"Na tem svetu sta gotovi samo dve stvari: smrt in davki." - Benjamin Franklin, ameriški državnik, pisatelj in izumitelj
Prvi predlog nove davčne zakonodaje je ugledal luč dneva in zavekal. Vlada si želi prerezati popkovino, toda svoje bo prej povedal še državni svet. Kot je že v navadi, bi ta novo davčno zakonodajo rad poslal nazaj v maternico, da bi se še malo zmedila in dala rezultate, drugačne od teh, ki so prišli ven. Rekli bodo, da hočejo nekaj boljšega, toda tu se odpirajo dileme in trileme, kaj pomeni beseda "boljši".
Gospodarstvo trdi, da je največji problem Slovenije prevelika obremenitev plač. Da so pri nas plače slabe, pravijo, ker država od plač pobere odločno preveč in smo zato nekonkurenčni. Visoki davki na plače, prevelika obremenitev plač, davčna razbremenitev srednjega sloja in podobno lajnajo že toliko časa, da je to marsikdo vzel za sveto in vklesal v kamen. Verjetno v marmor, a je ta žal predrag.
Resnica je, kot je že v navadi, nekoliko bolj zapletena.
Preberite še:
Kdo se boji črnega dacarja #kolumna
Obdavčeni smo pod povprečjem EU. Jasno. Smo pričakovali kaj drugega?
Davčno breme kot celota v Sloveniji ne odstopa od jedra EU. Pri 37 odstotkih BDP pobranih davkov smo pod povprečjem tako EU kot tudi območja evra, ki je za mušjo kocino nad 40 odstotki BDP. Jasno je, da davki pri nas niso previsoki, so pa lahko slabo razporejeni, in gospodarstvo, ta beli vitez pravičnosti in križarski borec za srednji sloj si želi, da bi razbremenili naše plače in bi bilo tako za vse bolje.
Davki od dohodka v Sloveniji so pod evropskim povprečjem. Jasno. Smo mar pričakovali kaj drugega? V Sloveniji iz naslova davkov na dohodke in davkov na premoženje poberemo približno 12 odstotkov BDP, povprečje EU je čez 15 odstotkov. Del tega so davki na premoženje, o katerih tako imenovano gospodarstvo noče niti slišati. Logično. Davke od premoženja bi plačevali predvsem oni, ne pa navadna raja in srednji sloj, česar pa partizani za pravice navadnih delavcev ne želijo tvegati.
Dejstvo je, da davki v Sloveniji ne izstopajo od povprečja EU. Nimamo nenavadno visokih ali nenavadno nizkih davkov, temveč zelo običajno davčno strukuro. Nekoliko odstopamo samo v dveh kategorijah: imamo visok delež prispevkov za socialno varnost – tu smo drugi, takoj za Nemčijo – in imamo enega nižjih davkov na premoženje.
Preberite še:
Svoboda govora je zanje svetinja. Dokler jim ni več všeč, kar slišijo.
Kaj poslovneži mislijo z "razbremenitvijo plač"
S prispevki za socialno varnost krmimo bolniške odsotnosti, pokojnine, otroške dodatke in ostale ugodnosti, ki smo se jih že kar malo navadili. Gospodarstvo praviloma napada ta del plačne zakonodaje in si želi, da bi ga zmanjšali. Po naši zakonodaji večino teh prispevkov plača delodajalec, kar morda razloži averzijo, ki ga čutijo tako imenovani poslovneži do tega davčnega segmenta, in tudi koga imajo v mislih, ko rečejo "razbremenitev plač".
Gospodarstvo pri tem praviloma rado pozabi na drugi del zgodbe. Če se država iz takih ali drugačnih razlogov odpove delu pobranih davkov, mora to nekje nadomestiti. Pri tem ima dve možnosti: ali zmanjša odhodke in v tem primeru delavcem zmanjša nekatere pravice in ugodnosti, ali izpad nadomesti z drugimi davki. Prva in najpogosteje omenjena možnost pa je seveda manjša proračunska poraba.
Znan primer iz ZDA je, da bi namesto plačane bolniške odsotnosti, omejene le z našim zdravjem, imeli nek določen fond dni, ki bi ga lahko izkoristili. Namesto 80 odstotkov plače bi v primeru bolezni dobili plačilo v višini minimalnih življenjskih stroškov. Kdor ne bi hotel životariti, bi v službo hodil bolan in pohabljen, toda pri srcu bi ga ves čas grela misel, da ima njegov šef zaradi tega nižje stroške dela in si bo lahko kupil tistega novega audija, ki si ga tako srčno želi.
Preberite še:
Zdravniška stavka: dvolični zaslužkarji, ki so glasni, in garači, ki so tiho in delajo
Ostane še DDV ali Država Dosti Vzame
Če se nam tak primer zdi le nekoliko preveč ostuden, imamo še možnost, da poiščemo druge vire davkov. Jasno je, da to ne sme biti premoženje, to smo že razčistili, toda drugih možnosti ni več prav veliko. Lahko bi plačevali več dohodnine, ampak tako reformo bi težko prodali kot "razbremenitev plač". Tretja možnost so višji davki na potrošnjo, kjer prednjači DDV, z ljubkovalnim imenom Država Dosti Vzame.
In tu država Slovenija Dejansko Dosti Vzame. Naš 22-odstotni DDV je med višjimi v EU in tudi znižana stopnja 9,5 odstotka je nad evropskim povprečjem.
Davek na potrošnjo je problematičen, ker predstavlja nesorazmerno veliko breme za najrevnejše, najmanj pa zadane najbogatejše. Ko kupujemo delnice, obveznice, investicijske nepremičnine ali gremo na drago all-inclusive križarjenje po Karibih, davkov na potrošnjo v Sloveniji jasno ne plačujemo. Tako imenovano gospodarstvo, ki v resnici ni neko magično meddimenzionalno energijsko bitje, temveč skupina vplivnih ljudi s svojimi osebnimi interesi, seveda glasno zagovarja te oblike davkov. Kdo bi si mislil.
Pri vseh reformah, davčnih ali kakšnih drugačnih, se moramo najprej odločiti, kaj želimo doseči. Gospodarstvo to zelo dobro ve: doseči želi, da bodo imeli večji kos pogače zase. Zelo dobro tudi ve, da ta davčna reforma stremi k drugim ciljem, zato ji tudi nasprotujejo. Potrebno jih je vzeti za zgled. Namesto ponavljanja teh in onih floskul, kako so davki preveč taki ali preveč onaki, si najprej začrtajmo cilj, najprej ugotovimo, kaj hočemo z reformo doseči in potem podprimo spremembe, ki vodijo v to smer.
"Gospodarstvo" tako dela že stoletja in gre mu kar dobro.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
