Pred 15 leti so take poslance izključili. Danes jim je dovoljeno res vse

Se spomnite Ivana Vogrina? To je bil nekdanji župan Lenarta in poslanec Državljanske liste Gregorja Viranta, ki se je marca 2012, nekaj mesecev po izvolitvi v parlament, znašel v središču takrat ene večjih afer.

Poslančevo podjetje, ki je proizvajalo in montiralo okna, je namreč zašlo v finančne težave. Ko se je izkazalo, da kupcem in drugim upnikom dolguje 100 tisoč evrov, so mediji planili nad Vogrina. Verjeli ali ne, 14 let nazaj, ko so bili številni v državi prepričani, da smo že dosegli dno, se je v Sloveniji zdelo nepojemljivo, da lahko oseba, ki posluje na takšen način, sedi v parlamentu.

Ali kot je to občutje zelo dobro ubesedil eden od Vogrinovih kupcev, ki je za okna vnaprej plačal 1.700 evrov, a jih ni dobil: "Naš težko prisluženi denar je pobral človek, ki prejema plačo iz davkoplačevalskega denarja. Katastrofa, da se nič ne ukrene."

Skoraj desetletje in pol po tem, ko ga je Virant izključil iz stranke, smo v parlament dobili poslanca, za katerega je bil Vogrin pravi vajenec.

Dolžan "narodu" in "bogu"

Podjetje Borisa Mijiča, poslanca stranke Resni.ca, ki zagovarja "moč ljudem", tem istim ljudem dolguje za več deset tisoč evrov plač. A poslanec Mijič ne dolguje le "narodu", ampak tudi "bogu", torej državi. Njegovo podjetje ima namreč od 30 do 50 tisoč evrov neplačanih davkov.

Drži: vsak podjetnik lahko zaide v poslovne težave. To samo po sebi ni še nič nenavadnega. Toda nesporno dejstvo je, da gre pri Mijiču za ponavljajoč vzorec in očitno naklepni načrt, s katerim pušča za sabo opeharjene upnike. 

Prvo družinsko podjetje, v katerem je bil Mijič prokurist, je namreč propadlo že pred leti, za sabo pa pustilo prazno stečajno maso. Posle je prevzelo drugo podjetje, kjer je Mijič lastnik in direktor, že leto dni pa ima blokirane račune. Medtem je začelo delovati že tretje družinsko podjetje, ki je prevzelo reference prejšnjih dveh.

Obvodno dela tudi Mijič. Prek soproginega s.p. je podizvajalec na enem največjih državnih gradbenih projektov - gradnji železniške postaje v Ljubljani. 

Preberite še:
Poslanec dolžan delavcem in Fursu, sam pa prek ženinega s.p. dela za državo

Ugašanje podjetij, ki nimajo premoženja, imajo pa veliko upnikov

Še sledite? Temu, kar se gre Mijič, se v slovenskem tranzicijskem "podjetništvu" reče veriženje podjetij, ki jih lastniki ugašajo, še prej pa iz njih umaknejo premoženje. V najbolj razvpitih slovenskih gradbenih in stečajnih afer so takšne prakse za sabo pustile na stotine žalostnih usod.  

In opeharjeni delavci Mijičevega podjetja, ki ga ta nikakor ne želi poslati v stečaj? Le nekaj dni po izvolitvi jim je Mijič sporočil, da jim bo ves dolg poravnala država.

Pod črto: enako kot pri Vogrinu bi lahko upniki tudi v primeru Mijiča rekli, da je "naš težko prisluženi denar pobral človek, ki prejema plačo iz davkoplačevalskega denarja". Le da se tokrat ni zgodilo nič.

Preberite še:

Poslanec Mijič opeharjenim delavcem: Kar vam dolgujem, bo plačal Furs

O davčni politiki odloča davčni dolžnik 

Mijič na vprašanja ne odgovarja. Ne le v stranki Resni.ca, celo v medijih se delajo, kot da v poslanskih klopeh ne sedi mini različica Vegradove Hilde Tovšak: lastnik in direktor davčnega dolžnika, ki svojim delavcem in drugim upnikom že leto dni dolguje večje vsote denarja. 

Se spomnite, da bi kdo o tem pred mikrofonom vprašal Mijičevega strankarskega šefa Zorana Stevanovića?

Medtem ti isti mikrofoni v medijski eter spuščajo "razkritja" Resni.ce, da z levega pola njihovim poslancem za prestope ponujajo sedemmestne vsote. Verjamete, da bi se Mijič v položaju, v katerem je njegovo podjetje, odrekel milijonom evrov, če bi mu jih nekdo v kakšnem bifeju v Ljubljani res vrgel na mizo?

Kako je mogoče, da bo o davčnih in drugih zakonih, ki bodo v pomembni meri vplivali na ljudi, odločal nekdo, ki je kot lastnik in direktor podjetja davčni dolžnik, svojim zaposlenim pa ne izplačuje plač? Zakaj je nekaj, kar se je še leta 2012 zdelo kot moralno in etično dno, danes pač običajno in nemoteče?

Preberite še:
Upniki poslanca Resni.ce: Skriva se pred nami, posluje prek računa v tujini

Ti "mijiči" vedo, da so najbolj varni na desni

Možnih in pravilnih odgovorov, zakaj so standardi vsega pri nas nepovratno padli, je seveda več. Negativna selekcija v politični areni je le posledica dejstva, da je ta v eri družbenih omrežij in "trumpizma" postala tako umazana, da spodobni in sposobni ljudje tja v večini ne želijo več niti pomoliti glave. Kdor se bojuje v blatu, bo pač v vsakem primeru umazan.

Temu blatu, ki šprica iz arene, v današnji družbi ne morejo več ubežati tudi ljudje, ki s politiko nimajo kaj dosti. Gledano za nazaj je tragični primer Dušana Konde posledica verige dogodkov , ki so se začeli s famoznim "razkritjem" vodje poslanske skupine Resni.ce, nadaljevali pa s pogromom spletne mašinerije. 

Prav ta primer lepo dokazuje, da živimo v vzporedni realnosti. Medtem ko centrifuga blata dela kriminalce iz običajnih ljudi, ki imajo svoje mnenje ali pa - bognedaj - živijo za novo kajakaško progo, je politikom dovoljeno vse. To je svet, v katerem problem niso "mijiči", ampak "konde".

Ti "mijiči" vedo, da so najbolj varni na desni, pod okriljem SDS, ki za razliko od mnenjskih voditeljev in pogosto samooklicanih moralnih vertikal levega pola nima nobenih zadržkov pri sodelovanju s komerkoli. Pa naj gre za poslanca, ki je davčni dolžnik, ali njegovega kolega, ki serijsko dviguje gotovino in jo nosi neznano kam.

V tem vzporednem svetu parlament ni več prostor za spopad političnih stališč, ampak vaški oder za populistične gromovnike in "nategune". Oboji so tam zato, da rušijo meje spodobnega: prvi z besedami, drugi z dejanji. Ko ni meja, je pač dovoljeno vse, piše v učbeniku Donalda Trumpa.

Ivan Vogrin je imel smolo. V politiko je šel 10 let prehitro.