Zdravniški ceh po slovensko: od države dobili ključe, nadzirajo pa se sami

Se še spomnite, kako so v srednjem veku delovali cehi? Če ste želeli v mestu izdelovati čevlje, niste mogli preprosto odpreti delavnice, kupiti usnja in začeti šivati. Najprej ste morali plačati pristojbino, leta streči starejšim članom in upati, da vas bodo naposled sprejeli medse. Ceh je pazil na dve stvari: da čevljarji niso delali povsem zgrešenih izdelkov in da v mesto ni prišel nihče od zunaj, ki bi šival ceneje ali hitreje.

Človeška narava se v nekaj stoletjih ni prav veliko spremenila. Ko stopite v ambulanto z bolečinami v prsnem košu, vas verjetno prav malo zanima struktura medicinske administracije. Zanima vas le, ali človek s stetoskopom ve, kaj dela. Toda za tem, da ta človek sme vzeti v roke stetoskop in vam predpisati zdravilo, stoji obsežen in pravno zapleten aparat.

Vsaka država mora rešiti temeljni paradoks: kako nadzirati strokovnjake, o čigar delu navadni birokrati nimajo pojma? Ministrice in ministri za zdravje načeloma ne znajo operirati slepiča, uradnik na ministrstvu ne loči EKG-ja od grafikona borznih tečajev. Rešitev, ki jo je izbrala Slovenija, je klasična: država je vzela svoj zlati pečat, ga predala zdravnikom in rekla: »Upravljajte se sami, a po naših pravilih.«

Temu v pravnem jeziku pravimo javno pooblastilo, ki ga je dobila Zdravniška zbornica Slovenije (ZZS), ustanova, ki domuje v lepi zgradbi na Dunajski cesti v Ljubljani.

Preberite še:
Zdravniška zbornica je postala sindikat za najbolje plačane posameznike

Brez članstva ni licence, brez licence ni dela

Ko država prenese svoja pooblastila na zbornico, to ni vljudnostna gesta, ampak prenos pomembnih upravnih vzvodov. ZZS vodi register zdravnikov in zobozdravnikov, podeljuje, podaljšuje in po potrebi odvzema licence za samostojno delo, načrtuje in nadzira pripravništvo, sekundariat in specializacije, opravlja strokovne nadzore in vodi disciplinske postopke prek svojega razsodišča.

Tukaj pa nastopi slovenska specifika, ki jo pozna le malo držav: obvezno članstvo in obvezna članarina.

Če želite v Sloveniji delati kot zdravnik ali zobozdravnik, morate biti član ZZS po samem zakonu, od vas pa se vsak mesec terja članarina. Brez članstva ni licence, brez licence ni dela.

ZZS združuje približno 11.500 do 12.000 članov, v strokovni službi na Dunajski cesti pa je zaposlenih okoli 50 ljudi. Zbornica mora poleg svojih strokovnih nalog voditi tudi upravne postopke, pravne postopke in birokracijo po Zakonu o splošnem upravnem postopku.

Po šestih letih študija mladi diplomant pridobi naziv doktor medicine. A to je šele vstopnica. Sledi pripravništvo ali sekundariat, nato razpis za specializacijo. Kdo bo postal kirurg in kdo družinski zdravnik, določa ZZS na podlagi nacionalnih razpisov, ki jih odobri ministrstvo za zdravje.

Specializacija traja od štiri do šest let. Ko zdravnik opravi specialistični izpit pred komisijo, ki jo imenuje zbornica, prejme prvo licenco za obdobje sedmih let.

Preberite še:
Zdravniki so postali odlično plačani birokrati, ki nimajo časa zdraviti

Ni važno, kaj znaš, ampak da prijaviš udeležbo

Ko zdravnik dobi licenco, zgodba ni končana. Slovenski sistem zahteva stalno dokazovanje, da zdravnik ni zaspal na lovorikah. To se izvaja prek sistema CME oziroma trajnega strokovnega usposabljanja.

V Sloveniji je sistem CME izrazito birokratsko-kvantitativen. Zdravnik mora v sedemletnem licenčnem obdobju zbrati najmanj 75 kreditnih točk. Točke dobiva z udeležbo na kongresih, strokovnih seminarjih, s pisanjem člankov, predavanji ali izobraževanjem prek spleta.

Kavelj 22: nihče ne preverja, kaj ste od seminarja odnesli. Lahko ste se na kongresu v Parizu ali Rimu naučili veliko, lahko pa ste se zgolj registrirali in uživali dolce vita. Sistem meri predvsem točke, ne pa nujno znanja, ki ga zdravnik dejansko pridobi.

Če zdravnik v sedmih letih ne zbere 75 točk oziroma nima ustreznega števila točk s svojega področja, ga čaka preizkus strokovne usposobljenosti - ponovni izpit pred komisijo.

Preberite še:
"Ljudi so strašili zato, da so se lahko prijatelji politikov v miru šli posle"

Ne preverjamo, kaj zdravniki dejansko znajo

Zadnja leta v medicinski pedagogiki poslušamo še eno besedo: kompetence. Tradicionalni sistem je temeljil na času: na oddelku za kirurgijo si preživel šest mesecev, torej znaš operirati. Kompetenčni sistem pa čas zamenja z rezultatom. Zdravnik mora dokazati, da zna določen poseg samostojno, varno in učinkovito izvesti.

Namesto »preživel sem šest mesecev na kirurgiji« kompetenčni sistem vpraša: »Ali znaš samostojno odstraniti slepič? Dokaži.« Pokaži logbook, kjer je mentor potrdil, da si to uspešno izvedel pod nadzorom in nato samostojno.

V Sloveniji kompetenčnega sistema nimamo. Nekaj sicer razmišljamo o njem, a so načrti ostali v glavah posameznikov na vodilnih položajih v ZZS. Raje imamo inflacijo novih specializacij kot pa kompetentne zdravnike. Če bomo šli po tej poti, bomo v blatnem dolu kmalu imeli specialista za kirurgijo gub in uporabo botoksa. Halo, saj to že imamo. Precej specialistov plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije se ukvarja samo še z estetsko kirurgijo.

Obenem je več deset tisoč prebivalcev brez izbranega osebnega zdravnika. Delovni pogoji so naporni, birokracija obsežna, mladi pa se družinski medicini bolj ali manj izogibajo. Delo je stresno, nevarnost izgorelosti vseprisotna. Pomisleki, ali bi lahko tempo zdržal 38 let, odvrnejo večino mladih diplomantov.

Preberite še:
"Janši nihče ni upal povedati, da sta se njegova varnostnika okužila s covidom"

Reinkarnacije jugoslovanskih udarnikov

Kako se država in zdravniška zbornica spopadata s pomanjkanjem zdravnikov? Najprej mlade zdravnike skorajda na kolenih prosita, naj se prijavijo na deficitarne specializacije. Vaba? Nekaj evrov višja specializantska plača. Ko postanejo družinski zdravniki, pa pristanejo na repu specialistične prehranjevalne verige. Težki pogoji dela? Kateri uradnik bo priznal težke pogoje nekomu, ki pregoreva v ambulanti?

Enako slep je sistem za garače v bolnišnicah na periferiji. V primerjavi s posvečeno manjšino v UKC Ljubljana so ti zdravniki kot reinkarnacije jugoslovanskih udarnikov. Kot livar Arif Heralić in rudar Alija Sirotanović, tista nesrečnika z bankovcev za tisoč in dvajset tisoč dinarjev. Svetovni prvaki v dnevnem izkopu premoga iz leta 1949, le da naši zdravniki na periferiji kopljejo po neskončnih vrstah pacientov, država pa jim za nagrado nameni zgolj trapljanje po rami.

In ker domači udarniki pregorevajo, so odločevalci iznašli novo čarobno palico: uvoz. Na stežaj se lajšajo pogoji za zdravnike z Balkana. Slovenščina škriplje, jezikovne bariere so očitne, ampak država lahko vsaj pokaže, da je zakrpala luknjo v Excelovi tabeli. Se sploh še kdo vpraša, ali je uvoz delovne sile res rešitev za implozijo celotnega sistema?

Pacientom preostane le upanje

Potem imamo še birokratsko domislico stoletja: ambulante za neopredeljene. Zares mislite, da je ta zasilni izhod rešitev za osemdesetletno gospo, ki k zdravniku prinese cel fascikel pridruženih bolezni in potrebuje nekoga, ki jo pozna? Ne. To je le še en pesek v oči.

Tako kot zdravstva ne bodo rešili tisti med zdravniki, ki jim po žilah teče večvrednost in elitizem, njihova edina mantra pa so stavkovne napetosti in višje plače za izbrance.

Pacientom pa preostane le upanje. Upanje, da tisti pravi garači v belem ne bodo obupali in si zavrteli hita Zabranjenega pušenja o rudarju Aliju - »Srce, ruke i lopata«.

In predvsem upanje, da jim naša ljuba država in zbornica, ko bodo prosili za sodobno pnevmatsko kladivo, v roke ne bosta potisnili navadne, zarjavele lopate.

O avtorju:

Dr. Miha Skvarč, dr. med. je bil med pandemijo vodja Enote za mikrobiologijo v Splošni bolnišnici Jesenice in ekspert Evropske komisije za in vitro diagnostične medicinske pripomočke. Trenutno dela kot znanstveni svetovalec na Evropski agenciji za zdravila.

Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.