Po smrti Ivana Zidarja je ključno vprašanje, kdo se bo polastil njegove zapuščine. Ne dolgov in razdejanja, ki je ostalo za poslovnim imperijem SCT, temveč milijonskega premoženja, ki je na varnem v davčnih oazah. Iz njega je zadnja leta financiral svoje razkošno življenje, pa tudi pravdne stroške, zdravljenje in številčno osebje.
Koliko denarja se skriva na računih v Sloveniji in tujini ter koliko je še nepremičnin, umetnin in drugega vrednejšega premoženja, znajo povedati zgolj Zidarjevi odvetniki in njegovi najtesnejši zaupniki. Po stečaju SCT in začetku številnih kazenskih postopkov se je namreč Zidar oddaljil ne le od žene Vincencije Lambergar, s katero sta se ločila, ampak tudi od drugih družinskih članov. Ti so namreč postali glavna tarča države in drugih upnikov, ki jim je ostal dolžan milijone.
Nekdanji prvi mož SCT je kljub temu pred nosom organov pregona, finančne uprave (Furs) in stečajnega upravitelja nemoteno razpolagal z velikimi vsotami denarja. Jeseni 2015 je v javnosti odmeval dogodek pred Zidarjevo hišo. Neznanec je oropal 36-letnega kurirja z večjo količino gotovine, šlo naj bi za več kot 150.000 evrov. Takrat je bil Zidar že v osebnem stečaju, v katerem so "našli" le nepremičnine, ki so jih upniki prek sodišča uspeli zavarovati s prepovedjo prodajo in obremenitve.
Pred desetletjem je bil Zidar v Nemčiji obsojen zaradi gospodarskega kriminala, a se je s plačilom milijona evrov izognil zaporu. V Sloveniji teh težav ni imel, saj se je z zdravniškimi potrdili do zadnjega uspešno izogibal sojenju. Ti so zato potekali brez njegove prisotnosti, na njih pa se je razkrilo Zidarjevo dolgoletno gotovinsko poslovanje. Slamnati direktorji so pričali o tem, kako se je denar SCT stekal na njihove bančne račune v Avstriji, kjer so jih dvigovali in nato izročali Zidarju. Ta praksa se je nadaljevala tudi po bankrotu SCT.
Preberite še:
Našli smo bančni račun Ivana Zidarja na rajskem otoku
Kako so Zidarjevo denarnico reševali pred upniki
Medtem ko je bilo jasno, da bodo upniki v stečajnem postopku nekoč največjega slovenskega gradbenega podjetja ostali večinoma nepoplačani, se je namreč Zidar skrivoma financiral iz davčnih oaz, kamor je umaknil preživele ostanke propadlega imperija.
Ključno vlogo v teh denarnih tokovih je imela Tovarna kovinske opreme (TKO) iz Murske Sobote, ki je bila nekoč v lasti SCT, Zidar pa jo je tik pred njegovim stečajem prepisal na off-shore podjetje v Dubaju. Od takrat je TKO predstavljal Zidarjevo denarnico. Samo v letošnjem in lanskem letu je dubajsko podjetje iz Slovenije prejelo skoraj pol milijona evrov. Veliko večino denarja mu je TKO nakazal na račun v davčni oazi Mauritius, ki leži v Indijskem oceanu. Do zadnjega nakazila je prišlo konec marca letos.
Po seriji preprodaj je Tovarna kovinske opreme leta 2011 končala v rokah podjetja Dunes Limited, registriranega v Združenih arabskih emiratih. In kar je ključno, 2,45-milijonska kupnina nikoli ni bila poravnana. Zato so upniki sporno prodajo izpodbijali in tudi dosegli zmago, vendar je bila ta pirova. Namesto, da bi TKO vrnilo v stečajno maso, je sodišče dosodilo, da mora prvotni kupec, podjetje SCT Investicije, poravnati kupnino. Ker denarja ni imelo, je končalo v stečaju.
Preberite še:
Našli pot do denarja Ivana Zidarja
Zidar iz Dubaja: Uspeh Zmaga
Nedolgo po sodbi so upniki in državne institucije, ki so zaman preganjali Zidarja, iz Dubaja dobili simbolno sporočilo. TKO je jeseni 2017 dobil novega lastnika, podjetje Najah Fze, katerega dobesedni prevod imena iz arabščine se glasi: "Uspeh Zmaga".
Kdo je v ozadju dubajskih podjetij, ki domujejo v poštnih nabiralnikih na obrobju Dubaja, uradno ni mogoče preveriti. Več podatkov pa nakazuje, da je bil to Zidar oziroma odvetnik Dušan Korošec iz Celja, ki je skrbel za njegove posle v Sloveniji. Uradni lastnik dubajskih podjetij je bil dolgo časa Stephen Martin David Hayward. Gre za državljana Kambodže, ki upravlja več "slovenskih" podjetij v Londonu, povezanih s Korošcem.
Nekdanji gradbeni baron je iz TKO črpal denar tudi na drugačne načine. Tako je TKO moral sklepati svetovalne posle z Zidarjevim podjetjem Gradinal. V času njegovega osebnega stečaja je ustvarilo za več kot milijon evrov prihodkov od prodaje, a so ga vpleteni še pravočasno izpraznili in ugasnili. Svetovalne posle, katerih vrednost na leto znaša skoraj pol milijona evrov, so nato prenesli na podjetje Dorinvest. Ta je formalno v lasti njegove hčere, vendar naj bi z njim dejansko upravljal Zidar.
Vse to pojasnjuje, zakaj Zidar v vsem tem času ni imel večjih težav s plačevanjem stroškov bivanja v vili z bazenom v Ljubljani, odvetnikov ter medicinskega in drugega osebja, četudi je že od leta 2016 v osebnem stečaju. Tega vodi upravitelj Boštjan Jurkošek, ki ves ta čas nadzoruje njegove osebne finance.
Preberite še:
Poslovneži, ki se rešujejo milijonskih dolgov
Od Zidarjeve bivše žene terja pol milijona evrov
Manj sreče je imela nekdanja Zidarjeva soproga Vincencija Lambergar, na katero je Zidar prepisal milijonsko premoženje v Sloveniji. Ta je v skladu s sporazumom o delitvi premoženja prejela več nepremičnin v Ljubljani in na Obali. Lambergarjeva je ves čas zatrjevala, da je od soproga dobila le manjši del skupnega premoženja, saj da se večina nahaja v tujini.
To ni zanimalo stečajnega upravitelja Jurkoška, ki je v Zidarjevem imenu zahteval in tudi dosegel njen osebni stečaj. V tem postopku je prijavil za nekaj manj kot pol milijona evrov terjatev. Preostalim upnikom dolguje nekaj več kot sto tisoč evrov. Medtem je njeno premoženje ocenjeno na skoraj milijon evrov. Do Jurkoškovega ravnanja je kritičen odvetnik Lambergarjeve Zoran Hartman, ki je zahteval razrešitev upravitelja, a ni bil uspešen. "Zakaj v stečajno maso iz Dubaja ne poskuša vrniti tovarne TKO iz Murske Sobote, ki Zidarju vsak mesec prinaša več deset tisoč evrov? Zakaj je do nadaljnjega odložil prodajo vile z bazenom, v kateri biva Ivan Zidar? Zakaj ne preveri, kdo plačuje stroške bivanja ter njegovo osebje in odvetnike?" se je pred časom spraševal Hartman.
Jurkošek mu je odgovoril, da bi bilo iskanje izvora Zidarjevega denarja vnaprej obsojeno na neuspeh. Mednarodna preiskava bi trajala več let in stala več deset tisoč evrov. Zidar oziroma njegovi pooblaščenci pa bi lahko dodatno skrili povezave do lastništva TKO. Tako se je denar še naprej nemoteno stekal na Zidarjeve bančne račune v davčnih oazah.
