Kako je Hrvaška Slovenijo pripeljala v past

Kdo bo po tem, ko bo Nova Ljubljanska banka (NLB) prešla v roke novih zasebnih lastnikov, za nazaj plačal njene morebitne obveznosti iz tožb na Hrvaškem?

To vprašanje je bilo v zadnjih dveh letih ves čas v ospredju pogajanj o načinu in datumu prodaje Nove Ljubljanske banke (NLB), ki jo je zahtevala Evropska komisija.

Kot je znano, gre za devizne vloge hrvaških varčevalcev nekdanje zagrebške podružnice Ljubljanske banke (LB). Te je hrvaška država ob osamosvojitvi prevzela v svoj javni dolg. Nato so sledile tožbe, ki sta jih v imenu države proti NLB in LB začeli vlagati Privredna banka Zagreb (PBZ) in Zagrebačka banka. Zahtevali sta vrnitev tega denarja.

Skupna vrednost zahtevkov iz tožb znaša 167 milijonov evrov, znesek obresti pa zaradi dolgotrajnosti postopkov že presega glavnico. Ves ta čas bilo stališče Slovenije, da gre za vprašanje, ki bi ga morali obravnavati v okviru pogajanj o nasledstvu.

Slovenija bo plačala, četudi NLB ne bo več državna

Toda stanje na terenu je šlo svojo pot. Obe hrvaški banki sta na tamkajšnjih sodiščih dobili že štiri tožbe v skupni vrednosti skoraj milijon evrov (brez obresti) in začeli rubež premoženja NLB na Hrvaškem. Zadnjo od tožb, o katerih je sodišče že odločalo, je PBZ dobila aprila letos.

Tri od teh sodb NLB izpodbija na vrhovnem sodišču. Pritožbo na prvo sodbo iz leta 2015 je hrvaško ustavno sodišče letos zavrnilo, zaradi česar NLB preučuje možnost pritožbe na evropska sodišča. To je od uprave banke, ki jo vodi Blaž Brodnjak, s skupščinskim sklepom prejšnji teden zahtevala tudi država.

Položaj Slovenije so poslabšali tudi v NLB, kjer so plačali zahtevka iz dveh sodb. Naša največja banka ima trenutno oblikovanih le za 3,3 milijona evrov rezervacij za obveznosti iz postopkov na Hrvaškem.

A plačilo obveznosti na Hrvaškem bo očitno v vsakem primeru padlo na ramena države, četudi bo NLB medtem prešla v zasebne roke. Po zakonu, ki ga je država letos sprejela za zaščito svojih interesov v NLB, mora banki škodo, nastalo zaradi rubeža, poravnati sklad za nasledstvo. Če ta ne bo imel na voljo dovolj denarja, pa bo za plačilo kot ustanovitelj jamčila Republika Slovenija.

Kaj razkrivajo dokumenti

Kako se je torej Slovenija v tej zadevi spravila v težak, skoraj brezizhodni položaj?

V zadnjih mesecih smo pridobili več dokumentov, povezanih z aktivnostmi NLB, LB, Banke Slovenije in ministrstva za finance pri reševanju vprašanja hrvaških tožb. Ti razkrivajo naslednje.

1. Hrvaška država je to vprašanje vsaj v zadnjih 12 letih načrtno in premišljeno uporabljala kot orožje v meddržavnih odnosih. Nekatere odločitve hrvaških sodišč namreč sovpadajo s zaostritvami v teh odnosih, najbolj s slovensko blokado Hrvaške pri približevanju EU leta 2009.
2. Slovenska stran je še do leta 2007 precej dobro obvladovala tveganja, povezana s poplačilom obveznosti na Hrvaškem. Do takrat sta bili NLB in LB na tamkajšnjih sodiščih uspešni pri dokazovanju, da s temi obveznostmi nimata nič. To se je spremenilo v času vlad Janeza Janše in Boruta Pahorja.
3. Republika Slovenija se v sodne postopke na Hrvaškem nikoli ni želela neposredno vključiti kot stranski intervent, četudi so jo k temu večkrat pozvali v NLB, LB in Banki Slovenije. Na ministrstvu za finance so nam pojasnili, da bi se Slovenija v tem primeru podvrgla pristojnosti hrvaških sodišč, to pa "glede na njihovo ravnanje in prakso ne bi bila dobra odločitev".

Sodnika iz podkupovalne afere so izločili

Začetek zgodbe sega v sredino devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko sta PBZ in Zagrebačka banka na hrvaška sodišča vložili 27 tožb. Obe banki sta bili takrat v lasti hrvaške države, pri vložitvi tožb pa jih je kot odvetnik zastopal Mario Porobija, nečak akademika Jakše Barbića, ki velja za "očeta" sporne hrvaške privatizacije.

Na začetku je obema bankama kazalo dokaj slabo. Čeprav sta zatrjevali, da tožbe vlagata v imenu hrvaške države, nista priložili pooblastila, ki bi dokazovalo to trditev.

LB in NLB je uspelo celo izločiti enega od sodnikov, ki so ga hrvaški mediji več let pozneje omenjali v povezavi s sumi podkupovanja. Sojenje sta prestavili na županijsko sodišče v Zagrebu, ki je na prvi stopnji dalo prav LB in NLB. Ugotovilo je, da je obema bankama te zahtevke že poplačala hrvaška država, zato tega denarja ne moreta še enkrat zahtevati od LB in NLB.

Kar je najpomembneje, hrvaški strani ni uspelo dokazati, da ima NLB na Hrvaškem sploh kakršno koli premoženje. Te ugotovitve je potrdilo tudi višje sodišče, ki je spet dalo prav LB in NLB, s čimer je skozi stranska vrata priznalo tudi ustavni zakon iz leta 1994.

Do te točke je torej Slovenija obvladovala zadevo in nič ni kazalo, da lahko ta preraste v večjo težavo.

So Hrvati čakali na dogovor Sanader-Janša?

Nato pa se je začelo zapletati. Leta 2006 sta PBZ in Zagrebačka banka na hrvaško vrhovno sodišče vložili zahteve za revizijo izgubljenih pravd, že pred tem pa pridobili tudi pooblastila dveh ministrov za finance: Boža Prke, tedaj že predsednika uprave PBZ, in Mata Crkvenca.

To je bilo obdobje, ko so se odnosi med državama začeli pisati na novo. Hrvaško vlado je vodil Ivo Sanader, ki je skupaj s tedanjim slovenskim premierjem Janezom Janšo zrušil sporazum Drnovšek-Račan in se začela dogovarjati o paketnem reševanju odprtih vprašanj: meje med državam, nuklearke in NLB.

Dokumenti razkrivajo, da si je hrvaško vrhovno sodišče v zadevi, v katero je bila neposredno vključena hrvaška država, vzelo kar tri leta časa. O njej ni razsodilo v vsem prvem mandatu Janeza Janše. To je storilo šele maja 2009, ko je vlada Boruta Pahorja že nekaj mesecev blokirala hrvaški vstop v EU.

Navodilo sodiščem v obdobju slovenske blokade

Na vrhuncu te blokade je Hrvaška odgovorila s pravno in diplomatsko bombo. Vrhovno sodišče v Zagrebu je vse zadeve proti LB in NLB vrnilo na prvo stopnjo. Pri tem je nižja sodišča pri odločanju "vezalo na pravni razmislek vrhovnega sodišča", da je NLB pravna naslednica LB, torej tudi vsega njenega premoženja. S tem je pohodilo slovenski ustavni zakon in jih v resnici usmerilo, kako naj razsojajo.

Vse to je že leta 2009 pomenilo le eno: da se bo po pravnomočnosti ponovljenih sodb zgodil rubež premoženja NLB na Hrvaškem. Vprašanje je bilo le, kdaj se bo to zgodilo.

Čeprav so se obravnave na prvi stopnji nadaljevale, je mogoče iz kronologije dogodkov domnevati, da je hrvaška stran taktično čakala na vstop te države v EU. Vse ovire za to so bile odpravljene marca 2013, ko je Janša v zadnjih izdihljajih svoje vlade s hrvaškim predsednikom vlade Zoranom Milanovićem podpisal sporazum v Mokricah.

Čeprav je ta določal, da gre pri prenesenih deviznih vlogah za vprašanje nasledstva, torej je pritrjeval stališču Slovenije, so se že tri mesece pozneje obravnave nadaljevale. Maja 2015, tik pred izbruhom prisluškovalne afere, ki je po oceni Hrvaške "kontaminirala" arbitražo o meji, je PBZ dobila prvo tožbo. Odprla se je pandorina skrinjica, ki je ostala odprta do danes, in slovenska država je ne zna zapreti.

Zakaj so v NLB zamenjali odvetnika

Dokumenti, ki smo jih pridobili, ponujajo vpogled v zakulisje takratnega dogajanja na slovenski strani.

Med LB in NLB je tako že leta 2007 izbruhnil spor. V NLB so namreč zahtevali zamenjavo dolgoletnega zastopnika, odvetnika Mladena Sučevića, čemur je nasprotoval takratni direktor LB Borut Ožura. Jabolko spora je bil račun v vrednosti dveh milijonov evrov, ki ga je Sučević, tudi danes eden od najvplivnejših hrvaških odvetnikov, izstavil za svoje storitve.

Pri razčiščevanju, ali je zahtevek upravičen, se je NLB obrnila na več hrvaških institucij, med drugim tudi davčno upravo. Ožura je takrat slovensko ministrstvo za finance (vodil ga je pokojni Andrej Bajuk) opozarjal, da bo imelo to negativni učinek, saj so bile tožbe obeh hrvaških bank zoper LB in LB že zavržene.

V dopisu ministrstvu iz leta 2008, ki smo ga pridobili, je Ožura razkril, da "so ga obvestili, naj zadevo pojasni Igorju Marinšku, tedanjemu predsedniku NS NLB". Kljub temu je NLB končala sodelovanje s Sučevićem in izbrala drugega hrvaškega odvetnika.

"Hrvaški" računi bodo prihajali še več let

Po odločitvi vrhovnega sodišča leta 2009 so v NLB, LB in Banki Slovenije, ki jo je takrat vodil guverner Marko Kranjec, državo začeli opozarjati, da mora v postopke vstopiti kot stranski intervent. S tem bi spor po njihovem prepričanju prešel na meddržavno raven.

"Angažiranje (Republike Slovenije, op. a.) je potrebno tudi zato, da se ne bi v prostoru zahodnega Balkana, kjer je NLB močno prisotna, ob pričakovani pristranski odločitvi hrvaških sodišč pojavili neprijetna presenečenja in nepričakovane zaplembe premoženja tudi v drugih državah nekdanje SFRJ," je Banka Slovenije marca 2010 opozarjala ministrstvo za finance. Takrat ga je vodil Franc Križanič, državna sekretarka pa je bila Mateja Vraničar Erman, pozneje ministrica v vladi Mira Cerarja.

Kot že omenjeno, se zaradi nasprotovanja ministrstva to nikoli ni zgodilo. Medtem ko bo država v prihodnjih mesecih prodajala večinski delež NLB, ni izključeno, da bo morala "hrvaške" račune plačevati še nekaj let.

Država s 135-milijonsko hipoteko rešuje premoženje LB

Slovenija je v zadnjih mesecih sprejela več ukrepov za zaščito svojih interesov v zgodbi o prenesenih deviznih vlogah hrvaških varčevalcev.

Ob prej omenjenem zakonu je država kot lastnica NLB na dveh skupščinah sprejela sklepe, ki banki prepovedujejo izplačila tožb. Nazadnje, 12. oktobra, ji je naložila, da "v primeru obstoječih in novih pravnomočnih sodb v celoti spoštuje dosedanje sklepe vlade, v boju proti njim pa uporabi vsa smiselna redna in izredna pravna sredstva, tudi pri mednarodnih institucijah, z namenom, da se možnost prisilne izterjave prepreči oziroma omeji na minimum".

Verjetno najpomembnejši ukrep pa je izpeljala na Hrvaškem. Iz dokumentov, s katerimi razpolagamo, je razvidno, da je slovenska država na nepremičnem premoženju v lasti LB že konec lanskega leta vpisala 135 milijonov evrov vredno hipoteko, s čimer je preprečila morebitne izvršbe. Glavnino tega premoženja pomeni lastništvo večjega števila poslovnih prostorov in parkirnih mest v poslovnem kompleksu v zagrebški četrti Trnje, znanem pod imenom Zagrebačka.

Članek prvotno objavljen na strani siol.net