Milijone porabljajo, da nas svarijo, da je več denarja za revne slabo

"Minimalna plača bi morala biti višja od meje revščine." - Barack Obama (predsednik ZDA 2009-2017)

Grom in strela sta preklala nebo nad dolino šentflorjansko. Temni duh Tita in Kardelja je zavladal in povsod se poje Internacionalo, potrkavamo s srpi in kladivi in mahamo z rdečimi zvezdami. Komunizem se vrača, Luka Mesec slavi in kmalu bo tudi pri nas tako lepo, kot je bilo v Sovjetski zvezi. No, tako lepo morda ne. Ampak minimalna plača bo ta mesec prvič v naši zgodovini nad mejo revščine.

Predvolilna poteza ministra za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je na noge dvignila bogaboječe ljudstvo, ki z zvonikov, prižnic in obcestnih plakatov opozarja pred nebrzdanim skokom inflacije. Vsi bomo imeli manj, ker bomo najslabše plačanim dali dobrega stotaka več in bo to vse požrla inflacija, pravijo. Revni morajo biti, pa čeprav delajo. Tak je vendar Božji red.

Enak rompompom smo dobili že ob obveznem zimskem regresu. Tam so nam obljubljali, da nam bo že januarja slabše, ker bodo propadla podjetja in bodo šli vsi na tuje. Pa še inflacija nam bo požrla ta dodaten denar v žepu pred prazniki, so pravili. Koliko bo to res, bomo še videli.

To ni prvi dvig minimalne plače v zadnjem desetletju. Leta 2015 so obljubljali grozoto vseh grozot, dvig vseh plač za pet odstotkov in nevzdržno zvišanje stroškov dela, ki jih gospodarstvo ne bo preneslo. Leta 2019 je bilo še huje, saj so obljubili povečanje stroškov dela za 20 odstotkov in več. Val odpuščanja in dolgotrajne brezposelnosti je bil neizbežen. Verjetno ga bomo nekoč tudi dočakali. Kdaj, pa ne vem.

Preberite še:
Slovenski navijači Trumpa bodo slavili tudi tujo oblast in se ji udinjali

Dvig minimalne plače povsod spremljajo salve groženj

Vsi pravijo, da je dvig minimalne plače začetek volilne kampanje. Ne drži, volilna kampanja traja že vsaj tri leta. Toliko časa nas obcestni transparenti nagovarjajo, kako nam je zdaj slabo in kako moramo voliti drugo opcijo, da nam bo bolje. Kako lepo od premožnih posameznikov, da porabijo svoje trdo prigoljugarane milijone za glasno opozarjanje, kako visoke davke plačujejo najbogatejši in da nas mora skrbeti, če bodo revni dobili več.

Minimalna plača sicer ni nujna obveza države. Imamo sosede brez minimalne plače, takšni sta Italija in Avstrija. Tudi Finska, Švedska in Danska minimalne plače ne poznajo, preostale članice EU jo imajo. Dvig minimalne plače povsod po svetu spremljajo salve groženj z inflacijo, bankroti podjetij in pritiskom avtomatizacije na najslabše plačana delovna mesta.

Toda vse te grožnje vedno zgrešijo bistvo. Denar iz dvigov minimalne plače vedno konča nazaj v gospodarstvu v roku meseca dni. Revni denar hitro porabijo. Obenem denar v rokah najbogatejših praviloma konča v investicijskih računih na bankah, v najboljšem primeru v novih jahtah in dvorcih. Več denarja v rokah najbogatejših tako koristi predvsem njim, medtem ko dvig dohodkov revnejših koristi vsem. Tudi najbogatejšim - zaradi povečanega povpraševanja po raznoraznih izdelkih in storitvah.

Preberite še:
Celo o Titu niso delali takšnih dokumentarcev kot o vodji naše desnice

Manipulacija s čustvi omrači um

Podobno je pri avtomatizaciji. Ta prodira v vse pore našega življenja in obramba pred njo ni ta, da smo ljudje iz mesa in krvi trenutno malenkost cenejši od robotov. Če je to edino, kar lahko ponudimo, nas bodo tako ali tako kmalu zamenjali. Delovna mesta, ki jih je mogoče avtomatizirati, bodo prevzeli roboti in mi bomo delali druge stvari. Da bomo malo dlje časa malenkost cenejša opcija, nam ne bo zelo pomagalo.

Nič zgoraj napisanega ni nobena novost, nobeno skrivno znanje, ki je na voljo le svečenikom tehnogospodarstva. Dejansko je vse napisano jasno že povprečnemu srednješolcu, ki ve, kaj je to ponudba in povpraševanje.

Toda manipulacija s čustvi omrači um in tako se kregamo, ali bo dvig minimalne plače požrla inflacija, kdaj in v kakšni meri. No, razčistimo. Da, požrla ga bo. V celoti. In zagotavljam, da se bo to zgodilo, četudi minimalne plače ne dvignemo. Ta del ostane skrit, ker ni v interesu poštenjakarjev, ki nas na lastne stroške opozarjajo pred visokimi davki in ostalimi nevarnimi odločitvami, ki jim ne bi neposredno koristile.

Preberite še:
Borut Pahor igra maskoto Slovenije, ker ne prenese, da se o njem ne govori

Nekateri "podjetniki" samo iščejo, kako delavce nategniti

Minimalna plača ne obstaja zato, ker bi bila obvezna. Vprašanje je tudi, ali je koristna za družbo, glede na to da kar nekaj držav zgledno deluje brez nje. Veliko lepše bi bilo, če je ne bi potrebovali. Mar ne bi bilo lepo živeti v državi, kjer minimalna plača nima funkcije, saj tudi najslabše plačani posamezniki dobijo človeka vredne dohodke?

Za tako neverjetno utopijo ni potrebno nič več kot to, da nekateri podjetniki v državi niso "podjetniki", ki samo iščejo, kako delavce čim boljše nategniti, jih zgarati do prezgodnjega konca in kazati, kakšne gazele za poslovne uspehe so dobili. Poslovni uspeh ne sme biti le finančno stanje podjetja, temveč mora biti tudi odraz socialne in gospodarske koristi, ki smo jo s tem povzročili.

Žal do te točke še nismo prišli. Glede na to, da pri nas kar dosti ljudi troši svoj denar za opozarjanje, kako moramo zategniti pas in živeti slabše, da nam bo boljše, je minimalna plača pač potrebna. Toda želim si, da ne bi bila, da naši vrli kapitalisti ne bi tekmovali le s tem, koliko denarja imajo, temveč kaj so ustvarili in česa niso uničili.

Preberite še:
Kaj bi nas moralo naučiti leto 2025? Da je SDS slovenska MAGA

Pohlep je lahko tudi dober

Poznamo dve vrsti pohlepa, plehkega in polnega. Plehki pohlepneži želijo čim več denarja zase in to takoj. Po možnosti želijo še poskrbeti, da bo zato čim več drugih živelo v revščini. Plehko pohlepnih je kot listja in trave. Skrbijo, da nam v tej državi ni dolgčas. Znaten del časa in energije porabimo za sanacijo tega, kar počnejo.

Polno pohlepni si želijo zapuščino. Ne skrbi jih samo, koliko denarja imajo, temveč kaj bo ostalo za njimi. Malokdo si želi, da bi se ga zgodovina zapomnila, kako je obogatel z goljufanjem, izkoriščanjem in promocijo vprašljivih politikov za osebne koristi. Zato njihova imena odzvanjajo v zgodovini: Alfred Nobel, Andrew Carnegie (milijarde porabil za dostopno šolstvo), Chuck Feeney je želel ostati anonimen (doniral milijarde za revne), tudi Bill Gates in Warren Buffett se nameravata pridružiti klubu. Ali jima bo uspelo, bo pokazala zgodovina.

Plehko pohlepni uničujejo družbo, polno pohlepni jo gradijo. Žal je tako, da plehko pohlepni radi najemajo politike, da jim omogoča še večje zaslužke na račun vseh. Ti so tudi največji nasprotniki dvigov minimalne plače, saj ta dvig malenkost zagrize v njihove dohodke in neko skupino ljudi naredi malo manj revno.

Preberite še:
Do volitev so še štirje meseci, a vsi živimo, kot da je Janša že zmagal

Dvig minimalne plače je potreben

Želim si družbo, kjer bi bili plehko pohlepni marginalizirana skupina, ki jih nihče ne mara. Želim si družbo, kjer ne bomo imeli dvigov minimalne plače, ker ta ne bo potrebna. Želim živeti v državi, kjer nihče ne bo toliko nor, da bo iz navadnega delavca poskusil iztisniti čim več za čim manj.

Želje so eno, realnost pa druga. Ne živimo v državi, kjer bi prevladoval polni pohlep. Dokler je veliko plehkih pohlepnežev, je minimalna plača pač naša realnost in občasni dvigi so brez trohice dvoma potrebni.

V nobenem primeru pa ni modro verjeti nekomu, ki porablja svoj denar, da nas dobrohotno obvesti, kako je več denarja za nas slabo. In potem porabi še denar, da nas obvesti, da imamo zdaj manj denarja in bi ga morali imeti več na nek drug način.

O avtorju:

Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.

Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.