Celo o Titu niso delali takšnih dokumentarcev kot o vodji naše desnice

"Če je kje na svetu kaj pomembnejšega od mojega ega, zahtevam, da se to pri priči najde in ustreli!" (Douglas Adams v romanu Štoparski vodnik po galaksiji)

Kleče, na kolenih in ponižno dva premierja prosita za domovino. Eden položaj ima, drugi si ga želi nazaj. Župnik prosi vsemogočnega Boga za pomoč pri spravi, pri rešitvi domovine pred vsemi tegobami in se priporoči za mir in svobodo. 

Skupaj zapojejo nekaj kitic lepe pesmi o miru, pravici, morali, kulturi, športu in družinskem življenju. Kitice o iztrebljanju komunistov in svetem boju proti marksizmu za letos izpustijo.

Desni pol politike se že desetletje in več trudi prodati idejo, da določene ideje in vrednote pripadajo njim. Domoljubje in vera sta dve področji, ki ju jemljejo za svoji. Prodajajo idejo, da imajo oni radi Slovenijo in Boga, tisti drugi so pa vsi komunisti in ljubijo Tita. Resnica je seveda malenkost drugačna. Vidi se v vedno bolj praznih cerkvah, združevanju župnij in vsesplošnem izumrtju komunistov izven blodenj politične propagande.

Preberite še:
Borut Pahor igra maskoto Slovenije, ker ne prenese, da se o njem ne govori

Generacijska bolečina privrela na površje takoj po izključitvi iz partije

Kdor je imel nesrečo, da se mu je program zataknil na Planet TV, je bil prejšnjo nedeljo deležen še neke druge blodnje. Predvajali so tako imenovani dokumentarec o življenju in delu najbolj slavnega politika desnice, ki je klečal v cerkvi in ponižno prosil, da bi postal božji odrešenik v Sloveniji.

Uro in četrt dolg dokumentarec je imel dva nastopajoča: njega in stol. Nekdanji premier je pred različnimi ozadji razlagal, kaj se mu je zgodilo in kdaj. Pred ozadjem Kočevskega morišča je denimo razlagal, kako je njegov oče kot žrtev neuspelega povojnega poboja pobegnil iz jame pobitih domobrancev. Iz tega travmatičnega veje Janezovo sovraštvo do komunizma. Generacijska bolečina je v Janezu očitno privrela na površje kakih 15 minut po tem, ko so ga sredi 80. let zaradi preveč revolucionarnih stališč izključili iz partije.

Dve molitvi je izrekel Janez, eno zase doma in tudi drugo zase, ampak takrat so s prižnice govorili o domovini. Pri prvi so ga tudi snemali in izdelku dali ime dokumentarec. Za primerjavo: v bazi slovenskih filmov najdemo šest filmov o Titu, ki so nastali za časa njegovega življenja. Večina jih traja samo nekaj minut in vsi skupaj so krajši od monologa s stolom. Večina je nemih, kratkih izsekov, ki bi jim danes rekli reportaže na večernih novicah.

Samodržec, ki je vladal Jugoslaviji vso sivino njenega komunizma in vzpostavil kult osebnosti, ki presega čas in zgodovino, je imel vsaj nekaj okusa. Večina del o njegovem življenju in delu, vsaj v Sloveniji, je nastala šele po njegovi smrti. Dokumentarce o lastnem življenju politiki snemajo v Severni Koreji in zdaj očitno tudi v Sloveniji. S tem, da imajo Korejci več nastopajočih kot le velikega vodjo in njegov najljubši stol.

Preberite še:
Kaj bi nas moralo naučiti leto 2025? Da je SDS slovenska MAGA

Nimajo monopola nad domoljubjem, imajo pa nad čaščenjem nekega lika

Desnica nima monopola nad domoljubjem in vero, najsi bo to v Boga, odrešenika, Muad'diba ali domačega mačka. Obstaja vse preveč ljudi, ki so jih sprevideli. So pa na desnici uspešno vzpostavili monopol nad nekritičnim čaščenjem nekega lika, ki je septembra letos izpolnil pogoje za upokojitev tudi po novem zakonu. Vsem drugim se s tako samohvalo zdi nekaj narobe in zmajujemo z glavo, kam gre vse skupaj.

Namesto tega vidimo človeka, ki je poln bajeslovnih pripovedi. V preteklosti je tako vsej Sloveniji razlagal, kako je v gorah izgubil prstan in ga spomladi, ko je skopnel sneg, spet našel. To je razumel kot znak, da mora 20 let mlajšo življenjsko sopotnico zaprositi za roko. V starodavni Angliji so na podoben način kronali kralja: komur je jezerska vila podarila meč, tega so okronali za kralja Anglov.

Kasneje so se zedinili, da neke čudaške jezerske gospe, ki mimoidočim delijo meče, niso najbolj primeren pravni temelj za državo. Tudi o prstanu, ki se izgubi in potem spet najde, je bila posneta cela trilogija filmov. Ne ena, kar dve so posneli in v drugi nastopa zmaj.

Življenje, sobivanje z nekom, ki v debeli uro pred kamero našteje več čarovnij, kot jih ima povprečen roman z vilinci, temu pa potem reče dokumentarec, je normalnemu človeku nevzdržno. Toda marca prihodnje leto se nam zopet obeta, da se bo za nekaj let naselil v vse pore življenja.

Preberite še:
Do volitev so še štirje meseci, a vsi živimo, kot da je Janša že zmagal

Se res želimo vrniti v mračne čase prejšnje vlade?

Da si malo osvežimo spomin. Nazadnje je vodenje odziva na epidemijo zaupal torakalnemu kirurgu in strokovnjaku za zlorabo drog, kupe denarja smo porabili za prijatelje, ki so dobavljali osebno zaščitno opremo, izgubil se je tovornjak z maskami, državne inštitucije so vohljale za političnimi nasprotniki in še in še. Tako fino nam je bilo, da so praktično vse stranke, ki so s tisto vlado sodelovale, izginile iz političnega prostora. Nekateri izmed njihovih članov so zdaj v njegovi stranki. 

Molil je zase, za ponovitev teh uspehov. Toda pomniti moramo, da zgodovina prihodnosti še ni napisana. Prihodnost lahko še spremenimo. Nekateri za to molijo, drugi delajo reklamne videospote, tretji grozijo s trumami priseljencev ali kaj je že letos moderno. Ugotoviti moramo, kakšno prihodnost želimo, in k njej stremeti, pa čeprav samo tako, da enkrat na nekaj let vržemo listek v skrinjico.

Dve molitvi, dve možnosti: ali pomagamo pohodu samodržca ali ga poskusimo ustaviti. Za razliko od raznih natolcevanj o travmatični preteklosti in hudobiji davno preminulih komunistov bodo naša dejanja odzvanjala v zgodovini. Če ne svetovni, pa vsaj v zgodovini naše države. Na nas je, da se odločimo, kakšen bo zven tega zvona, kakšno molitev bomo podprli.

Poveselimo se torej praznikov. Ta teden so dovoljene sanje. Naslednji teden je novo leto.

Preberite še:
Česa ne vidimo, ko gledamo Vučićevo Srbijo. In zakaj bi nas moralo skrbeti tudi v Sloveniji.

O avtorju:

Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.

Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.