"Vsako kraljestvo, ki se razdeli zoper sebe, bo opustošeno in nobeno mesto ali hiša, ki sta zoper sebe razdeljena, ne bosta obstala." - Evangelij po Mateju, 12-25
Nad Evropo so v teh dneh prišli oblaki saharskega peska. Topel južni veter je k nam prinesel majhen košček največje puščave na svetu, to pa po čudnem naključju sovpada s premiero drugega dela znanstvenofantastičnega spektakla Sipina. Če bi bil teoretik zarote, bi rekel, da je verjetno šlo za tajno sodelovanje med režiserjem Villeneuvom, skrivnimi podnebnimi laboratoriji v kleti picerije brez kleti v Washingtonu in britansko obveščevalno službo.
Ni samo afriška puščava prišla k nam. Eden od naših politikov se je napotil v približno tiste kraje, točneje v Izrael. Gre seveda za nadvojvodo generalissima Ivana Janeza, ki tamkajšnjim politikom razlaga, kako jih on osebno podpira in kako se je za Izrael potrebno boriti do zadnjega Palestinca.
Ve, da tako soliranje Slovenijo drago stane
Ne gre za odposlanca zunanjega ministrstva, kot bi bilo iz njegovega delovanja mogoče razumeti. Gre za postlanca brez slehernih pooblastil. Ivan je skupaj s štirinajstimi kolegi sicer član odbora za zunanjo politiko, ampak tam se njegov vpliv uradno konča. V Izrael se odpravlja kot zaskrbljeni državljan, ne kot odposlanec Republike Slovenije. Ivan v Izraelu je samo vplivnež Ivan. Edina razlika med njim in kakim drugim vplivnežem je, da njegov vpliv žal ne izvira iz njegovih sledilcev na spletni strani OnlyFans, temveč iz marionetnega nadzora dela opozicije v državnem zboru.
Povedano drugače, Ivan ne predstavlja Slovenije in to kot edini pos(t)lanec s kariero od plebiscita dalje dobro ve. Zaveda se, da njegovo manevriranje v Izraelu ni usklajeno s politiko Republike Slovenije do konflikta. Zelo dobro ve, da ima Slovenija v tem konfliktu bolj uravnoteženo mnenje. Ivan ve, da po eni strani zagovarjamo pravico do samoobrambe in po drugi strani pomagamo nedolžnim, ujetim v generacije dolgem konfliktu.
Ve tudi, da tako soliranje Slovenijo drago stane. V nobeni drugi evropski državi ni navada, da bi politiki na tujem zagovarjali stališča, ki so v nasprotju s politiko države. Na znotraj se kregajo na tisoč in en način, toda ko pride do zunanje politike bodisi podpirajo uradno politiko bodisi so tiho. Izjema je Slovenija, kjer ena politična stran zagovarja svoja stališča in vidi evropske poslance predvsem kot orožje za notranjepolitične obračune, ne kot odposlance, ki bi zagovarjali interese Slovenije v Evropski uniji.
Zato nas v zunanji politiki nihče ne jemlje resno
Zakaj nas torej nihče ne jemlje resno? Zakaj Slovenija v zunanji politiki šteje manj kot Luksemburg, zakaj smo v zunanji politiki vredni toliko kot Liechtenstein, ki je velik kot Kranj? Zato, ker ostale države nastopajo složno. Ne glede na to, kako so notranje sprti, njihovi politiki vedo, da interesi države pretehtajo pred parcialnimi interesi notranje politike. Opozicija drugje ne kliče po tujih intervencijah in ne rine vladam nožev v hrbet, ko se ukvarjajo z vprašanji zunanje politike.
Zakaj torej še vedno nimamo rešene meje s Hrvaško, zakaj smo jim dali vse in dobili nič? Zakaj je Jadransko morje razdeljeno med Italijo in Hrvaško? Zakaj lahko v Sloveniji slišimo italijanske radijske postaje na kanalih, rezerviranih za naše postaje? Zakaj, zakaj, zakaj ...? V čisto vseh primerih zato, ker zunanja politika notranje razklane države ne more doseči ničesar in zato, ker vsak ve, da se v primeru Slovenije da brez težav počakati na pravo politično opcijo in jim ponuditi minorne ugodnosti, če izdajo interese lastne države.
Kraljestvo, ki se razdeli zoper sebe, ne more obstati. Tudi republike ne morejo. Soliranje opozicijskih politikov v zunanji politiki že samo po sebi močno načne temelje kredibilnosti in podpore, ki jo v mednarodnem plesu narodov potrebujejo vse države.
Sprevrženo dejanje, ki bi končalo kariero slehernega politika
Obisk politika na tujem, ki ni usklajen s politiko države, je vedno in povsod znak za alarm, znak, da gre nekaj narobe. Je znak, da se nekoga da izkoristiti in pridobiti koristi na račun te države.
Ivan to ve. Gre za politika z več desetletji izkušenj, ki se dobro zaveda, kakšne posledice imajo njegova dejanja. Dobro ve, da bo njegov zapitek plačevala država, da bodo stroški v duhu Tita in Kardelja v celoti socializirani, toda dobički bodo privatizirani. To ga ne moti, nasprotno – osebna korist je cilj njegovega soliranja.
Trgovanje interesov države za lastne koristi je sprevrženo dejanje, ki bi končalo kariero slehernega politika v normalni državi. Politiki niso izbranci, ki lahko počnejo karkoli. So predstavniki vseh nas. Njihova naloga ni nam vladati, temveč jih samo pooblastimo, da zastopajo naše interese.
Ta pooblastila se da od časa do časa tudi preklicati. Ivanu smo jih že nekajkrat. Pred prihajajočimi evropskimi volitvami bi se bilo dobro spomniti, kateri politiki vedo, da so naši pooblaščenci, in kateri se obnašajo, kot da je njihova pravica vladati nam.
O avtorju:
Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.
Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.
