Živimo v stripu Alan Ford. Zakon nam piše Superhik, heroj, ki jemlje revnim

Bralci stripa Alan Ford dobro veste, kdo je Superhik. Gre za superheroja, ki je predstavljal parodijo na Robina Hooda, legendarnega borca za socialno pravičnost iz angleških balad. Superhik je počel obratno: v New Yorku je kradel tistim, ki že tako niso imeli ničesar. In to zato, da bi dajal najbogatejšim.

Zakaj je Superhik, ki je sam izhajal iz revne družine smetarjev, to počel? Ker je bil prepričan, da je to zanj in za vse ostale dobro. "Ste kdaj videli bogataša z zasebnim letalom, ki bi na pločnik odvrgel papirček? Ali lastnika limuzine, ki bi v umazani četrti na tla vrgel skorjo lubenice? Zato sem vzljubil bogataše in zasovražil vse druge," je razlagal Superhik. 

Superhik je v resnici absurdni simbol "trickle down" ekonomike - koncepta ameriških republikancev iz 80. let prejšnjega stoletja, ki nas uči, da imamo od davčne razbremenitve najbolj premožnih koristi vsi, tudi tisti na socialnem dnu. Ali drugače: če Elon Musk, Jeff Bezos, Donald Trump in njihove korporacije plačujejo zelo nizke ali celo ničelne davke zato, da jim ta denar ostane za vile in jahte, to pripelje do splošne blaginje v družbi. 

In prav to je ideologija v ozadju interventnega zakona, ki ga skozi parlament potiska nova desna koalicija. 

Preberite še:
Govorili so nam, da gospodarstvo propada, podjetja pa z rekordnimi dobički

Višje neto plače menedžerjev so boljše za vse!

Več kot desetletje po tem, ko so zgrešenost tega koncepta začeli spoznavati celo tisti ekonomisti iz mednarodnih finančnih institucij, ki so ga prej širili kot univerzalno resnico, v praksi pa ga je sesula svetovna finančna kriza, zdaj ta prihaja v Slovenijo. 

Kaj nam sporočajo "očetje" interventnega zakona? Če za več sto milijonov evrov oklestimo pokojninsko in zdravstveno blagajno zato, da bodo imeli menedžerji višje neto plače, bo to dobro za vse nas. Če bo denarja za javne bolnišnice manj, bomo vsi na boljšem. Če bo denarja za pokojnine manj, bo to koristilo delovno aktivni populaciji, ki vanjo vplačuje prispevke.

Prav to, da vsi skupaj (še) ne dojamemo tega sporočila, je skupaj z vračanjem dolgov do tistih, ki so predlagatelje podpirali med volilno kampanjo, ključen razlog, da se s tem mega zakonom tako hiti. Toda bistveno vprašanje je naslednje: kako je mogoče, da toliko ljudi v Sloveniji, ki bodo finančno breme zakona v tej obliki nosili na svojih plečih, res verjame, da jim ta na dolgi rok koristi? 

Zakaj tisti s plačami, ki so precej nižje od povprečne, verjamejo, da je tisto, kar je dobro za oligarhe, vodilne bankirje, zdravniške barone in nepremičninske mogotce, dobro tudi zanje? Odgovor je na dlani: ker nam interesne skupine že več let slikajo popačeno sliko realnosti, ki jo mediji nekritično širijo.

Preberite še:
Pravna služba DZ raztrgala "razvojni" zakon: gre za politični program

Eno je propaganda, drugo so številke 

Ta teden smo tako izvedeli, da so slovenska podjetja lani ustvarila 7,34 milijarde evrov neto čistega dobička, torej desetino več kot leta 2024. Podatki kažejo, da je šlo gospodarstvu po domala vseh kriterijih bolje. 

"Vse, kar želimo slovenskemu gospodarstvu, je ponovitev takega leta," je ob predstavitvi podatkov sporočil član uprave Ajpesa Miran Vičič, ki ga je težko označiti za socialista ali levičarja. Je namreč nekdanji član uprave NLB, imenovan v času prve Janševe vlade.

Toda še mesece nazaj so nas delodajalske organizacije, ki zdaj interventnemu zakonu navdušeno ploskajo, smrtno resno prepričevale, da je slovensko gospodarstvo takorekoč pred apokalipso. Minimalna plača je bila "zadnji žebelj v krsto gospodarstva". Zimski regres? "Nimamo več rezerv, gospodarstvo potrebuje kisik." Konkurenčnost? "Zvonijo vsi alarmi." Dodatki k pokojninam za kulturnike? "Ne, ker so se gospodarski kazalniki v zadnjih letih poslabšali."

Od istih ljudi, ki zdaj pozdravljajo kopanje milijardo evrov vredne luknje z interventnim zakonom, smo poslušali, da je država praktično v stečaju. Da se je vse, kar leze in gre, iz naše države že zdavnaj preselilo na Hrvaško. Enako katastrofična so bila svarila zdravniških, kmečkih in nekaterih drugih organizacij. Javno zdravstvo je praktično razpadlo, vsi zdravniki so odšli, neobdelane njive v lasti kmetov, ki "jih nihče ne ceni", pa se bodo spremenile v močvirja. 

Preberite še:
Zakon, ki je združil "sredinski trojček", bi koristil najbolje plačanim

Lobiji, ki so nam načrtno slikali katastrofo  

To ni bil noben poizkus javne razprave o tem, kako rešiti izzive, ki tarejo slovensko gospodarstvo: administrativne obremenitve, nepredvidljivo davčno okolje, produktivnost, izvoz, preveliko navezanost na Nemčijo, spremembe v globalnih dobavnih verigah in pomanjkanje delovne sile. Nikogar ni zanimalo, kje zares razbremeniti delo in hkrati bolj obremeniti premoženje. Ali recimo, kako v Slovenijo vpeljati nordijski model močne države in inovativnih podjetij, vpetih v globalne tokove.

To prav tako ni bilo promoviranje programa "Made in Slovenia 2035", ki so ga pripravili na GZS, zajema pa številne dobre rešitve za razvoj slovenskega gospodarstva. 

To je bilo organizirano strašenje in politikantski aktivizem, namenjen boju za zamenjavo oblasti in privilegije velikega kapitala. To niso bile nobene strokovne ocene, ampak agenda interesnih lobijev, ki so jo mediji več let popolnoma nekritično širili, pri tem pa nam slikali nekakšno vzporedno realnost v slogu Matrice. 

Propaganda o Sloveniji kot propadli in razsuti državi, ki jo lahko reši le kakšen Superhik, je bila priprava terena za to, kar danes gledamo v parlamentu. Je temelj interventnega zakona, ki pomeni drugo fazo tega natega.

Preberite še:

Fides, Beović & co. strašili z begom zdravnikov v tujino. Podatki jih postavljajo na laž.

Kaj pa, ko ljudje ugotovijo, da je šlo za nateg? 

Koaliciji desnice in interesnih lobijev, ki so vanjo pomagali pripeljati Resni.co, je treba priznati, da je to igro odigrala vrhunsko.

Vse to smo namreč v zgodovini že videli. Ko ljudi prepričaš, da jim slabše kot zdaj ne more več iti, jim pač lažje prodaš "rešitev", ki je bila pred tem zanje nesprejemljiva. Ko predstavniki "uglednih" združenj, ki so dve leti govorili o katastrofi in apokalipsi, tej "rešitvi" naenkrat ploskajo, jo ljudje lažje kupijo. Sploh, če z mize dobijo še kakšno drobtinico, ki jo bodo čez čas tako ali tako (pre)plačali prek slabše dostopnosti javnih storitev ali nižjih pokojnin.

"Superhik" koalicija je interese najbolje plačanih menedžerjev, zdravniških baronov in oligarhov, pripetih na javni denar, uspela prikazati kot interese vseh nas. Spet z izdatno pomočjo medijev. Zdaj je zavohala priložnost. Če je morda ob prihodu na oblast želela narediti zgolj desno korekturo nekaterih ukrepov Golobove vlade, ki jo je upravičeno mogoče označiti kot najbolj levo v slovenski zgodovini, se gre zdaj desno revolucijo. 

A to je tudi meč z dvema reziloma. Kdor množico ljudi s propagando prepriča, da je stanje katastrofalno, razmere pa apokaliptične, jim že s prihodom na oblast vzbudi tudi nerealna pričakovanja, ki hitro pripeljejo do razočaranja. Predvsem v lastni bazi. O tem vedo največ povedati tisti Američani, ki so volili Donalda Trumpa.