Pravijo, da jim gre za bolnike, v resnici pa jim iz žepa jemljejo denar

"Čakalne vrste v zdravstvu so umetno ustvarjene. Pri 200 milijonih evrov, ki jih je bivši minister Danijel Bešič Loredan dal v sistem, bi morale pasti na ničlo. V ortopedskih ambulantah čaka 18 tisoč pacientov. Če to delimo s 30, kolikor je ambulant, to pomeni 600 dodatnih pacientov. To sta v letu dni dve dodatni obravnavi na dan."

Tako je slabi dve leti nazaj govoril nekdanji minister za zdravje Samo Fakin. V oddaji Studio necenzurirano je razložil, da so čakalne vrste postale poslovni model: "Samoplačniške ambulante lahko delujejo le, če imaš čakalne vrste. Če jih nimaš, ta del zdravniškega dela pade. Po mojih podatkih se nekateri zdravniki prav trudijo, da med rednim delom naredijo čim manj."

Takrat, v začetku leta 2024, je bil Bešič Loredan, ljubljenec najvplivnejšega zasebnega zdravnika Marka Bitenca, že politična zgodovina. Nasledila ga je Valentina Prevolnik Rupel, ki so jo divji privatizatorji slovenskega zdravstva in njihovi lobisti pričakali na nož. Fides je razglasil stavko. Zdravniška zbornica pa se je ostro postavila po robu napovedi reforme, ki bi naredila vsaj malo reda pri delu zdravnikov zunaj matičnih ustanov.  

Vse to se je dogajalo v času, ko so zasebne klinike prav s popoldanskim delom zdravnikov iz javnih bolnišnic tolkle rekordne dobičke. Toda Fakinove besede so danes še bolj aktualne. Zakaj? 

Preberite še:
Pred vodstvom bolnice in ZZZS prikrivali, koliko je delal v zasebni kliniki

To ni zdravniški, ampak privatizacijski lobi

Takrat je napade lobija, ki v resnici ni zdravniški, ampak privatizacijski (imenujmo ga s pravim imenom), spremljala intenzivna politična in medijska kampanja. Poslušali smo, da gre za "pogrom nad zdravniki". Za gonjo proti tistim, ki si zgolj želijo delati več. Za "ideološko vojno" tistih, ki si ne želijo javnega, ampak državno zdravstvo. In da gre tistim, ki so v tem spopadu na "pravi" strani, zgolj in samo za bolnike. 

Ta taktika je imela dva cilja. Prvi je bil politični, enak kot v vseh levosredinskih vladah do zdaj: s pomočjo SDS javnost prepričati, da se gre škodljiva "socialistična" vlada vojno proti zdravnikom, v kateri jo bodo najslabše odnesli bolniki. 

Drugi cilj je bila notranja mobilizacija v zdravniških vrstah. Privatizatorji, torej lastniki največjih klinik, so želeli v vlogo talcev svojih interesov potisniti tudi veliko večino ostalih zdravnikov, ki imajo nekajkrat nižje mesečne prejemke. To so zdravniki, ki lahko o vilah, jahtah ali stanovanjih v Ljubljani brez kredita le sanjajo. 

Vse to je privatizacijski lobi zavil v celofan lažne cehovske solidarnosti. Prevedeno: vsako pisanje o rabotah teh ljudi je napad na vse zdravnike. 

Preberite še:
Dodatnih 13.000 evrov na mesec za šefa ortopedov, ki je dobil odpoved

Primer gospodarja čakalnih vrst iz Novega mesta 

Toda zdaj sta pred nami dva sveža primera, ki nam kažeta, da se za vso to retorično histerijo o pogromih, ki da vodijo v razpad zdravstva, skriva le eno. To še zdaleč ni skrb za paciente, ampak v prvi vrsti za lastni žep. Četudi je tudi ta legitimna, pa je bilo peska v oči dovolj.

Primer dr. Igorja Kavčiča, predstojnika oddelka za ortopedijo v novomeški bolnišnici, ki je paciente preusmerjal v zasebno kliniko, za katero je delal, ne bi mogel biti bolj nazoren. Kot šef oddelka v javni bolnišnici je bil de facto gospodar čakalne vrste. Toda kot tak ni imel popolnega nadzora le nad povpraševanjem, ampak kot zdravnik v zasebni kliniki tudi nad ponudbo. 

Kavčič, po pričevanju številnih odličen ortoped, je za zasebno kliniko delal precej več, kot bi v skladu z dovoljenjem novomeške bolnišnice sploh smel. Kaj je s tem narobe, se bodo vprašali nekateri. Mar ni v interesu bolnikov, da čimprej pridejo na vrsto? Seveda je, ampak kaj pa, če so nekateri, predvsem težji primeri morali čakati dlje?

Težava namreč je, da je imel Kavčič očitno dvojne sezname čakalnih vrst. Na zasebno kliniko je tako preusmerjal lažje vrste posegov, ki so tudi najbolj donosni. Težje operacije in posegi, torej tisti, ki zaradi možnih zapletov prinašajo manj donosa ali celo izgubo, so ostali javni bolnišnici. Tam pa se je vrsta daljšala, ne krajšala.

Preberite še:
"Čakalne vrste so umetno ustvarjene, da cvetijo zasebne klinike" #video

Za bolnike gre, pravite?

Bistvo: v javni bolnišnici so opravili manj operacij, kot bi jih lahko, zgolj zato, da jih je lahko več opravil predstojnik oddelka – in to kot zasebnik za dodatno plačilo. Za to, da se mu je s popoldanskimi, bolj enostavnimi operacijami mudilo, je imel tudi jasen motiv. Cene ortopedskih storitev, ki jih plačuje javna zdravstvena blagajna, se bodo namreč že januarja znižale. 

Drugi primer je dogajanje na maksilofacialni kirurgiji na UKC Ljubljana. Pred dvema tednoma so naenkrat izbruhnile informacije, da je ta oddelek pred razpadom. A kaj se je v resnici zgodilo? Zdaj že nekdanji predstojnik in njegov kolega, ki sta napovedala odhod (enemu se soglasje za opravljanje dela drugje izteče februarja), sta že maja ustanovila vsak svojo zasebno kliniko. 

Za razliko od klinike, za katero popoldne dela Kavčič, koncesije nimata. Prevedeno: njuni pacienti bodo le samoplačniki, saj jim stroškov operacij in posegov ne bo krila javna blagajna. To pomeni, da je njun nekdanji oddelek na UKC Ljubljana tudi njun največji konkurent. 

Kako ga torej v največji mogoči meri oslabiti? Tako, da začneš - seveda ne kot podjetnik, ampak kot član strokovnega organa pri ministrstvu za zdravje - javno govoriti o razpadu tega oddelka in ustvariti občutek kaosa, ki bi od tam pregnal še ostale nekdanje sodelavce. Če bi javna bolnišnica ostala brez oddelka, bi bila namreč prisiljena prek podjemne pogodbe najemati prav ti dve novi zasebni podjetji - in to verjetno za nekajkrat več denarja, kot ga oba zdravnika prejemata danes. 

Preberite še:
Kirurgi, ki napovedujejo propad oddelka na UKC, že odprli zasebne klinike

Zakaj tudi učitelji ne delajo prek zasebnih podjetij?

Gre torej v obeh zgodbah res za bolnike? Ne, ampak za njihov denar. Celotno "shemo" predstojnika iz Novega mesta smo namreč plačevali vsi – z denarjem iz javne zdravstvene blagajne, ki jo vsak mesec polnimo s prispevki.

Če bi njegov oddelek v javni bolnišnici delal s polnimi zmogljivostmi, bi "plus", ki bi ga v tekočem poslovanju ustvarila s posegi, ostal javni bolnišnici, ne pa lastniku zasebne klinike. V takšni "shemi" je vsaki javni bolnišnici namenjena vloga kroničnega zgubaša, nekakšne slabe banke za posege in storitve, ki se jih zasebnikom ne splača opravljati. Vse skupaj je torej za nas, paciente, dražje.

Enako velja za dogajanje na UKC Ljubljana. Si recimo predstavljate, da bi se učitelj matematike na neki osnovni šoli odločil, da bo zaradi "nevzdržnih razmer" v zbornici ustanovil zasebno podjetje, ki ga bo šola plačevala za to, da bo 13-letnike učil o ulomkih in enačbah? Enkrat dopoldne, drugič popoldne, po možnosti le tiste z odličnim uspehom. 

In da bi to prikazoval kot boj za interese učencev? 

Kaj moramo torej narediti, ko nam nekdo kot boj za dobrobit pacientov predstavlja divjo privatizacijo zdravstva? In to takšno, kjer so gospodarji čakalnih vrst hkrati tudi tisti, ki z njimi dobro služijo? Vsi skupaj se moramo prijeti za denarnice. 

Preberite še:
Ortopedi iz UKC: nekoč so se lažno "štempljali", zdaj z enim soglasjem delajo za pet klinik