjem predvolilnem soočenju na Pop TV je Logar govoril, da se ne vidi v vladi, ki bi jo vodil Janša. Zatrjeval pa je, da bo zagotovo v koaliciji, ki bo šla onkraj enega pola. To je bila pekarna zarečenega kruha. Od prvega dne po volitvah je Logar deloval kot mož z eno misijo – pripeljati šest poslancev pod okrilje desne koalicije. 

Temu cilju je bil podrejen samooklicani "sredinski" blok z NSi in Resni.co, za katerega je pobudo dal Logar. To je razlog, zakaj so poslanci teh treh strank na glasovnice ob izvolitvi Zorana Stevanovića za predsednika državnega zbora risali krožce, zvezdice in pike. V resnici je šlo za prvi test lojalnosti, ki so ga morali Logar, Jernej Vrtovec in Stevanović opraviti pred Janšo.

Prvak SDS namreč ve, da je strah pred njim glavna skupna točka te trojke. In strah je pomembno gonilo tega, kar gledamo zadnje dni. 

Preberite še:
Kaj je pri Logarjevih počel lobist, ki je z Janšo igral golf na Mavriciju

Kaj še ostane Anžetu Logarju? 

Strah je tisti element, ki Janši omogoča to, kar v tem trenutku najbolj potrebuje: tišino za sestavljanje koalicije. In prvak SDS jo ima. V javnosti se v teh dneh pojavlja sila redko, običajno vedno nasmejan.

Logar se Janše boji, ker ga med vsemi daleč najbolje pozna. Nekoč je bil Janšev minister in pretendent za njegovega naslednika, v SDS je preživel 25 let. Zdaj ima ključno vlogo pri projektu nove Janševe vlade, čeprav ve, da ga v njej skoraj zagotovo čaka usoda Bajukove NSi, Žerjav/Bogovičeve SLS in Počivalškove SMC. Torej strank, ki so po težkem sobivanju v prvih treh Janševih vladah izginile iz parlamenta.

Logar se ne boji le morebitnih novih volitev, ki bi v ozračju še večje polarizacije dokončno ogrozile politično preživetje Demokratov. Kaj drugega kot strah je lahko odgovor na vprašanje, zakaj so pri Logarju zavrnili možnost, da sami dobijo položaj predsednika državnega zbora in ga raje prepustili Stevanoviću?

Pri Vrtovcu so motivi precej bolj vidni in logični. Ve, kako so končali predhodniki, ki so iskali svojo "linijo" na desni sredini. Stevanović, ki politiko očitno dojema kot izrazito transakcijsko panogo, pa kot nekdanji policist najbolj od vsega razume jezik moči, s katerim Janša nikoli ni imel težav.

Preberite še:
Logar je lagal: koliko denarja je v resnici dobil iz Počivalškove stranke

Zakaj SDS edina ni označevala glasovnic 

V takšnem dojemanju sveta je logika zelo črno-bela. Pod Janšo je policija Stevanovića pridržala za 48 ur v času, ko je bilo deset tisoče protestnikov na ulicah Ljubljane, zaplinjene s solzivcem. Pod Golobom se je Stevanović za aranžmaje nemoteno dogovarjal s Petrolom, ki je pred volitvami pomagal rušiti istega Goloba.

Moč, ki jo zna pokazati prvak SDS, pri Stevanoviću pretehta dejstvo, da ga je ta stranka vrsto let zmerjala z "narkomafijo", "srbofilom" in nekom, ki na ulicah širi virus in smrt. To, da Janševi poslanci kot edini v koaliciji 3+1 za izvolitev Stevanovića očitno niso označevali glasovnic, je bila demonstracija kontrole in moči. Dvojni stisk rok, ki ga je Stevanović po glasovanju namenil Janši, ne odraža le zahvale, ampak fascinacijo z veteranom slovenske politike. 

"Zaupanje je dobro, ampak nadzor je boljši," je dobrih sto let nazaj rekel Vladimir Iljič Lenin, takrat prvi med sovjetskimi boljševiki. Kdo ve, mogoče si bo Stevanović ob skorajšnjem obisku Moskve šel pogledat tudi njegov mavzolej na Rdečem trgu.

Logar, Vrtovec in Stevanović v operaciji Black Cube ne smejo videti napada izraelskih paraobveščevalcev na suverenost države in poizkusa vplivanja na slovenske volitve. Intimno jo verjetno celo vidijo kot demonstracijo strahovite moči. Kot nekaj, kar je v strahu pred tistim, ki je v neki zgradbi na Trstenjakovi ulici sprejemal upokojenega izraelskega generalmajorja, zanje najpametneje čim bolj relativizirati. Se delati, kot da tega ni. 

Preberite še:
Logarjev seznam: največ ljudi dobil iz SDS, tudi donatorje in funkcionarje

Janša se je skril za Stevanovićem, na levi pa so temu nasedli

Če kdo, prvak SDS dobro razume, kako deluje strah. Pred volitvami je odkrito žugal lastnikom Pop TV z ukinitvijo Telekomovega nadomestila za predvajanje, po volitvah pa za zaposlene na RTV Slovenija javno deli objave o Petru Magyarju, zmagovalcu madžarskih volitev, ki je napovedal prepoved informativnega programa na tamkajšnji javni TV. 

Le strah namreč Janši omogoča tišino, mir za politične kombinacije in kontrolo naracije. Že v treh tednih po volitvah je Janša izpeljal dve fazi operacije za svojo vlado 4.0. V prvih dneh je napadel legitimnost in legalnost volitev. S tem je še naprej mobiliziral svoje vrste in tam v kali zatrl vsako potencialno vprašanje, kako je dejansko mogoče, da stranka, ki je v anketah javnega mnenja vodila tri leta, teh volitev ni zmagala. 

Medtem ko je na ta način ohranjal "kondicijo" za morebitne nove volitve, na katere bi sam zelo verjetno z veseljem šel, je v zrak izpustil tudi velike količine megle, ki je prikrila druge zakulisne aktivnosti. Te so v drugi fazi pripeljale do Stevanovićeve izvolitve, s katero je Janša pokazal, da sam narekuje dinamiko povolilnega povezovanja. 

Leva sredina je v poznejših dneh nasedla tej igri: vso pozornost je usmerila v Stevanovića, rdečo cunjo, ki je tudi v javnosti uspešno prikrila dejstvo, da je glavni lutkar v tem gledališču nekdo drug. Zdaj gledamo tretjo fazo, spet z dimno meglo v obliki interventnega zakona, ki bo imel v resnici vlogo izgovora za "programsko" povezovanje morebitne nove koalicije.

V vsakem primeru se Janši zelo mudi pripraviti ta "paket". Ne le zato, ker tujina v združbi, ki se povezuje v Sloveniji, vidi "koalicijo skrajne desnice in populistov", ampak predvsem zaradi nepredvidljivosti dogajanj na političnem parketu. Logar je tokrat oddelal, kar je moral, a strah ponavadi ni dober temelj za trajnejše povezovanje.