Fenomen Komljanec: zakaj zdravnikom dovoljujemo velikanske dobičke na naš račun

"Delam, delam, delam, delam ko zamorc." (iz pesmi Delam, Jani Kovačič)

Naj za trenutek popusti delo in prisluhne temu slavospevu Evgenij Komljanec,  dr. dent. med. spec., direktor Zdravstvenega doma (ZD) Izola in koncesionar ortodontije z ambulanto v istem domu.

V običajnem delovnem tednu vodi javni zavod s 150 zaposlenimi in kot najbolj pridna mravljica obdela še nečloveško število pacientov v redni obravnavi. Povsem izmučen od hude preobremenitve direktorovanja se na koncu osemurnega delavnika takorekoč odplazi do svoje zasebne ambulante, kjer v naslednjih 13 urah obdela še dvakrat več pacientov kot drugi.

Kako lahko človek preživi tak tempo dela in garanja ter v njem vztraja tedne in mesece, naj si predstavlja vsak sam. Nedvomno mu ni lahko, saj oddela resnično veliko število ur in obravnava ogromno pacientov. Vseeno pa se človek malo zamisli, kako kvalitetno je lahko delo nekoga, ki obdela trikrat več pacientov od normativa, za katerega številni sindikalisti trdijo, da je še vedno previsok in bi morali delati manj.

Preberite še:
Kako je mogoče, da direktor zdravstvenega doma 13 ur na dan dela v zasebni ambulanti?

So normativi tako nizki, da je možno delati trikrat več? 

Da gre pri sindikalistih za nategovanje in izsiljevanje, smo nekako vedeli. Direktor ZD Izola je že dokaz, da očitno zmorejo dosti več, kot dajo od sebe. Da bi bili pripravljeni delati še bistveno več, so dokaz tako imenovane "dvoživke", ki poleg storitev v javnem zdravstvu opravljajo še bogato plačane zasebne storitve. 

A novost je, da je očitno možno brez težav oddelati trikrat več od javnega normativa. Nismo si namreč predstavljali, da je razmerje nategovanja proti resničnim pripombam nad plačili Zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) tako hudo.

Po eni strani jih človek razume. Vsak bi se rad kopal v denarju in kdor je to že poskusil, je hitro ugotovil, da je kopel v kovancih sila neudobna in še radi kam zlezejo. Za res pravo denarno kopel seveda potrebujemo papirčke, najbolj sedejo zeleni stotaki ali vijolični petstotaki. Javna služba za kaj takega žal ne bo nikoli prinesla dovolj denarja, zato najdejo način, kako z delom zaslužiti več.

Kritika "dvoživk" ni, da so nekaj ukradli. Njihov denar je prislužen, ti ljudje dejansko garajo, da bi si prislužili kopanje vsaj v stotakih, kot ljudje. Težava je, da zaradi slepega pohlepa potem poskušajo sabotirati javni del svoje službe. Tam je zaslužek enak, ne glede na to, kaj in koliko delaš, dokler vsaj približno izpolniš predpisani minimum. Pri samoplačnikih in pri koncesionarjih, kjer ZZZS plačuje neomejen obseg storitev, seveda pridemo kopeli dosti bližje, če delamo več in bolj donosne stvari.

Preberite še:
Davčni inšpektorji gredo nad popoldansko delo zdravnikov. Jih bodo obdavčili za nazaj?

"Dvoživke", ki dobijo najboljše od javnega in zasebnega

Glavna kritika "dvoživk" je, da donosne storitve opravljajo samoplačniško, zapletene in drage posege pa v okviru javne službe. Sami dobijo najboljše obeh svetov. Pri storitvah z največjim zaslužkom delajo tako, da je njihov dohodek odvisen od marže. Pri storitvah brez zaslužka ali z izgubo naredijo tako, da breme nosi sistem, oni pa so še vedno čisto solidno plačani. 

Gre za nelojalno konkurenco samim sebi, na način, ki kar najbolj obremenjuje javno blagajno.

Nič ni narobe, če hoče nekdo delati več, kot je predpisano, in za to tudi biti plačan več kot zgolj svojo osnovno plačo. Zdravnik ali kdorkoli drug, ki je pripravljen sindikaliste postaviti na laž in pokazati, da še zdaleč ni preobremenjen, naj dela, kolikor hoče, in tudi prav je, da je za to primerno plačan. Ni pa prav, da se dovoljuje izigravanje sistema, kjer se dobičke privatizira in izgubo kolektivizira.

Če dovolimo "dvoživke" in koncesionarje, moramo od njih zahtevati, naj opravljajo enak nabor storitev, kot jih nudi javna služba. Naj bodo plačani enako in obravnavani enako. Pri tem je potrebno zahtevati tudi enako storitev, enak nabor storitev in enako službo, kot jih nudi javna mreža.

Preberite še:
Očesni kirurg, zaposlen v UKC, si je v enem letu iz zasebne klinike izplačal 3,6 milijona

Za naš denar gre

Kdor hoče imeti več in je za to pripravljen delati več, naj dela in služi. Če hoče imeti doma olimpijski plavalni bazen s stotaki, naj ga ima in naj mu bo kopanje resnično lepo. Toda ne na račun tega, da je kot zasebnik delal hitre in enostavne posege, pri katerih so zaslužki ogromni, medtem ko je na javno mrežo obesil težavne, drage posege, zaradi katerih imajo potem javne ustanove rdeče številke. Še manj pa na račun tega, da je bil nekdo uradno v javni službi, vendar je med službenim časom opravljal zasebno dejavnost in bil plačan dvojno. Kjer se ugotovi kaj takega, je potreben kazenski pregon.

Direktor ZD Izola je ortodont, toda isto velja za številna druga področja zdravstva in zobozdravstva. Koncesionarji si želijo enake obravnave pri ZZZS, toda za to niso ne pripravljeni in pogosto tudi ne sposobni ponuditi enake storitve. Dokler ne najdemo rešitve za ta problem, bi bilo bolje koncesije ukiniti, kot da nadaljujemo s sistemom, ki dela meni nič, tebi nič, sebi pa kupe denarja.

Gre namreč za naš denar. Koncesija ni pravica. Koncesija pomeni, da plačniki zdravstvenega prispevka, prek svojih predstavnikov in ZZZS, nekoga najamemo, da bo za nas opravljal določeno storitev. Moč imamo mi, pravila postavljamo mi, koncesionar lahko vedno poskuša preživeti zgolj z nudenjem samoplačniških storitev ali pa se zaposli v eni od javnih ustanov.

Kovanje mastnih zaslužkov na naš račun ni nikogaršnja pravica. Prav je, da se tega dejstva vsake toliko spomnimo.

O avtorju:

Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.

Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.