Le zeleni prehod nas lahko reši vojn za nafto in jarma šejkov

"Le kdor lahko neko stvar uniči, jo ima v resnični lasti." - Frank Herbert v romanu Peščeni planet (1965)

Čudna snov v puščavskem pesku, ključna za vesoljni promet. Divja plemena čudnih verskih prepričanj jo stražijo, za njih je malone sveta. In vojna, večna vojna za tisto čudežno snov, ki jo vsi tako nujno potrebujejo in bi je imeli še več. Harkonneni in Atreidesi, Arabci in Perzijci, metafore res ni težko odkriti.

Peščeni planet smo leta 1965 dobili v knjigi, 1984 v filmu, 2000 v seriji in pred kratkim tudi v dobrem filmu, ki bo postal kar trilogija. Bitka za začimbo s čudežnimi lastnostmi je ne ravno prikrita metafora za nafto in odvisnost človeštva od nafte. Celo divja lokalna plemena, Fremeni, so muslimanske vere in praznujejo Ramazan.

Toda niti začimba, ki daje sposobnost videnja prihodnosti, bi težko dosegla to, kar je uspelo Herbertu pred šestimi desetletji. Baron Harkonnen, glavni zlikovec knjige, je zavaljen do točke, ko je njegovo preživetje posmeh življenju. Ima čudna nagnjenja do otrok na način, ki je neprijetno podoben nekomu drugemu. Nasproti mu stojijo večni sovražniki Atreidesi, ki jih želi s pomočjo Peščenega planeta uničiti. Resničnost včasih posnema domišljijo.

Nafta se je zažrla v vse pore našega življenja

Začimba in podzemeljski črvi žal ne obstajajo, njihovo vlogo v realnosti igra nafta. Nafta je pomembna. Ne boste verjeli, kako zelo neznansko je pomembna. Morda se vam zdi lekarna na koncu ulice res ključna, ampak to je ništrc napram nafti. Iz nje delamo zdravila, plastiko, vanilin v vanilijevem sladkorju je predelan naftni derivat, umetna gnojila, obleke in še in še.

Na nafto se tudi vozimo. Na bencinski črpalki redno točimo tekočino, malenkost dražjo od ustekleničene vode, in tudi ta je narejena iz nafte. Nafta ne raste na drevesu, temveč jo črpamo iz zemlje, kjer se pač nahaja. Ponekod imajo srečo in je nafte veliko, drugod je ni nič kaj prida. To nafte ne zanima, samo leži v zemlji in čaka, da bo nekaj postala. Odločila se je, da je pri nas ne bo veliko in še to smo že zdavnaj počrpali.

Po nekem čudnem naključju se je velik delež svetovne nafte odločil, da se bo naselil pod pesek Arabskega sveta in bližnje Perzije, sedaj Irana. Posli z nafto že stoletje krojijo usodo tamkajšnjih ljudstev in plemen, včasih na bolje, večinoma na slabše. Nafta mora teči, kajti kdor ima nafto, ima svet. Velik del nafte ima Iran, dolgoletni sovražnik prej omenjenega zlikovca.

Nafta trenutno ne teče, vsaj skozi Hormuško ožino ne. Petina svetovne nafte je zaprta v zalivu zaradi razlogov, ki jih nihče ne razume. Najbrž ima neke povezave s prikrivanjem pedofilije, kar neprijetno spominja na barona Vladimirja Harkonenna. Celo kabinet svetovalcev je poln bližnjih sorodnikov, kar velja za oba. Odkar se je začela vojna in pahnila svetovno gospodarstvo v krizo, ki je nismo občutili od začetka 70. let prejšnjega stoletja, se je o tem prenehalo govoriti. Iran je ustavil prevoz skozi hormuško ožino in zato ima zalivsko nafto v resnični lasti le Iran.

Preberite še:
Hrvaška, obljubljena dežela naše desnice, si želi biti podobna Sloveniji

Vojne, onesnaženje in korupcija

Od izuma motorja na notranje izgorevanje do danes je minilo že več kot pet četrtin stoletja in v tem času je mobilnost dodobra zasužnjila človeštvo. Postali smo odvisni od tega, da se lahko kadarkoli odpeljemo, kamor želimo, na živilski trg, v kino ali na dopust v tople kraje. Odvisne so tudi preskrbovalne verige, zato je cena tekočine na bencinski črpalki bistvena za cene v trgovinah.

Ne sme več biti tako. Motorji in vožnja okoli so res super, toda sočasno ta odvisnost od smrdeče tekočine, malenkost dražje od ustekleničene vode, daje ogromno moči ljudem, ki je ne bi smeli imeti prav nič. Svet ima prav malo koristi od velikanskega bogastva arabskih šejkov, ki z naftnimi denarci nabavljajo luksuzna letala in gradijo mošeje po svetu.

Nobene koristi ni od vpliva naftnih lobijev na razne predsednike in tudi vojno v Ukrajini je omogočila predvsem nafta v Sibiriji. Vojne in vpliv ljudi, katerih največji doprinos človeštvu je bilo pravočasno lastništvo pravega koščka pustinje, so za človeštvo katastrofa. Vojne, onesnaženje, korupcija, vse samo zato, ker nimamo drugega načina, kako bi se vozili okoli. Ta vpliv moramo izničiti. Res škoda, da nasadi naftovca niso uspeli, saj bi to bila res elegantna rešitev.

Dobre rešitve so redko lahke. V kasnejših knjigah o Peščenem planetu, ki jih filmsko platno še ni videlo, je bilo človeštvo potrebno prisiliti z neskončno dolgo tiranijo. Neskončno dolga tiranija človeka-črva je dosegla, da je človeštvo zasovražilo črve in začimbo, s katero se vidi prihodnost. Šele takrat smo se odcepili od odvisnosti in zaživeli svobodno.

Preberite še:
Konec Orbanistana, mafijske države, kjer je zmanjkalo mladih

Zloglasni zeleni prehod je edina pot

Ker nam orjaških peščenih črvov žal zmanjkuje, moramo biti malenkost pametnejši. Odvisnost od nafte, odvisnost od začimbe, nas razžira in uničuje prihodnost. V Peščenem planetu so boju proti odvisnosti rekli Zlata pot. Mi ji rečemo Zeleni prehod.

Da, zloglasni Zeleni prehod, kjer se energijo začne proizvajati z drugimi sredstvi, je edina trenutno znana rešitev, kako človeštvo odvezati od naftnega jarma, ki smo si ga nadeli sami. Stanju v prometnih konicah se ne bomo odrekli kar tako, sploh ne zdaj, ko imamo v avtomobilih tudi klimatske naprave. Edina preostala možnost je to isto stvar doseči na drug način.

Vojna proti zelenemu prehodu se bije že dolga leta. Opozarjajo, da ni nobenih dokazov, da ogljikov dioksid ne segreva zemlje, pa da je gospodarski samomor iskati pametne alternative obstoječim sistemom in podobno. Kdo mislite, da bogato financira nasprotnike? Morda tajna ekipa znanstvenikov sveta, ki ponareja rezultate, da bi obogatela s sončnimi celicami, ki bodo nadomestile nafto? Ali morda naftni mogotci, ki se bojijo, da denarja ne bodo več strigli z grmovnic pred dvorcem?

Zeleni prehod ni ekološka nujnost, ki so si jo zamislili hipiji. Je način, kako človeštvo odreže moč in oblast stran od skupine ljudi, ki ji ne bi smeli zaupati niti kurnika. Prvenstveno nas je potrebno odlepiti od te odvisnosti in dobiti pametno alternativo. Tu ne gre niti za kak razredni boj, ničesar jim ne bi pobrali. Samo prisilili bi jih, da neizmerno bogastvo usmerijo nekam drugam.

Preberite še:
Lažne obljube, prodana načela: zakaj desni volivci svojim dovolijo vse

Ekologija nikogar ne zanima, vpliv naftnih mogotcev pač

Osnova njihovega bogastva je prinesla vojno, trpljenje in draginjo milijardam ljudi in to se mora ustaviti. Če namesto investicij v naftne vrtine začnejo graditi farme krokodilov za premium usnje ali karkoli drugega, jih tudi ne bo konec. Še najboljše bi bilo, da bi naftarji sami financirali ta zeleni prehod. Zakaj pa ne, denarja imajo dovolj.

Toda kaj pa baterije, doseg avtomobilov, hitrost polnjenja in vse ostalo? Kaj ponoči, ko sonce ne sije? Baterije resda izdelujejo predvsem Kitajci, toda ni razloga, da jih ne bi še kje drugje. Morda na kaki drugi osnovi, litij je tako ali tako malo problematičen. Sploh pa baterije niso nujno najboljša rešitev, lahko bi uporabljali tudi sintetična goriva, proizvedena v kemični tovarni. Vodik je takšna možnost, proizvajati je mogoče tudi alkohol in še mnogo drugih možnosti je.

Pravi cilj zelenega prehoda sploh ne bi smela biti ekologija. Skrb, da podnebje naše Zemlje ostane primerno za ljudi, očitno ni dovolj velika, da bi jo vzeli resno. Nekaj denarcev tu, kakšna jahta tam, pa imaš "strokovnjake", ki te izpodbijajo. Toda (skoraj) vsi se lahko strinjamo, da je vpliv velikih naftnih mogotcev na politiko Zahoda škodljiv. Če že ne to, se gotovo lahko strinjamo, da je škodljiv vpliv nafte na Divjem vzhodu. Nekateri mu pravijo Bližnji Vzhod, a mu to ime bolj pristoji.

Preberite še:
Ko vplivneži v službi politike širijo lažne novice, imamo problem

Osvobodimo se jarma nafte

Stopimo na Zlato pot, stopimo v Zeleni prehod in bodimo svobodni. Če uničimo nafto kot ključno strateško surovino in jo naredimo kot nekaj zgolj uporabnega, a ne več strateško bistvenega, bomo postali gospodarji svoje prihodnosti. Zeleni prehod, lahko tudi v jedrski različici, je način, kako to dosežemo.

Brez tega se bomo še zelo dolgo tepli za črno umazanijo, da bi iz nje predelali smrdečo tekočino, malenkost dražjo od ustekleničene vode. Trpeli bomo vsakič, ko se lokalna plemena odločijo, da so imela dovolj miru. Zakaj že? Da ne bomo delali gospodarskega samomora, ki ga delamo vsakič, ko pride do tega? Da bodo obsceno bogati mogotci še malo bogatejši?

Komur je toliko do tega, naj bo proti. Preostali pa v tem času bodimo pametnejši in ne čakajmo na tistočletja tiranije, da se odcepimo od bedaste začimbe. Pardon, nafte.

O avtorju:

Tako imenovani strokovnjak in prisilni prostovoljec, ki se trudi, da vsaj njegovi delajo dobro. Svoje identitete ne želi razkriti, saj se boji povračilnih ukrepov in pogroma portalov tovarne zlobe.

Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.