V zadnjem času se v javnosti poskuša ustvarjati vtis, da je ena glavnih težav v zdravstvu pomanjkanje družinskih zdravnikov in posledično vse večje število ljudi brez izbranega osebnega zdravnika. O tem je govoril tudi podpredsednik Fidesa Gregor Zemljič, ko je komentiral dogovor z ministrom za zdravje Danijelom Bešič-Loredanom in oznanil, da zdravniške stavke ne bo.
Kot je pojasnil, so se med drugim dogovorili za "dosledno upoštevanje standardov in normativov ter zagotovitev pravnih in finančnih podlag za zdravnike, ki presegajo normative". S tem je Zemljič v prvi vrsti ciljal na družinske zdravnike, ki bodo posledično dodatno razbremenjeni oziroma finančno nagrajeni.
Toda sindikalisti, ki običajno povzdignejo glas, ko pride na oblast levosredinska vlada, zavajajo. Vsaj tako je razvidno iz dostopnih podatkov Zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS), ki smo jih analizirali v zadnjih dneh.
1. Zdravniki imajo danes po 200 pacientov manj kot leta 2014
Zdravnik splošne in družinske medicine trenutno v povprečju skrbi za skoraj 200 pacientov manj kot pred osmimi leti. Leta 2014 je bilo zdravniških ekip (timov) okoli 1177, avgusta lani pa že okoli 1334, torej kar 157 več oziroma 13 odstotkov več. Takrat je na posameznega zdravnika prišlo 1734 zavarovanih oseb, danes pa le še 1566, torej desetino manj.
Pri tem velja poudariti dvoje. Prvič, prebivalstvo v Sloveniji se stara. Leta 2007 je bil vsak šesti prebivalec Slovenije starejši od 65 let, leta 2020 pa že vsak peti. In drugič, obstajajo velike razlike med posameznimi kraji po državi.
Najboljše razmere so v Laškem, saj so bili v tamkajšnjem zdravstvenem domu uspešni s privabljanjem novih zdravnikov. Na vsakega pride tako le dobrih 1200 zavarovanih oseb. Nasprotno je v Ribnici, kjer imajo le enega zdravnika na kar 2200 oseb. To pomeni, da si ali morajo osebnega zdravnika iskati v drugih, bolj oddaljenih krajih, ali pa ostanejo brez njega. Razlogi za tako velike razlike so različni, med njimi je zelo verjetno tudi slaba kadrovska politika.
Preberite še:
Je zdravstvo v pol leta razpadlo? Ne, tu so resnična dejstva. #analiza
2. Obremenitve so nižje, razmere se izboljšujejo
Leta 2019 je tedanji minister za zdravje Aleš Šabeder, danes desna roka Danijela Bešiča Loredana, zaradi groženj s stavko in množičnimi odpovedmi splošnih zdravnikov ugodil zahtevam in znižal normative za opredeljene bolnike, torej najvišje število pacientov, ki jih lahko obravnavajo. Splošni zdravniki in pediatri lahko od takrat odklanjajo nove paciente, ko dosežejo normativ 1.895 glavarinskih količnikov, kar je okrog 1.500 pacientov. Kdor dela več, torej velika večina, pa dobiva več denarja.
Trditev, da so družinski zdravniki v povprečju danes enako ali celo bolj obremenjeni, ne drži, če pogledamo podatke ZZZS. Razmere so se bistveno izboljšale. K temu prispevajo številni ukrepi prejšnjih in sedanje vlade: razpisi za širitve programov, vzpostavljajo se ambulante za boljšo dostopnost, poleg že obstoječega povečevanja števila timov oziroma ambulant ... Vse več je tudi referenčnih ambulant, namenjenih preventivi.
Podaljšala se je veljavnost napotnic. Nekatere rutinske zadeve so se prenesle na medicinske sestre oziroma tehnike. V zadnjih letih so predstavniki družinskih zdravnikov posebej opozarjali na rast bremen, povezanih z administracijo.
Preberite še:
V Ljubljani so zdravniki raje zasebniki. Celo šefinja zdravstvenega doma.
3. Ljudje manj hodijo k zdravniku kot v preteklosti
Za paciente, tudi tiste z izbranim osebnim zdravnikom, je ena izmed ključnih negativnih posledic epidemije covid-19 poslabšana dostopnost do zdravnika. To po drugi strani pomeni njihovo manjšo obremenjenost. Temu pritrjujejo tudi podatki Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS).
Tako je bilo v obdobju od januarja do septembra 2022 v ambulantah splošne oziroma družinske medicine opravljenih 1.286.437 prvih pregledov in 990.000 ponovnih pregledov. Za primerjavo: leta 2019, torej pred epidemijo, je bilo 1.687.782 prvih pregledov in 1.556.314 ponovnih pregledov. V treh letih so imele torej ambulante skoraj milijon oziroma 30 odstotkov manj pregledov. Zmanjšuje se tudi število hišnih obiskov.
Na drugi strani se je močno povečalo število kratkih obiskov, s 3,4 na 4,6 milijona. Gre za primere, ko pacienti pridejo v ambulanto po recept ali nasvet brez opravljenega pregleda ali posega. V to se sicer všteva tudi velik del posvetov na daljavo.
Nasprotno od pričakovanj konec epidemije ni prispeval k vidnemu izboljšanju razmer. Glede na leto 2021 je bilo prvih pregledov le 14 odstotkov več, ponovnih pa šest odstotkov več. Kam so šli vsi pacienti? Na splet in telefon.
4. Osebni zdravniki manj časa porabijo za bolnike
V zadnjih dveh letih je tako prišlo do množične spremembe strukture obravnav. Sodeč po podatkih ZZZS je stikov pacientov s splošnimi zdravniki za kar 26 odstotkov več kot leta 2019, vendar so izpadle prve in ponovne preglede v veliki meri nadomestili posveti na daljavo, torej prek elektronske pošte in po telefonu.
Teh je bilo v prvih devetih mesecih leta 2019 v vsej državi okoli 36 tisoč, lani pa že 1,57 milijona. Domnevati gre, da zdravniki v ambulantah posvetom na daljavo namenijo manj časa kot fizičnim obiskom, v večini primerov po le nekaj minut. Iz podatkov ZZZS je torej logično sklepati, da so zdravniki v povprečju danes obremenjeni manj. Pozor: gre za povprečje. Zagotovo pa se je povečala obremenitev medicinskih sestr in zdravstvenih tehnikov, ki v ordinacijah odgovarjajo na elektronsko pošto in se javljajo na telefone.
5. Zasebniki s koncesijo delajo več
Zmotno je očitno tudi prepričanje, da so splošni zdravniki v zdravstvenih domovih oziroma javnih ustanovah bolj obremenjeni kot njihovi kolegi v zasebnih ambulantah s koncesijo. Ravno nasprotno, če gre verjeti podatkom ZZZS.
Tako je bilo konec lanskega leta v javnem zdravstvu nekaj več kot 750 zdravnikov, ki so tvorili 662 timov. Skrbeli so za 1.045.000 opredeljenih pacientov, od tega jih je bilo 278.000 oziroma 27 odstotkov starejših od 65 let. Na vsakega splošnega zdravnika je torej prišlo okoli 1350 pacientov, njihova povprečna obremenitev pa je znašala 2281 količnikov na zdravstveno ekipo.
V ambulantah s koncesijo je medtem delalo 320 zdravnikov, ki so tvorili 290 timov. Skrbeli so za 494.700 opredeljenih pacientov, od tega jih je bilo 137.600 oziroma 28 odstotkov starejših od 65 let. Na vsakega je torej prišlo približno 1550 pacientov, torej kar 13 odstotkov več kot pri kolegih iz javnega zdravstva. Njihova povprečna obremenitev pa je znašala 2575 količnikov na zdravstveno ekipo.
6. Za rast števila ljudi brez osebnega zdravnika je krivo dogajanje v Ljubljani
Drži, v zadnjem letu dni se je število ljudi brez izbranega osebnega zdravnika drastično zvišalo, z 78.300 na 99.000. Toda v preteklosti jih je bilo brez zdravnika še več. Konec leta 2008 je bilo neopredeljenih pacientov 101.542, od takrat pa se njihovo število spreminja navzdol in navzgor.
Zadnji skok je v veliki meri posledica dogajanja v Ljubljani. Kot smo poročali, se je v Zdravstvenem domu Ljubljana v manj kot štirih letih upokojilo ali odšlo skoraj 50 zdravnikov, prišlo pa jih je manj kot 20. Če upoštevamo, da je vsak od njih skrbel za okoli 1400 ljudi, je to za seboj pustilo več deset tisoč neopredeljenih pacientov. Velik del pa v tako kratkem času ni mogel najti novega zdravnika pri novih zdravnikih, v drugih zdravstvenih domovih ali ambulantah s koncesijo.
Konec oktobra lani je bilo v Sloveniji brez osebnega zdravnika 4,56 odstotka zavarovancev. Ponekod manj, na primer v Mariboru 3,44 odstotka in Celju 2,63 odstotka, ponekod več, na primer v Ljubljani 6,33 odstotka in Ravnah na Koroškem 7,87 odstotka. Te številke so nizke, če upoštevamo, da je istočasno brez osebnega zobozdravnika skoraj pol milijona oziroma 23 odstotkov zavarovancev.
