Zakaj desnica vedno voli isti obraz, na levi sredini pa vedno iščejo nove

"Zasledovanje perfekcije je največji sovražnik dobrega rezultata. Bolje je danes počistiti mizo kot cel teden fantazirati o čiščenju kleti." - Gretchen Rubin, ameriška avtorica, 1960

Nova desna vlada še ni dobro spila prve kave po začetku dela, ko se že začenja škandal, ki bi v malo drugačni situaciji pognal na noge celo dolino Šentflorjansko. Vihrale bi zastave, igrala harmonika in pelo bi se borbene pesmi, saj gre novi vodja parlamenta na romanje v Beograd. Tam se bo menda pogovarjal tudi o priznanju Srbov kot manjšine v Sloveniji, kar bi vsakemu nacionalistu moralo pognati ogenj v žile.

Stopimo še korak dlje. Srbi v Sloveniji so pretežno ekonomski migranti in njihovi potomci, večinoma iz 70. in 80. let prejšnjega stoletja. Sedaj želi eden od najpomembnejših posameznikov v državi zanje pridobiti pravice narodne manjšine. Toda: ali ni bila že desetletje in več največja grožnja Sloveniji prav migracijska politika in favoriziranje tujcev?

Kje so žvižgi in vzkliki samooklicanih zavednih Slovencev, ki praznujejo novo vlado, saj želijo vlado za Slovence? To so obljubljali, za to so se borili, sedaj pa novi vodja parlamenta in uradno član opozicije odkrito dela za - po njihovem - srbske nacionaliste. 

Ali ta dejanja podpiramo ali ne, je naša stvar, toda pred tremi meseci so nam prodajali drugačno sliko.

Preberite še:
Stevanović v dresu Petrola, poslanski kolegi pa z logotipi zasebnih klinik

Brez sramu teptajo prepričanja, a še vedno računajo na brezpogojno podporo

Ne bomo govorili o dvojnih merilih, izdaji volivcev in vsem ostalem, kar se bo še nabralo. Vse to drži.

Raje si predstavljajmo obrnjeno situacijo, kjer bi svoja temeljna načela še pred formacijo vlade izdale stranke levega pola in na primer uzakonile divjo privatizacijo zdravstva in šolstva. Kako bi se na to odzvalo njihovo volilno telo? Bi jim kaj padla podpora? Izkušnja strank SMC in DeSUS kaže, da še kako in postale bi politična trupla.

Toda na desni ni tako. Desnica brez sramu tepta vse tisto, na čemer slonijo njihove ideje, in lahko brez posebnega naprezanja še vedno računa na brezpogojno podporo svojega volilnega telesa. 

Prodaja ključne infrastrukture srbski mafiji in priznanje Srbov kot manjšine? Če delajo desni, je to v redu. Desni vendar delajo za Slovence in nas branijo pred tujci. Pa proti korupciji se borijo, so ustanovili nov organ za to in še urad za demografijo, da nas bo več. In kako varčni so, saj je manj ministrstev.

Preberite še:
Bo šel Stevanović spet na ulice zaradi virusa? Zgodovina se norčuje iz nas.

Raje ostanejo doma, kot da bi volili nekoga, ki ni popoln

Kako to, da desno volilno telo od svojih ne pričakuje ničesar in jim oprosti vse? Zakaj niti pomislijo ne, da bi podprli koga drugega? Marsikdo meni, da so zgolj zaplankani, zaslepljeni ali kaj tretjega, ampak tu gre za nevarno poenostavitev. V resnici gre za odvisnost - odvisnost od moči.

Nrav desnega volilnega telesa je, da bodo volili za stranko, s katero se strinjajo v 10 odstotkih programa, če s tem preprečijo nastop stranke, pri kateri se strinjajo s 3 odstotki programa. Toliko računstva poznajo in vedo, da je 10 večje od 3 (vsaj večina to razume), zato bodo brezpogojno podpirali vsakega, ki jim ponudi več. Če menijo, da bodo s to stranjo dobili le malo več kot s katerokoli drugo, ga bodo podprli ne glede na vse neumnosti, ki pritečejo zraven. Oblast in hlepenje po njej je tako močno, zanjo so pripravljeni plačati vsako ceno.

Nrav levega volilnega telesa je, da želi 100-odstotno strinjanje. Številni volivci strank leve sredine bodo raje ostali doma kot šli volit za stranko, s katero se strinjajo v 97 odstotkih programa. Če zato dobi oblast nekdo, ki nudi 0-odstotno ujemanje z njihovimi željami, so to ceno pripravljeni plačati. 

Tudi na levici je problem odvisnost - odvisnost od ideološke čistosti. Podporo dobijo samo točno popolni. Sprejemljivi, dobri in zelo dobri enostavno niso dovolj.

Preberite še:

Upniki poslanca Resni.ce: Skriva se pred nami, posluje prek računa v tujini

Zato se na oblasti vsakič menjavajo levi in desni

Posledica te dualnosti je državna politika, ki spominja na gugalnico. Oblast dobi desnica, ki naredi toliko neumnosti, da levica za hip pozabi na svoje zahteve po brezpogojni čistosti in popolnosti ter se množično odpravi na volišča. Ko je enkrat desnica v opoziciji, se levo volilno telo umakne v dobri stari "ne vem/ne bi volil", kjer so lahko na varnem v zavedanju, da je tisti slabo formuliran stavek v 6. odstavku 27. člena zakona o Nečem pač sprejel nekdo, ki nima njihove podpore.

Na naslednjih volitvah torej ostanejo doma, ker kandidat ni popoln. Oblast takrat dobi desnica.

Slovenija se na tej gugalnici guga že več kot dvajset let, morda celo od leta 1991. Zgodba je z vsakim nihljajem hujša, fanatična zvestoba obeh volilnih polov svoji drogi močnejša, zasvojenost postaja življenjska. Zasvojenost desnice z močjo vodi v vedno hujše ekscese in vedno večjo predanost enemu vodji ene stranke. Zasvojenost s čistočo na levici pomeni, da se to vedenje na desnici vedno znova nagrajuje, saj je popolni kandidat na levici jasno nemogoč.

Gugalnico moramo ustaviti. Ena od strani bo prej ali slej morala popustiti. Desnica bo morala sprejeti, da je potrebno zahtevati vsaj kultiviran nivo dialoga. Ne morejo organizirati plesnih vaj na grobovih žrtev medijskih progomov, medtem ko zahtevajo sočutje, pieteto in pokop članov formacij SS in žrtev povojnega nasilja. Tudi levi del lahko popusti in podpre politike, s katerimi se vsaj generalno strinja, čeprav niso popolni.

Preberite še:
Zoran Stevanović bo v koaliciji, njegov telefon pa v opoziciji

Kdo bo prvi popustil?

Oboji so strašni odvisniki od svoje droge in težko jih bo prepričati, da bi popustili. Morda jih bo prepričala razprodaja Slovenije najvišjemu ponudniku. Načrtovani razkroj zdravstva ne bo dovolj, toda morda bo prestop srbskega organiziranega kriminala na stran slovenskih hipernacionalistov koga prepričal, da mahanje s slovensko zastavo še ne pomeni, da mu je do Slovenije kaj mar. Ali pa na drugi strani, da gre za vprašanje preživetja Slovenije kot države in ne bankomata za izbrance v stilu Turčije ali Rusije.

Če ne, bomo še naprej obsojeni na gugalnico, na kratka obdobja obnove in normalnosti med obdobji razkroja, ko poteka organizirana razprodaja vsega, kar smo gradili. 

Volivcem desnice bo še naprej všeč, da imajo oblast in smejo javno zasmehovati in poniževati drugačne, medtem ko so njihova življenja iz leta v leto slabša.

Volivci levice bodo lahko ponosno stali v kotu, se trepljali po ramenih in si pripovedovali, da njihov kandidat, ko nekoč pride, pa že ne bo tak in bo boljši in brez napak in točno tak, kot so si ga vedno želeli.

Pot ven je jasna: eni ali drugi bodo morali popustiti. Prej se bo to zgodilo, bolje bo.

O avtorju:

Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.

Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.