Ne verjemite populistom, vsi delajo za elito in tajne stričke iz ozadja

"Če si želiš odobravanje širokih množic, jim moraš govoriti najbolj primitivne neumnosti." (Adolf Hitler, avstrijski slikar in politik, 1889-1945)

Otroško igrišče demokracije se počasi polni. Priprave za volitve so v polnem razmahu, obcestni transparenti napovedujejo skorajšnjo revolucijo. Migranti niso več v modi, zato nam obljubljajo populizem: izpolnjevanje želja najmanjših ljudi in boj proti elitam.

V Sloveniji imamo eno takšno zanimivo situacijo, kjer se vsi politiki do zadnjega borijo za navadnega človeka in proti elitam. Kljub temu nam, tako predvolilna propaganda, vladajo elitni strici iz ozadja in ni videti, da se bo to kaj kmalu spremenilo.

Misteriozni kult stricev iz ozadja že vsaj od leta 2014 dalje ne vključuje več temnih plaščev, polnočnih obredov svečenikov in mističnih ritualov plodnosti ob polni luni. Tajni strički so dandanes samo bogatini, ki imajo take ali drugačne zaveznike v politiki.

Preprosti odgovori na kompleksna vprašanja

Populizem je boj navadnih ljudi proti elitam, pravi predsednik ene od strank, ki lahko upa na preboj v parlament.

Na Facebooku nam pred tablo kot šolarjem razlaga, kako nam država "krade". Vsak s povprečno plačo naj bi v 40 letih dela "privarčeval" kar pol milijona evrov za pokojnine, torej bi morale biti te nekajkrat višje. Ob tem svojim privržencem ne pove, da gre ta denar v resnici za pokojnine naših staršev in starih staršev. Če jim zvišamo pokojnine, bomo plačevali tudi višje davke.

Zaradi previsokih davkov naj bi po njegovem imeli tudi slabe ceste. Kot rešitev bi ukinil trošarino za bencin, da bi liter stal le 50 centov. Potem se bomo hitro razvijali, kar bo koristilo navadnim ljudem, ne elitam.

Populizem karakterizirajo preprosti odgovori na kompleksna vprašanja. Odgovori praviloma kažejo na nerazumevanje problematike, kaj šele da bi preučili, kako so na videz ločena vprašanja med sabo povezana.

Recimo: ena od težav elektrifikacije voznega parka so trošarine na bencin, ki jih pri elektriki ni. Z njimi vzdržujemo ceste, zato lahko nastane težava s sredstvi zanje.

Nek drug populist, ki si ravno tako obeta poslansko plačo in upa, da bo spet lahko minister, bi reševal stanovanjsko problematiko z gradnjo študentskih domov. Da obstaja stanovanjski problem tudi izven Ljubljane, je zanj verjetno pretežko.

Preberite še:
Milijone porabljajo, da nas svarijo, da je več denarja za revne slabo

Nižali bi davke bogatim in pobirali malim ljudem

Ravno tako je pretežka reforma, ki bi zahtevala uporabo stanovanj za stanovanje in omejila rabo kot turistično namestitev. Temu odločno nasprotuje, čeprav gre za pravno sporno nenamensko rabo stanovanj, ki je pomemben dejavnik nepremičninske draginje. Omejitev te rabe bi sprostila mnogo stanovanj po vsej državi in močno posegla v najemnine. Pogumen ukrep bi škodil določeni eliti, kar pa za vrlega populista ni.

Vsi populisti namreč delajo za elito. Večinoma za tisto, ki nima nobenih moralnih ali etičnih zadržkov, s kom bi sodelovala. Populista bi porabili za ene volitve, v tem času pobrali, kar se pobrati da, in ga potem zavrgli kot odpadek.

Malokateri populist se ne zaveda svoje resnične vrednosti tistim, ki jim tako zvesto služi. Nekateri so resnično prepričani, da delajo za malega človeka, ko bi rezali davke najbogatejšim in malim ljudem pobrali še tisto malo ugodnosti, ki jih dobijo.

Preberite še:
Govorijo, naj zamižimo na obe oči in verjamemo, da se vse ruši. Pa se res?

101 točka lepega govoričenja

Resnica je pač taka, da so populisti posebna skupina ljudi, ki delajo zase in jih škoda, ki jo povzročajo drugim, niti ne zanima. Vsebinsko so prazni, neka stranka obljublja celo "suverenizem", kaj naj bi to pomenilo, naj si razlaga vsak sam. Zagotovo je nekaj dobrega, s tako zvenečim imenom drugače sploh ne more biti.

Vsebinska praznost je druga značilnost populistov, njihov zaščitni znak in ključna strategija. Po kakovosti predlogov so podobni horoskopu: splošne trditve, s katerimi se je lahko strinjati, brez kakšne vrednosti, s katero bi se lahko kaj pomagali.

Neka malo dalj časa stoječa populistična stranka svojo vsebinsko praznost skriva s programom, ki ima 101 točko lepega govoričenja, v katerem je težko najti sploh kak oprijemljiv predlog. Stanovanjsko politiko bi reševali tako, da bi njen temelj predstavljala lastniška stanovanja, pridobljena z lastnim trudom.

Fino. Kako bi pa to dosegli? Mladinske delovne brigade, ki bodo zidale nove bloke? Državne subvencije izbrancem za gradnjo novih kapacitet? Menica za petdeset let?

Preberite še:
Celo o Titu niso delali takšnih dokumentarcev kot o vodji naše desnice 

Njihove besede so sladke, a v njih je skrit strup

V isti predlog sodijo ti in vsi drugi, nekateri so mogoče dobri, drugi ne. Kaj od tega bodo izbrali, bomo izvedeli po oglasih. Komur izbira ne bo všeč, bo pač označen za komunista.

Zmotno bi bilo misliti, da pri populistih kupujemo mačka v žaklju. Pri takem nakupu namreč vemo, koliko nas bo zadeva stala, in v najslabšem primeru nam ostane vsaj vreča. To je več in boljše kot pri populistih.

Narod si bo sodbo pisal sam, je stara komunistična parola. V demokraciji to dejansko drži. Če nasedemo cenenemu populizmu, si bomo sami spisali obsodbo. Z nekaj sreče ne bo smrtna, kaj dosti lepša pa tudi ne.

Če želimo živeti v človeka vredni državi, se moramo vseh vrst populizma na daleč ogibati. Njihove besede so sladke, toda v njih je vedno skrit strup. Tudi takrat, ko slučajno povedo kaj po pravici, se zadaj skriva rezerva. Rabijo nas samo do oddaje glasu, po tem si bodo hitro premislili, saj bodo uvideli, da so dobili edino priložnost v zgodovini.

Preberite še:
Ko so izvedeli, da ni napadel migrant, ampak Slovenec, so nehali z gnojnico

Rima niso zgradili v enem dnevu

Pamet v roke. Kar je slišati predobro, da bi bilo res, običajno tudi je. Rima niso zgradili v enem dnevu in tudi brez žuljev ni šlo. Težka vprašanja nimajo preprostih rešitev in velike odločitve nikoli niso brez posledic.

Ena od populističnih strank bi davčno breme spustila na 33 odstotkov in ustavila vse kreditiranje države. To v grobem pomeni takojšnjo razpolovitev vseh javnih izdatkov. Kdor trdi, da to lahko naredi brez posledic, laže. V najboljšem primeru lahko davčno breme spremeni v način za hiter zaslužek dobro plasiranih izbrancev. 

Kako naj bi to koristilo nam, ni najbolj jasno, ampak po volitvah niti ne bo več važno. Čez manj kot dva meseca bomo torej imeli možnost nadaljevati politiko odraslih ljudi ali parlament spet dati v roke otroškemu vrtcu, ki smo ga videli že nekajkrat. Otroci v njem so vedno starejši, igra pa vedno bolj groba.

O avtorju:

Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.

Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.