Zdravniška zbornica je postala sindikat za najbolje plačane posameznike
V prepričevanje ljudi v podporo interventnemu zakonu se je očitno vključila tudi Zdravniška zbornica. Svojim članom je poslala kalkulator, v katerem si lahko izračunajo, koliko dodatnega denarja bi jim prinesla razvojna kapica. Kaj vse je s tem narobe?
Če želite v Sloveniji kot zdravnik videti čarovnijo, ne potrebujete iluzionista. Dovolj je, da odprete spletni bilten Zdravniške zbornice Slovenije, ki ga zdravniki vsak teden prejemamo na elektronske naslove. Takoj se boste počutili bogate, saj tam živijo bitja iz legend: samorogi, zlate ribice in Rdeče kapice.
Zdravniška zbornica, ki jo vodi Bojana Beović, je iz članarin svojih članov financirala izdelavo kalkulatorja z naslovom »Razvojna kapica. Kaj bi pomenila za vaš neto prejemek?«. Njegovo sporočilo je preprosto: kako z rednim delom v javnem zdravstvu pri enem delodajalcu zaslužiti več kot 7.500 evrov bruto na mesec. Informirana javnost bo hitro sklenila: glej jih, pogoltneže.
Težava je v tem, da imajo številke neprijetno lastnost: ne sodelujejo pri političnem marketingu. Osnovna plača zdravnika specialista v javnem sistemu ne dosega teh zneskov. Da bi nekdo prišel do 8.000 evrov bruto, mora poleg rednega dela opraviti še velik kup dežurstev, nadur ali dodatnega dela. Matematika je pri tem manj ustvarjalna od komunikacijskih svetovalcev.
Preberite še:
Zdravniki so postali odlično plačani birokrati, ki nimajo časa zdraviti
Pot do 8.000 evrov plače tlakovana z nočmi in vikendi
Da bi zdravnik dosegel 8.000 evrov bruto, mora delati kot črna živina, petek in svetek. Osnovna plača višjega zdravnika specialista z najtežjimi pogoji dela znaša približno od 4.900 do 5.500 evrov bruto, zato mora za preostalih 2.500 do 3.000 evrov bruto opraviti med 48 in 88 ur dežurstev ali nadur na mesec. Končni obseg je odvisen od tega, ali gre za delo ponoči, ob vikendih ali praznikih, ko veljajo višje urne postavke. To v praksi pomeni, da zdravnik poleg rednega delovnega časa opravi še veliko dodatnih ur. Če bi šlo za 48-urni delovni teden, bi že eno dodatno 24-urno dežurstvo pomenilo 72 ur dela na teden.
Obstajajo izjeme. Uspešen zdravnik zasebnik lahko 8.000 evrov bruto doseže z rednim 48-urnim delovnikom (ali manj), če ima visoko frekvenco samoplačniških pacientov in operacij ali pa ubere tretjo pot po klasični zdravniški transverzali: dopoldne javni sistem, popoldne pogodbe, vikendi dodatne ambulante. Zdravnik postane nekakšen medicinski Uber, ki se vozi od ustanove do ustanove in sproti rešuje sistemske luknje.
V javnem sektorju je pot do 8.000 evrov plače tlakovana z nočmi, vikendi in prazniki. Zdravnik mora poleg običajnega delovnika dodati še desetine ur dežurstev. V praksi to pomeni življenje, v katerem koledar ni več razdeljen na delovne dni in prosti čas, ampak na delo in nekoliko drugačno delo.
Preberite še:
"Ljudi so strašili zato, da so se lahko prijatelji politikov v miru šli posle"
Nekoč strokovna avtoriteta, zdaj politični komunikacijski center
Preprosta diagnoza se ponuja sama od sebe. Predstava o zdravniku, ki v javnem sistemu z normalnim delovnikom dosega 7.500 evrov bruto, je podobna zgodbam o jetiju. Veliko ljudi o njem govori, dokazov pa je malo.
V ozadju te zgodbe stoji institucija, ki je nekoč predstavljala predvsem strokovno avtoriteto. Zdravniška zbornica je bila prostor razprav o kakovosti medicine, etiki in razvoju stroke. Danes vse pogosteje deluje kot politični komunikacijski center, ki skuša z zadnjo akcijo izboljšati gmotni položaj peščice zdravnikov.
Mogoče bi se morala preimenovati v sindikat za premožne zdravnike ali VIP - Vseslovenski Interesni Pakt in bi skupaj z Gospodarsko zbornico odhajali na samorogih v sončni zahod proti deželi imenovani Razvojna kapica.
VIP ne bo sindikat za Mlade zdravnike in malo manj mlade garače na periferiji, ki na urgencah in oddelkih lovijo sapo med enim in drugim pacientom in omogočajo vipovcem visoke zaslužke, ki ne bodo uporabljeni za izobraževanje.
Preberite še:
"Janši nihče ni upal povedati, da sta se njegova varnostnika okužila s covidom"
Dejstvo: utrujen človek dela napake
Bolj sindikat za tistih nekaj najbolje plačanih posameznikov, ki se skrivajo za predstavniki Zdravniške zbornice. Za bolj revne vipovce bo letni dodatek ravno dovolj za vikend za dva v Benetkah. Malo bolj delavnim vipovcem pa bo komaj pokril teden v resortu na Maldivih.
Tu pa naletimo na nekaj zelo neprijetnega: realnost. Evropska pravila in odločba Ustavnega sodišča niso nastale zato, da bi zdravnikom grenile življenje. Nastale so zato, ker utrujen človek dela napake. In ker so nekatere napake dražje od drugih.
Predstavljajte si pilota, ki vas pred vzletom pozdravi z besedami: »Za menoj je 60 ur dela ta teden, ampak brez skrbi. Dva red bulla in zobotrebce med veke in gasa.« Večina potnikov bi začela iskati izhod v sili. Če pa gre za kirurga po dveh zaporednih dežurstvih, naj bi nas nenadoma pomirjala razlaga o dostopnosti zdravstvenih storitev.
To ni vprašanje ideologije. To je vprašanje biologije. Utrujeni možgani delujejo slabše. Ne glede na poklic. Ne glede na diplomo. Ne glede na ugled.
Njihov cilj je čim večji zaslužek
Ko institucija, ki bi morala skrbeti za strokovnost medicine, začne zagovarjati sistem, ki temelji na preseganju varnih meja dela, je nekaj narobe. Medicina ni proizvodna linija. Če je delavec v tovarni utrujen, je morda slabše privit vijak. Če je utrujen kirurg, so posledice utrujenosti lahko katastrofalne.
Zdravniška zbornica se je tako ujela v nenavadno zanko. Namesto da bi zagovarjala sistem, v katerem je zdravnik za svojih 48 ur dela na teden dobro plačan in spočit, zagovarja sistem, v katerem je uspeh odvisen od količine nadur in dela pri zasebnikih s koncesijo.
Čas je za zdravo pamet in nekaj več računanja. Če želimo varno medicino, moramo spoštovati omejitve delovnega časa. Ne zato, ker bi bili zdravniki leni. Nasprotno. Zato, ker so ljudje.
In človek, ki je buden predolgo, ni junak. Je tveganje.
Na koncu račun za to tveganje vedno plača nekdo drug. Običajno pacient.
O avtorju:
Dr. Miha Skvarč, dr. med. je bil med pandemijo vodja Enote za mikrobiologijo v Splošni bolnišnici Jesenice in ekspert Evropske komisije za in vitro diagnostične medicinske pripomočke. Trenutno dela kot znanstveni svetovalec na Evropski agenciji za zdravila.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.