"Vsaj ena stvar je hujša od vojskovanja s pomočjo zaveznikov: vojskovanje brez pomoči zaveznikov." Winston Churchill, britanski premier v času 2. svetovne vojne
Slovenija je dahnila usodni da. Četrtega junija smo postali dvanajsta članica EU, ki je kot samostojno in suvereno državo priznala Palestino v mejah iz leta 1967. Nekateri zlobni jeziki so to označili za odkrito podporo Hamasu in terorizmu, za nesmisel, imeli smo dve referendumski pobudi, veleposlanico na zagovoru pri Izraelskem premierju in še in še. Imeli smo tudi nekaj praznovanj, ko so podporniki druge strani dobili, kar so želeli.
V resnici imajo prav vsi in nihče. Palestina leta 1967 ni obstajala. Izrael je zasedel kose Jordanije in Egipta, toda ko so leta kasneje podpisovali mirovne sporazume, ti dve državi ozemlja nista želeli nazaj, tudi če bi jim plačali, da ga vzamejo. Šele po tem so začeli govoriti o samostojni Palestini. Res je, "Palestina v mejah iz leta 1967" je tehnično nepravilna formulacija tega, kaj smo v resnici priznali, toda kljub temu razumemo, o čem govorimo.
Prav tako ne drži, da gre za podporo Hamasu. Kot vlado Palestine smo priznali palestinsko oblast s sedežem v Zahodnem bregu, ki je s Hamasom v neke vrste državljanski vojni. Hamas je mafijska organizacija pod krinko versko blazne države. Podpora Hamasu je podpora najslabšemu, kar trenutno ponuja svet. V resnici smo priznali njihove sovražnike. Kljub temu nesporno drži, da je priznanje Palestine kot samostojne države korak stran od Izraela, ki bije vojno s Hamasom, in da Slovenija tega koraka ni naredila sama.
Kako je možno, da v vojni proti eni najbolj nečloveških organizacij modernega časa Izrael izgublja podporo po vsem svetu? Hamas je utelešenje vsega, kar je narobe z versko državo, s teokracijo. Odgovor se ne skriva toliko v (pre)grobem izraelskem odgovoru na oktobrski napad Hamasovih "borcev", temveč v brezbrižnosti do trpljenja nedolžnih, ki jo izkazujejo izraelski politiki.
Preberite še:
Dvoličnost in praznina. To je njihov boj za krščansko Evropo.
Izrael se je moral odzvati, a bi lahko ravnal drugače
Vojna nad Gazo je bila za Izrael politično neizbežna. Noben narod ne bo mirno gledal, kako jim teroristi zažigajo cele družine ali pečejo žive dojenčke v mikrovalovkah in se s tem hvalijo na videoposnetkih, ki jih objavljajo na spletnih omrežjih. Kakšen bi bil pravilen in primeren odziv, lahko razpravljamo v nedogled, toda nobena vlada v nobeni državi ne bi politično preživela, če se na take grozote ne bi odzvala hitro in silovito. V vojni bodo skupili tudi nedolžni, Hamas za to res dobro poskrbi, toda tu je Izrael z Netanjahujem na čelu izgubil priložnost za moralno zmago.
Če je vojna že bila neizbežna, bi lahko izraelski politiki pokazali razumevanje za trpljenje nedolžnih in poskušali to trpljenje v največji možni meri zmanjšati. Lahko bi, na primer odprli begunska taborišča izven območja Gaze in tam naselili nedolžne, ki bi si želeli oditi. V Gazo bi lahko napotili toliko hrane in zdravil, da bi bilo vsega dovolj za vse. S tem bi izničili Hamasovo taktiko, kjer z nadzorom nad zalogami hrane drži lastno ljudstvo v šahu in jih izkorišča za žive ščite. Če jim je vse to predrago, bi lahko vsaj izražali javno obžalovanje nad nedolžnimi žrtvami. Lahko bi, če bi, možno bi bilo ... iz Izraela ne prihaja kaj dosti tega.
Namesto tega v najboljšem primeru bijejo vojno do meja, ki jih še dopuščajo mednarodne konvencije. "Hamas ima dovolj hrane, na njih je da nahranijo svoje ljudi" morda celo pravno vzdrži, vendar ni strateško najboljši odziv na lakoto v Gazi, da o kakšnih moralnih normah sploh ne govorimo. Vse to Izraelu povzroča dolgoročno in nepopravljivo škodo v javnem mnenju. Izraelska vlada to ve, ve tudi, da bi bil boljši odziv verjetno celo cenejši od tega, kar počno sedaj, vendar se kljub temu poslužuje bistveno slabših odzivov.
Preberite še:
Migrantskega vala nočemo, prav, ga nočemo. Prišel bo ravno tako, vprašal nas ne bo nihče.
Ne gre za vprašanje zmage Izraela, ampak preživetja Netanjahuja
Vzrok za to je zapor, ki si ga je Bibi, kot ljubkovalno kličejo izraelskega premierja, zgradil sam. Njegova stranka Likud ni neka naključna politična stranka, temveč Judovska etnonacionalistična stranka. Gre za politično ideologijo, ki med drugim poveličuje lastno etnično skupino nad drugimi, njeni podporniki in člani pa pričakujejo določeno mero brezbrižnosti nad manj vrednimi skupinami. Hujskaštvo, širjenje sovraštva do drugačnih in demagogija so glavna orodja, s katerimi privabljajo volivce. Ni čudno, da gredo podporniki Likuda pogosto še dlje in od svojih herojev zahtevajo brezbrižnost nad trpljenjem nedolžnih prebivalcev Gaze.
Povedano drugače, tudi če bi Bibi želel izvesti katerega izmed poceni in preprostih manevrov in s tem okrepil ugled Izraela po svetu, tega politično ne bi preživel. Brezbrižnost do nedolžnih žrtev v Gazi njegovi podporniki pričakujejo, celo zahtevajo. Če pokaže kanček usmiljenja, bo izgubil podporo svojih volivcev in zgodilo se mu bo nahjujše: izgubil bo oblast in oditi bo moral v pokoj. Njegova oblast v Izraelu je odvisna od njegovih volivcev ne od mednarodne podpore Izraelu. Kot premier zato žrtvuje dobrobit svoje države, da bi s tem obdržal oblast.
To je razlog, zakaj Izrael v vojni proti eni najhujših zločinskih organizacij na svetu izgublja mednarodno javnost. Vprašanje niti ni več, ali lahko Izrael v vojni lahko zmaga, ampak ali Bibi lahko preživi zmago. Podpora etnonacionalistov bi ob zmagi hitro skopnela, saj bi bil njihov cilj dosežen, prav dosti drugih razlogov za to, da bi kdo glasoval zanj, pa nima. Cena, ki jo Izrael plačuje in jo še bo plačeval za podporo napačni, slabi politiki, bo generacijska. Še vsak jo je.
Preberite še:
Kaj je Janša počel v Izraelu? Trgoval z interesi države za lastno korist.
Tudi Palestinci plačujejo drago ceno
Etnonacionalistična politika je vedno taka, gradi na večvrednosti ene skupine nad drugo in posledice so vedno katastrofalne. Še en tak primer, ko gredo zadeve preko vseh skrajnosti, vidimo v gibanju Hamas. Tudi Hamas je gibanje, grajeno na sovraštvu do drugačnih in Palestinci v Gazi drago plačujejo ceno podpore etnonacionalizmu in brezkompromisnemu vojskovanju. Z drugačno oblastjo, z drugačno politiko, z drugačnim odnosom do soljudi bi lahko imeli svojo mednarodno priznano državo že pred 40 leti in to v mejah, ki jih je sedaj priznala Slovenija. Nekaj podobnega je zdaj prizadelo tudi Izrael.
Podobno napako si novembra številni želijo narediti tudi v ZDA. Upam, da bodo vsaj tam pametnejši in ne bodo zafrčkali svoje prihodnosti samo zato, da bi nekaj let nekaznovano tepli prišleke in gledali zviška na "napačne" ljudi.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
