Zdravniki so postali odlično plačani birokrati, ki nimajo časa zdraviti

Lund, Švedska, petek, vroče poletje 2007

Prebivalci rumene hiše smo se zbrali na košarkaškem igrišču. Dva Iranca, Španka in Slovenec. Igrali smo dva na dva na en koš. Ne spomnim se, kdo je zmagoval, vendar pa smo nehali igrati, ko je Španka, nekdanja košarkašica, dobila udarec s komolcem v orbito, kost, ki obdaja oko.

Naslednje jutro je imela težave pri hoji po stopnicah navzdol, ker si je zlomila orbito in se ji je ena od mišic ujela v zlom, kar se je kazalo kot dvojni vid. Poslal sem jo na urgenco. Kmalu se je vrnila nazaj. Niso je hospitalizirali ali odredili urgentne operacije, temveč slikanje z magnetno resonanco naslednji dan, ko bo prisoten radiolog. Po slikanju so jo poslali domov z diagnozo zlom orbite, vendar se je morala ponovno zglasiti v bolnišnici v ponedeljek, da bi travmatolog potrdil potrebo po operaciji. Za vsak obisk je plačala 30 evrov, kar za podiplomsko študentko iz Španije ni bilo malo.

Amsterdam, Nizozemska, ponedeljek, konec avgusta 2025

Čez vikend sem kolesaril. Malenkost preveč in brez ustrezne hidracije. Naslednje jutro sem se peljal na Brnik. Vročičen. Pomislil sem: danes je res vroče jutro. Na letalu sem moral na stranišče. Urin je bil bakrene barve in moten. Sprva mi ni bilo jasno, kaj se dogaja. Nato evreka in sranje, imam uroinfekt, takoj zatem pa še sranje na kvadrat: kje dobiti antibiotik.

Peš sem odšel na urgenco bližnjega univerzitetnega kliničnega centra. Ko pridem do njega, ugotovim, da so urgenco prestavili na drugi konec mesta. Grem na informacije in skušam ugotoviti, ali lahko dobim antibiotik. Preusmerijo me v lekarno, kjer mi ne morejo pomagati, ker potrebujem recept družinskega zdravnika. Na srečo je ambulanta družinskih zdravnikov čez cesto. Vstopim v sprejemnico. Nikjer nikogar. Nekaj minut čakam na administrativno osebje. Končno se pojavi mlajša ženska, ki ji skušam razložiti, da imam uroinfekt in da potrebujem le recept za antibiotik. Neuspešno. Sredi razlaganja me prekine in mi reče, da se mora posvetovati s šefom. Ko se vrne, mi pove, da me ne morejo sprejeti in da moram v turistično ambulanto na drugi strani mesta, kjer bi moral pustiti nekaj sto evrov, da bi prišel do antibiotika.

Odpeljem se nazaj v pisarno in na srečo ima sodelavec s Češke doma Amoksiklav pretečenega roka uporabe. Zvečer končno pogoltnem prvo tableto in po štirih odmerkih nimam več vročine, uriniranje pa postane normalno.

Preberite še:
"Ljudi so strašili zato, da so se lahko prijatelji politikov v miru šli posle"

Misija nemogoče: kako priti do družinskega zdravnika

V obeh primerih bi v Sloveniji takoj prišel do obravnave in ustreznega zdravljenja. Kot državljan Evropske unije (EU) bi bilo moje plačilo enako nič evrov, ne glede na to, kdo bi me obravnaval, kirurg ali družinski zdravnik, in ne glede na to, ali sem evropski turist ali prebivalec Slovenije.

Prebivalci Slovenije se vsak dan srečujemo z drugačnim problemom. Z dostopnostjo do družinskega zdravnika, ki naj bi bil v Sloveniji vratar vstopa v sistem in naj bi bil sposoben razrešiti 80 odstotkov vseh zdravstvenih težav.

Če bi Franz Kafka živel danes v Ljubljani in ne v Pragi, ne bi pisal o Gradu in se ne bi prebudil kot hrošč. Prebudil bi se z zamašenim nosom, rahlo vročino in spoznanjem, da mora takoj dobiti bolniško. Kot kruhoborec ugotovi, da nima izbranega zdravnika, in je na istem kot 130.000 prebivalcev Slovenije. Ko ga skuša po dolgih letih brez obiska zdravnika poiskati in ko ne ve, kaj družinski zdravnik sploh je, na vratih zdravstvenega doma zagleda napis: NE SPREJEMAMO.

Dobrodošli v slovenskem primarnem zdravstvu, sistemu, ki ni nastal zato, da bi zdravil ljudi, ampak zato, da bi proizvajal papir in zakone. Ustvarili smo unikum. Visoko izobražene, drage in birokratsko izgorele zdravnike smo degradirali v birokrate ZZZS.

Seveda vsakokratni minister obljubi reformo, obrne nekaj milijonov in predlaga, da bi zdravniki delali več. Ampak težava ni v tem, da delajo premalo. Težava je v tem, kaj delajo, in da je njihovo delo podobno boju z mlini na veter.

Pa poglejmo, kako to rešujejo tam, kjer imajo morda malo manj sonca, a več vetra in nekoliko več smisla za oceno, kaj je smiselno in učinkovito ter kaj ne.

Preberite še:
"Janši nihče ni upal povedati, da sta se njegova varnostnika okužila s covidom"

Nizozemski »vratarji« in švedski telefoni

Ko v Sloveniji iščemo rešitve, radi pogledujemo na sever. Vzemimo Nizozemsko. Tam zdravnik družinske medicine deluje kot portir ekskluzivnega nočnega kluba in sedemzvezdičnega hotela hkrati. Brez njega ne prideš do specialista, niti če se zvijaš od bolečine. Kako preživijo? Z zanašanjem na medicinske sestre s posebnimi znanji, ki povsem samostojno vodijo kronične bolnike. Zdravnik dejansko rešuje samo tisto, kar je zapleteno. Kje je kavelj 22? Nizozemci plačujejo za Slovence absurdno visoke mesečne premije in imajo odbitne franšize. Prvih nekaj sto evrov na leto plačaš sam.

Švedski model je še bolj krut. Tamkajšnji zdravstveni centri niso zbirka osamljenih zdravnikov, ampak prave urgence in napol bolnišnice. Če te boli križ, te ne vidi zdravnik, ampak greš neposredno k fizioterapevtu. In kar je najlepše, imajo nacionalni klicni sistem Halo zdravnik. Zboliš, pokličeš ali klikaš, na drugi strani pa te izkušena sestra usmeri. Tri četrtine prehlajenih hipohondrov sploh ne pride do čakalnice. Kavelj 22? Za vsak »dober dan« v ambulanti plačaš participacijo med 15 in 30 evri.

Prenos tega v Slovenijo? Katastrofa. Uvedba švedske participacije bi pri naših plačah in pokojninah pomenila, da bi ljudje zbirali SMS-donacije za obisk zdravnika. Nizozemske premije bi povzročile revolucijo. Naš sistem solidarnosti je dober, le organiziran je tako, kot da smo še vedno v času Marije Terezije in pisalnih strojev.

Preberite še:
Kako smo covid izbrisali iz spomina #kolumna

Rešitve za slovenski absurd (brez odpiranja denarnic)

Pravica do smrkanja na lastno odgovornost

Smo eden redkih narodov, ki iskreno verjame, da bo prehlad minil šele, ko nanj udari žig nekdo z enajstimi leti medicinske izobrazbe. Rešitev? Do treh dni bolniške na epizodo naj delavec uredi neposredno z delodajalcem. Lahko tudi brez bolniškega nadomestila. Brez zdravnika, brez e-bolniškega lista. Pojdi v posteljo, pij pehtin čaj in ne hodi v zdravstveni dom širit virusov samo zato, da bo birokracija potešena.

Sestra naj postane pomočnica zdravnika, ne zgolj administratorka

Zakaj mora zdravnik vsak mesec klikniti »obnovi recept« za pacienta s pritiskom, ki ima že deset let isto terapijo? Prenesimo kompetence. Opolnomočimo diplomirane medicinske sestre z dodatnimi znanji, da samostojno vodijo stabilne kronične bolnike in jim predpisujejo terapijo.

Halo doktor - umetna (in naravna) inteligenca

Trenutno vsak zdravstveni dom izumlja svoj način naročanja. Nekje kličeš (in poslušaš, kot v filmu Ko to tamo peva, znak za zasedeno do konca maratoncev, ki tečejo častni krog), drugje pošiljaš elektronsko pošto, tretji imajo zastarele aplikacije, ki bi jih bolje sprogramiral povprečen srednješolec z umetno inteligenco.

Potrebujemo eno nacionalno vstopno točko, digitalno in telefonsko, ki deluje 24 ur na dan, sedem dni v tednu. Na drugi strani naj bodo izkušene medicinske sestre ali ustrezno programiran agent umetne inteligence, ki opravijo triažo. Če potrebuješ le nasvet, ga dobiš. Če potrebuješ pregled, te sistem sam naroči v ambulanto za hitre preglede ali te usmeri na urgenco brez obiska družinskega zdravnika čez pet dni. Konec stotih različnih portalov. Za starejše z množico bolezni, ki pojedo za krožnik tablet na dan, ki potrebujejo tolažilno besedo in več razlage, pa mora še vedno obstajati možnost obiska družinskega zdravnika, ki skupaj z internistom sestavi načrt zdravstvene obravnave brez šopa slabih kart oziroma napotnic.

Ne da v rokah stiskaš svoj par napotnic s stopnjo redno, potegneš eno hitro za ortopeda in, če se ti je življenje res obrnilo na glavo, dobiš še jokerja - zelo hitro za kardiologa. Ne da gledaš te karte, ta svoj nesrečni medicinski full house, in misliš, da si nekaj vrednega potegnil iz igre. Imaš papir, imaš dokaz, imaš pravico, da zmagaš! Ampak s temi kartami ne moreš zmagati.

Pustimo zdravnike, da zdravijo

Zmagal bi lahko v sistemu, kjer je pikov as družinski zdravnik, ki ima končno čas za tvojo bolečino v križu, ki Slovencu odvzame največ zdravih let življenja.

Karov as je ortoped, ki ti pove, kakšne so možnosti zdravljenja.

Križev as je fizioterapevt, ki Slovenca vzame v obravnavo takoj, pred operacijo, ga shujša in spravi v formo, da se po operaciji hitro vrne v nekdanje obrate.

Srčev as pa je delodajalec, ki se zaveda, da imaš nepogrešljivo znanje za delovanje podjetja in ki razume, da se vsi staramo ter potrebujemo občasni remont in čas za okrevanje.

Veste, koliko stane izobraževanje zdravnika? Ogromno. Veste, kaj ta zdravnik nato počne v ambulanti polovico svojega časa? Bere elektronsko pošto z zahtevami po podaljšanju receptov in napotnic, podaljšuje bolniške in izpolnjuje dokumentacijo za ZZZS. Je odlično plačan administrator, ne zdravnik. Je kot Franz Kafka in Don Kihot hkrati, ki ne more delati tistega, za kar se je izobraževal enajst let.

Zdraviti.

O avtorju:

Dr. Miha Skvarč, dr. med. je bil med pandemijo vodja Enote za mikrobiologijo v Splošni bolnišnici Jesenice in ekspert Evropske komisije za in vitro diagnostične medicinske pripomočke. Trenutno dela kot znanstveni svetovalec na Evropski agenciji za zdravila.

Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.