Svoboda govora je zanje svetinja. Dokler jim ni več všeč, kar slišijo.

Kjer vsak lahko reče karkoli, nimamo svobode govora. Imamo svobodo najglasnejših, ki so prvorazredni in lahko prosto hodijo po ostalih, drugorazrednih.

Avtor: Ford Perfect
nedelja, 1. 9. 2024, 05:55


906208_profimedia-0870778631
Na omrežju X, nekdanjem Twitterju, je zavladala absolutna svoboda govora za vse, ki se strinjajo z novim lastnikom.
Apu Gomes / Getty images / Profi

"Glede svobode govora sem čisti absolutist!" - Elon Musk 

Iz Francije nas je presenetila vest, da so na pariškem letališču aretirali Pavla Durova, državljana Rusije, Francije, Otočja St. Kitts in Nevis ter Združenih arabskih emiratov, sicer bolj znanega kot soustanovitelja družbenega omrežja oziroma aplikacije za sporočanje Telegram. Še ne 40 let stari mogotec se v Franciji spopada s strogimi vprašanji, kaj na njegovem omrežju še spada v svobodo govora in kaj ne.

V teh težkih trenutkih njegovi zagovorniki poudarjajo, da Durova, ki naj bi imel z večjim številom žensk menda okrog sto otrok, po nepotrebnem preganjajo mrakobne sile, ki se borijo proti krepostim in tradicionalnim družinskim vrednotam velike Rusije. Telegram je sicer znan kot omrežje, kjer se sme širiti stvari, ki bi jih številni represivni aparati najraje zatrli. Tam je svoboda govora absolutna in Telegram zaradi povedanega ne bo naredil ničesar. 

Preberite še:
Kako so idoli Silicijeve doline postali zvočniki skrajne desnice

Družbeno omrežje, kjer je dovoljeno vse

V času, ko je Meta (krovno podjetje Facebooka) organom pregona posredovala več kot 1,3 milijona prijav potencialno nezakonitih dejavnosti, ni Telegram pri vedenju svojih 950 milijonov uporabnikov našel nič nezakonitega, neprimernega ali moralno spornega. Res gre za oazo svobode govora, kjer so vsi uporabniki varni pred vsem, kjer lahko nekaznovano delamo karkoli. 

Telegram je sicer znan kot omrežje, kjer se sme širiti stvari, ki bi jih številni represivni aparati najraje zatrli.
Telegram je sicer znan kot omrežje, kjer se sme širiti stvari, ki bi jih številni represivni aparati najraje zatrli.
Pixabay

Logična posledica je, da se ga zato uporablja za razpečevanje otroške pornografije, pranje denarja, novačenje neonacistov, radikalizacijo islamskih skrajnežev, širjenje dezinformacij, dajanje navodil za samomore in še in še. Svoboda govora je tam pač absolutna in njegovega ustanovitelja nič od tega kaj posebej ne moti. Administrativna pooblastila je dal samo FSB-ju, da lahko v določenih trenutkih vseeno posreduje, če je ogroženega kaj resnično pomembnega.

To je tudi razlog, zakaj je gospod Pavel, čigar državljanstva bolj spominjajo na načrt za daljši dopust kot na nek realen nabor nacionalnih pripadnosti, v eni izmed svojih domovin moral plačati varščino v višini več milijonov evrov. Organov pregona, vsaj v Franciji, ne zanima toliko, kaj je kdo grdega povedal o njihovem predsedniku ali koga si želijo videti na mestu ministrskega predsednika. V Rusiji za kaj takega dobiš deset let letovanja v Sibiriji, toda organe pregona v Franciji bolj zanima, kdo razpečuje otroško pornografijo in idetitete posameznikov, ki pomagajo pri radikalizaciji lokalnih skrajnežev, perejo denar ali organizirajo prevoze nezakonitih priseljencev. Vsako tele ima svoje veselje, pravijo.

Preberite še:
Smo v dobi populistov, ki sejejo strah. Uprimo se jim. #kolumna

Nekdanji Twitter doživlja usodo lokala za neonaciste 

Svoboda govora ne pomeni, da lahko rečemo karkoli in za to ne bo nobenih posledic. Pomeni le, da besede same niso kaznive, toda kljub temu lahko kažejo na taka ali drugačna kazniva dejanja. Tako imenovani absolutisti svobode govora radi pozabijo, da vzklik "bomba!" na prepolnem železniškem terminalu lahko povzroči kar veliko žrtev, čeprav gre samo za šalo in je bila bomba v resnici le poslikan vodni balonček. A tudi zaradi poslikanega vodnega balončka lahko kdo pade pod vlak.

Še ne 40 let stari mogotec Pavel Durov se v Franciji spopada s strogimi vprašanji, kaj na njegovem omrežju še spada v svobodo govora in kaj ne.
Še ne 40 let stari mogotec Pavel Durov se v Franciji spopada s strogimi vprašanji, kaj na njegovem omrežju še spada v svobodo govora in kaj ne.
Profimedia

Nekaj podobnega se dogaja na omrežju X, nekdanjem Twitterju, kjer je zavladala absolutna svoboda govora za vse, ki se strinjajo z novim lastnikom. Ostalih se v imenu svobodnega poslovanja hitro znebijo. Omrežje doživlja usodo lokala za neonaciste. V tej zgodbi je v nek čisto navaden lokalček nekoč prišel znani neonacist in si naročil pijačo. Postregli so ga in z njim delali kot s katerimkoli drugim gostom, zato je naslednji dan prišel tja s prijateljem. Čez teden dni so v lokalu posedali samo še neonacisti, s katerimi normalni ljudje niso hoteli imeti ničesar in so raje šli drugam. Čisto navadni lokal je tako postal čisto prava neonacistična beznica.

To je razlog, zakaj je potrebno svobodo govora (ali posedanja v lokalu) včasih nekoliko pristriči, vsebine moderirati, postaviti pravila, kaj je še dovoljeno in kaj ne več.

Kjer je dovoljeno vse in pravil ni, kaj hitro prevladajo tisti, ki se pravil nočejo držati. Pavel Durov se ima za žrtev zatiralskih oblasti, ker je samo dovolil prosto izražanje na svoji platformi. Ruske oblasti ga imajo za žrtev skrivljenega Zahoda, saj ne dela nič takega in zelo pomaga pri promociji tradicionalne družine. Francoske oblasti ga imajo za osumljenca, ki služi z obračanjem umazanega denarja in pomočjo pri nečednih dejanjih.

Preberite še:
Kaj se je slovenska desnica naučila od Donalda Trumpa

Kjer vsak lahko reče karkoli, ostane samo še pustinja

Na enak način tako vidimo, zakaj so določeni "mediji" v naši državi lahko potencialno nevarni. Imamo kar lepo število neodvisnih in še več "neodvisnih" medijev, kjer nebo po potrebi ni modro, temveč po nareku vodstva postane najprej trikotno in potem še kosmato, medtem ko modro tako ali tako nikoli ni bilo. Številni med njimi so prisesani na take ali drugačne politične jasli in pod pretvezo svobode tiska in govora širijo trditve, v katerih ni nič nezakonitega, saj da gre za svobodo tiska in govora in ti dve pravici sta sveti.

Imamo lepo število "neodvisnih" medijev, kjer nebo po potrebi ni modro, temveč po nareku vodstva postane najprej trikotno in potem še kosmato, medtem ko modro tako ali tako nikoli ni bilo.
Imamo lepo število "neodvisnih" medijev, kjer nebo po potrebi ni modro, temveč po nareku vodstva postane najprej trikotno in potem še kosmato, medtem ko modro tako ali tako nikoli ni bilo.
Posnetek zaslona

Vsaj dokler gre za njih. V teh taistih "medijih" ne manjka obtožb, obsodb, napadov in udarcev pod pasom. Ti isti mediji tudi vreščijo, da je potrebno ustaviti vse, ki se z njimi ne strinjajo. Svoboda govora in tiska sta za njih sveti, toda le v primeru, da imajo od nje korist tudi sami.

Toda vsaka svoboda govora in tiska ima svoje posledice. Res je, nikogar ne smemo preganjati zgolj zaradi izrečenih ali zapisanih besed, to svobodo smo si priborili in prav je, da jo imamo za sveto. To pa ne pomeni, da ne smemo objektivno soditi, ali je zaradi neresničnih, žaljivih, sovražnih ali drugače neprimernih besed prišlo do kakšne škode, in ukrepati, preden ta škoda postane neobvladljiva.

Kjer vsak lahko reče karkoli, nimamo svobode govora. Imamo svobodo najglasnejših, ki so prvorazredni in lahko prosto hodijo po ostalih, drugorazrednih. Kjer se to predolgo dopušča, ostane le še pustinja.

O avtorju:

Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.

Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.